Potočnik je bil ključna oseba pri približevanju in vstopanju Slovenije v Evropsko unijo. Aprila leta 1998 je postal vodja ožje pogajalske skupine za vstop Slovenije v EU, nato je bil vršilec dolžnosti direktorja Službe Vlade RS za evropske zadeve. Leta 2002 je postal minister brez listnice, odgovoren za evropske zadeve, to funkcijo je opravljal vse do pridružitve Slovenije Evropski uniji leta 2004. V svojem mandatu je vodil zaključna pridružitvena pogajanja.

Ob vstopu Slovenije v Unijo je postal prvi evropski komisar iz Slovenije, med majem in oktobrom leta 2004 je bil v komisiji, ki jo je vodil Italijan Romano Prodi, skupaj z Nemcem Günterjem Verheugnom, komisar za širitev EU-ja. Nato je bil evropski komisar še v dveh komisijah pod vodstom Portugalca Joseja Manuela Barrrosa – v prvem mandatu je bil pristojen za znanost in raziskave, v drugem pa je na svoje veliko veselje postal komisar za okolje. Nato se je še bolj posvetil perečim okoljskim vprašanjem. Ostal je v Bruslju, kjer je sopredsedujoči mednarodnemu panelu Združenih narodov za trajnostno ravnanje z viri.

Potočnik se je v pogovoru za MMC spomnil pristopnih pogajanj Slovenije za članstvo v Uniji, ki jih je sam bolj kot za pogajanja označil za prilagajanje. Dejal je tudi, da Slovenijo v Bruslju vidijo bolje, kot se vidimo doma, in poudaril, da je zagovornik evropske perspektive Turčije. Prihodnjemu evropskemu komisarju iz Slovenije je zaželel veliko uspeha in se ponudil, da mu je vedno pripravljen pomagati. Dejal je, da se je tudi sam s premierjem Robertom Golobom pogovarjal o komisarskem mestu, "a nič več in nič manj kot to".

Ko se ozrete nazaj, vam je teh 20 let hitro minilo?

Da, minilo je hitro, prehitro. A tako pač je, ko je človek v zrelih letih in polno zaposlen, žal čas teče hitreje.

Vrniva se na začetek, na pristopna pogajanja Slovenije za članstvo v EU-ju. Se spomnite, kdaj vam je bilo najtežje, kateri je bil najtrši oreh, ki ga je vaša pogajalska skupina v pogovorih z državami članicami in Evropsko komisijo morala streti?

Prej kot za prava pogajanja je šlo za prilagajanje obstoječi evropski zakonodaji. Pogajanja so bila bolj kot z Brusljem pravzaprav doma, ker so bile zaradi prilagajanj, logično, potrebne večje spremembe. Spremembe pa so vedno povezane s preseganjem obstoječih interesov in stanj. Ampak imeli smo dobro politično podporo, sprejeli smo tudi nekaj dobrih odločitev. Ena izmed teh je bila ta, da smo pogajalsko skupino zasnovali apolitično. Poleg tega smo pogajalska izhodišča kot edina država kandidatka sprejemali tudi v parlamentu. To je bilo sicer časovno nekoliko zamudno in zahtevno, a smo ustvarili občutek transparentnosti, lastništva, dobre obveščenosti med vsemi deležniki. Služba vlade za evropske zadeve, ki jo je takrat odlično krmaril minister Igor Bavčar, je delala učinkovito in res dobro organizirala celoten proces usklajevanja po ministrstvih.

Najtrši oreh je bilo za nas soočenje s tem, da smo bili skupaj s Ciprom, merjeno z deležem bruto domačega proizvoda na prebivalca, najrazvitejša kandidatka. Evropska komisija pa je namesto relativne razvitosti v primerjavi z državami članicami rada uporabljala relativna razmerja med kandidatkami kot izhodišča za različne izračune. Na neki način smo bili v skupini razmeroma predobri, zato je bilo ključno za nas, da smo si na področjih, kjer so obstajali oziroma še danes obstajajo največji finančni tokovi, kot sta kohezijska ali kmetijska politika, zagotovili dobra dolgoročna izhodišča. In čas je pokazal, da smo si jih, predvsem zaradi dobrega dela administracije in kolegov iz pogajalske skupine. Na področjih, kjer smo potrebovali dalj časa za uskladitev z evropskim pravnim redom, to je bilo predvsem okolje, pa je bila naša naloga predvsem dogovoriti se za daljša prehodna obdobja.

Če sem iskren, večjih težav ni bilo. Mislim, da smo stvari res dobro zastavili in se tudi dobro organizirali.

Prebrala sem vaše razmišljanje ob deseti obletnici članstva Slovenije v EU-ju. Zapisali ste, da je bila velika težava, ker je bila Slovenija v državah članicah slabo poznana, tako da je bila ob Turčiji na repu zaželenih novih kandidatk. Imate v svojih predalih še vedno kopije prosojnic, s katerimi ste partnerje po Evropi seznanjali z dejstvi o Sloveniji, našim pristopom in pričakovanji?

Da, res je, tako so kazale ankete, ki so bile narejene v tistem času. Te težave smo se lotili z zanimivo in dobro zasnovano strategijo. Pripravili smo predstavitev, ki je opisovala našo zgodbo, umeščenost v evropski prostor, organiziranost, pojasnila, kako razumemo celoten pridružitveni proces, in naše načrte za prihodnost. Predstavitev smo opravili v vseh evropskih prestolnicah in v vsaki prestolnici povabili vsa diplomatska predstavništva. Ta so seveda dolžna poročati v svoje matične države in tako se je dober glas o naši pripravljenosti širil in multipliciral z vsako predstavitvijo v eni od prestolnic v vse evropske države.

Seveda s tem nismo spremenili dejstva slabe prepoznavnosti med ljudmi v evropskih državah, prepričali pa smo ključne odločevalce, da smo država, ki se je resno lotila procesa pridružitve in je dobro pripravljena.

Danes smo zagotovo poznani bolje, kot smo bili takrat. Kot člani EU-ja smo postali zanimiva turistična destinacija, glas o naravnih lepotah, ki nas krasijo, se je hitro razširil, pa tudi dosežki naših izjemnih športnikov so močno izboljšali našo prepoznavnost. V Belgiji in na Nizozemskem je, denimo, kolesarstvo najbolj popularen šport in zaradi naših izjemnih kolesarjev večina pozna našo državo in tudi govori o njej.

Takrat ste zapisali tudi: "Nauk po desetletju članstva in bridkih izkušnjah zadnjih let je preprost: članstvo v Evropski uniji samo po sebi še ni dovolj za pričakovanje, da se bodo nekatere stvari preprosto zgodile. Da bo bolje." Populistično bi lahko rekli, da smo dobili evropske cene, ne pa tudi evropskih plač in standarda. Govorili ste tudi o največjih strahovih – da bi sprostitev pretoka kapitala povzročila naval kupcev iz premožnejših držav na slovensko zemljo in nepremičnine, da bi se slovenski jezik utopil v talilnem loncu velikih evropskih kultur in da se je EU bal, da bi evropski trg preplavil naval cenene delovne sile z Vzhoda. Z izjemo prvega se druga dva nista uresničila ...

Prvo drži, in to je bil poučen nauk za vse države članice. Vsi se denimo zavedajo, da so spremembe, prilagoditve hitrejše in temeljitejše v pristopnem obdobju kot po tem, ko država postane članica. V pristopnem obdobju so države motivirane in tudi članstvo je pogojevano s spremembami, kot članice pa so enakovredne vsem drugim in tega motorja sprememb ni več. Zato mislim, da je bilo zelo pomembno, da smo izkoristili ta čas za spremembe, hkrati pa, da smo poskušali težave in te strahove, o katerih ste govorili, reševati čim učinkoviteje, kar se je navsezadnje pokazalo tudi na referendumu, saj so ljudje dokazali, da verjamejo v Evropsko unijo.

Če se spomnimo tistega časa, v Sloveniji nismo tako zelo entuziastično proslavljali vstopa v EU kot v nekaterih drugih državah, ker smo razumeli, da geografsko, zgodovinsko, ekonomsko in kulturno spadamo v ta prostor in da se je le zgodilo nekaj, kar se je moralo zgoditi.

O strahovih pa sem govoril, ker so pač obstajali med ljudmi. Že takrat smo pojasnjevali, da so strahovi neutemeljeni, kar se je, kot ste omenili sami, pozneje tudi pokazalo v praksi. Vsekakor je upoštevanje tovrstnih strahov in ugibanj pomembno, pa naj si bodo realni ali pa je taka samo percepcija, se samo zdijo taki.

Ali kakšne obveze, ki smo jo dali v pogajanjih, nato nismo izpolnili?

Ne, mislim, da ne. Evropska komisija podrobno spremlja vse stvari. Ena od prednosti Evropske unije je ta, da ima institucijo, ki je pristojna prav za to, da spremlja, kako se določene obveze, ki jih daš, uresničujejo. To je tudi ena od odlik Evropske unije, da so stvari razmeroma učinkovite. Formalno gledano, je proces sicer tak, da se država kandidatka pogaja z državami članicami, Evropska unija pa je posrednik, ki pomaga enim in drugim pri tem, da države vstopijo čim bolje pripravljene. Na koncu je treba imeti v Svetu EU-ja privolitev vseh držav članic. Prav zato je bilo zelo pomembno tisto, kar sem omenil prej, da smo hodili v vse države članice, jih poskušali seznaniti s svojo pripravljenostjo in naslednjimi koraki.

Je bila kakšna država članica posebej težka sogovornica? Je imela Slovenija v pristopnem procesu zaveznike ali nasprotnike?

Običajno je tako, da te bolje poznajo tisti, ki so tvoji sosedje. Tudi v našem primeru je bilo tako, ampak vprašanja, ki so bila odprta z Italijo, so se rešila, še preden so se pogajanja začela, vprašanja, ki so bila odprta z Avstrijo, so se deloma reševala v teh prvih fazah. Na začetku je bilo morda težje, a v trenutku, ko so spoznali, kako je Slovenija pripravljena in kakšne korake delamo, so dejansko postali naš največji zagovornik in podpornik v tem procesu.

Nismo imeli držav, ki bi nam nasprotovale, in to je bistveno. Nekatere težave s sosednjimi državami smo poskušali začeti reševati že prej ali na začetku procesa, prav zato, da ne bi postale proti koncu breme. Drugače pa nikoli nismo imeli države, ki bi bila naš mecen, kot je recimo Poljska v veliki meri imela za seboj Nemčijo. Hkrati pa tudi ni bilo države, ki bi videla Slovenijo kot problematično, in to je bilo izjemno pomembno.

Prebivalci Slovenije so članstvo v EU-ju na referendumu prepričljivo podprli. Danes pa se zdi, da EU jemljemo kot samoumevnega in se niti ne trudimo v Uniji imeti večjega vpliva. Veljamo za pridno, neproblematično članico, ki sledi volji večine. Je Slovenija v 20 letih članstva pustila svoj pečat v Uniji? Je še "prihodnost Evrope", kot je vstop v EU 1. maja leta 2004 pospremil tedanji premier Tone Rop?

Nekaterih dejstev, ki vplivajo na slišanost in moč argumentov držav in so povezana z njihovo zgodovinsko vlogo, ekonomsko močjo in podobno, ni mogoče spremeniti. Slovenija je pač, objektivno gledano, tako velika in gospodarsko močna, kot pač je. Ne trdim, da se včasih česa ne bi dalo narediti bolje, tudi ne spremljam in ne poznam dovolj dobro našega delovanja v Svetu EU-ja, a upal bi si trditi, da je Slovenija dobra članica Evropske unije.

Praviloma smo ljudje vedno kritični do dogajanja v svoji državi – bolj, kot se to običajno opaža iz perspektive Bruslja, razen če gre res za večja odstopanja in kršitve skupne zakonodaje in evropskih vrednot. To je seveda razumljivo. Živimo doma in smo o vsem dogajanju, običajno bolj o težavah kot dosežkih, tudi dnevno obveščeni.

Slovenija je v EU-ju sprejeta bolje, kot se vidimo sami, morda celo bolje, kot je stanje doma v resnici. Verjamemo v Evropsko unijo in koristi članstva, nismo država, ki bi zastopala skrajna stališča ali kjer bi bile prisotne in glasne skrajne politične opcije. Bolj ali manj smo konstruktiven sogovornik v veliki večini primerov.

Vpliv slovenske politike v evropskih institucijah je majhen. Menite, da je razlog v tem, da se slovenska politika premalo zavzeto, premalo poglobljeno in premalo strokovno ukvarja z evropskimi temami, ki pogosto delujejo preveč zapletene, odmaknjene od ljudi, da bi se z njimi dalo pridobivati politične glasove?

Težko sodim, kolikšen je vpliv slovenske politike v evropskih institucijah, ker to premalo poznam in spremljam. Ukvarjam se z drugimi temami, predvsem z upravljanjem naravnih virov in vplivom njihove rabe na okolje. Panel, ki mu sopredsedujem, je panel Združenih narodov, kar pomeni, da so v središču naše analize svetovna gibanja in s tem povezani učinki na okoljska in socialna vprašanja.

Dostop do naravnih virov je bil v zgodovini vedno odločilni dejavnik, ki je vplival na blaginjo narodov in ljudi (dostop do zemlje, vode, strateških surovin, dragocenih kovin, nafte in plina ...). Bil je tudi ključni razlog za, recimo temu, kolonizacijo naravnih virov in s tem povezane številne strahote, plenjenje in vojne.

Vsekakor pa imate prav, da je doma verjetno vpliv Evropske unije podcenjen in evropske teme premalo prisotne v domačem prostoru. Morda se to odraža tudi v prizadevanjih, ki so temu ustrezno vložena v evropske tematike, a kot rečeno, bistveno premalo vem, da bi si upal soditi o tem.

Prvega maja leta 2004 je v EU vstopilo deset držav, kar so imenovali "veliki pok". Katera med njimi danes velja za najvplivnejšo? Verjetno se boste strinjali, da je "grdi raček" v zadnjih letih Madžarska?

Objektivno gledano, je seveda najpomembnejša Poljska glede na svojo gospodarsko moč, število prebivalcev in temu ustrezen delež (glasov in predstavnikov), ki ga ima pri odločanju v evropskih institucijah. Že v času pogajanj je bilo to občutiti. Dobro se spomnim stavka, ki ga je izrekla takratna nemška kancerka Angela Merkel, da prihodnje širitve brez Poljske ne bo. Če to izreče tako pomembna oseba, se okrepi tvoja samozavest in se je seveda tudi lažje pogajati.

Madžarska je dejansko v očeh EU-institucij država, ki ima nekaj težav z razumevanjem skupnih evropskih vrednot in tudi izpolnjevanjem svojih obveznosti. To je nesmiselno zanikati, ker to vidimo in slišimo vsak dan. Lahko pa rečem, da je bilo v času pogajanj drugače. Takrat je bila dober in konstruktiven partner in z njihovo pogajalsko ekipo smo odlično sodelovali tudi na povsem delovni ravni. Nasploh smo se pogajalske skupine pogosto dobivale, si izmenjevale izkušnje, se učile druga od druge.

A kot vemo, se stvari lahko dokaj hitro spremenijo. Dober primer je prav Poljska, kjer je sprememba vlade pred kratkim prinesla tudi drugačno, bolj proevropsko, konstruktivno razmišljanje in pristop.

Mladim je danes samoumevno, da hodijo na študijske izmenjave prek programa Erasmus, plačujejo z evri, prehajajo mejo brez preverjanja dokumentov, plačujejo za telefonske pogovore v tujini enako kot doma. V kratkem bo uveden še enotni polnilec, leta 2035 naj bi začela veljati prepoved avtomobilov z bencinskim ali dizelskim motorjem. Za katerega izmed teh konkretnih ukrepov – ali kakšen drugi – se vam zdi, da je najbolj izboljšal naša življenja?

Vse to je pomembno in prispeva k drugačnemu, boljšemu vsakdanu. Zagotovo je enotna valuta evro močno poenostavila naša življenja. Osebno pa sem vesel, da je Evropa vodilna na področju celovitih sprememb na področju varovanja okolja, pri čemer sem z uvedbo koncepta krožnega gospodarstva tudi sam prispeval pomemben del. Danes je krožno gospodarstvo svetovno sprejet način razmišljanja in osrednji motor tranzicije gospodarstva v do okolja prijaznejšo realnost. Smo še daleč, a zavedanje je tu in tudi konkretne spremembe. Prejšnji teden je bil v Bruslju WCEF (Svetovni forum o krožnem gospodarstvu), kamor so prišli številni udeleženci z vseh koncev sveta in kjer sem imel tudi sam zelo dejavno vlogo.

Bi si pa upal trditi, da se je najbolj spremenilo življenje za ljudi ob meji. Če se samo spomnimo vseh težav, ki smo jih imeli pred članstvom na obmejnih območjih, ki so se velikokrat nagrmadile prav na plečih ljudi, ki so živeli tam, potem vemo, da je njihovo življenje danes resnično povsem drugačno. Danes ljudje ob meji pogosto niti ne čutijo več, na kateri strani so. Tu se je naredil tektonski premik.

Od pozitivnih premikov pa h kritikam. Pogosto poslušamo, da je za EU značilno sklepanje kompromisov, da je neučinkovit, se odloča prepočasi, se preveč prilagaja politiki ZDA. Kako vi vidite današnjo vlogo Evropske unije v mednarodni skupnosti, je njen vpliv vse večji ali manjši, če govorimo o spopadanju z najbolj perečimi težavami, kot so vojna v Ukrajini in Gazi, enotno ukrepanje proti podnebnim spremembam, migracije, trgovinski dogovori?

Evropska unija je zapleten sistem interesov, institucij, upravljanja, sprejetih dogovorov o načinu sprejemanja različnih odločitev. Tovrstno odločanje zahteva čas, tudi zato, da se dosežejo želeni kompromisi in se izognemo večjim napakam. Zato bo odločanje na ravni EU-ja vedno zahteven proces. Z razlogom in z dobrimi nameni.

Zunanja politika EU-ja, vsem prizadevanjem navkljub, da se čim bolj poenoti, je bila vedno v večini v rokah posameznih članic, ki se ne želijo odreči svojemu zgodovinskemu vplivu in povezavam. To seveda vpliva tako na tehtnost sporočil kot tudi težo, ki jo v mednarodnem prostoru Evropska unija ima. ZDA so seveda pomemben mednarodni partner Evropske unije. Ponekod resnično obstaja občutek, da se EU prilagaja njihovi politiki. A ko gre za vprašanja, povezana denimo z vojno v Ukrajini, je kljub dejstvu, da gre za sosednjo državo Unije, objektivno gledano, ameriška vojaška moč tista, ki je ob vseh političnih korakih Unije še vedno odločilna. Stališča v povezavi z Gazo, vsaj številnih članic, pa se, kolikor lahko zasledimo iz poročanja medijev, v marsičem razlikujejo od ameriških stališč.

Migracije so in bodo resen izziv za Evropsko unijo. Bližina Afrike, razmere, ki iz različnih tragičnih razlogov ženejo ljudi v iskanje osebne in ekonomske varnosti, so in bodo, tako kaže, ostale stalnica. Tudi dodatno segrevanje podnebja ne obeta ničesar dobrega in krepi migracijske pritiske. Če nekoliko parafraziram nekdanjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki je znan po izreku "America First", bi za Evropo in našo usmeritev politike moralo veljati "Africa First", saj je zelo pomembno, da skušamo tam spremeniti razmere in izboljšati rszmere za življenje.

Pri podnebni politiki je Evropska unija nedvomno vodilna, in upam, da bo tako ostalo tudi po evropskih volitvah in pod taktirko nove komisije. Če bodo šle stvari po volitvah v drugo smer, bo v zraku glede tega ostalo kar nekaj vprašanj.

Če povzamem, žal se parcialni interesi držav članic, ki (pre)pogosto postavljajo nacionalne interese pred skupne evropske, še vedno močno prisotni. Članice se ne želijo odpovedati suverenosti odločanja na nekaterih področjih oziroma prenesti suverenosti na skupno raven. Denimo primer … Povsem smiselno in nujno bi bilo recimo narediti korak v smeri večjega poenotenja davčnih sistemov, ki še vedno pogosto ostajajo orodje tudi za ne ravno najprimernejše konkuriranje med državami. Davčni sistem pa je eden ključnih instrumentov za pošiljanje signalov proizvajalcem in potrošnikom in raba tega instrumenta je v zelenem prehodu zapostavljena. Večje poenotenje bi zagotovo prineslo večje možnosti učinkovite rabe davčnega sistema v zelenem prehodu (od stopenj DDV-ja do uskladitve politike državnih pomoči, javnih naročil, odprave davčnih oaz).

Kaj se lahko po vašem naučimo iz izstopa Združenega kraljestva iz EU-ja, saj se država po brexitu spopada z več težavami?

Lahko se naučimo, da je kljub vsem težavam, in ni jih malo, članstvo v EU-ju pomembno in koristno in da zavajanje ljudi z visokoletečimi obljubami praviloma pristane na trdih tleh realnosti. Izgubijo ljudje, tudi vsi tisti, ki so v eforiji velikih obetov, kako jim bo bolje in kako bodo končno spet suvereno sami odločali o svoji usodi, množično slepo sledili privlačnim obljubam politikov. Politikov, ki jih nova realnost niti prav zares ni prizadela, razen da so morda izgubili določene politične funkcije.

Vse skupaj, kar je povezano z brexitom, je prav paradoksalno za čas, v katerem živimo. Smo namreč prva generacija, ki živi v družbenoekološkem sistemu svetovnih razsežnosti. Bolj smo povezani in soodvisni, kot so bile vse generacije pred nami. Pomislimo samo na podnebne spremembe, splet, svetovne varnostne grožnje, pandemije, trgovino. Potrebujemo več delitve suverenosti in več sodelovanja, alternativa temu so poglabljanje podnebnih sprememb, pandemije, še več konfliktov in izguba občutka varnosti, še več migracij … Nič dobrega, skratka!

V zadnjh letih gledamo trnovo pot približevanja EU-ju nekaterih držav na Zahodnem Balkanu, recimo BiH-a, ki je prošnjo za članstvo v EU-ju vložil že februarja 2016, šele pred kratkim pa dobil zeleno luč za začetek pristopnih pogajanj. Prav tako se je EU odločil, da bo začel pristopna pogajanja z Ukrajino in Moldavijo. Katera država bi lahko po vašem mnenju postala prva nova članica EU-ja in kdaj? In kaj menite o evopski perspektivi Turčije?

Bistvo evropskega projekta je zagotavljanje miru, stabilnosti in širitev na nove članice bi zagotovo pripomogla k temu. Naraščanje negotovosti in vojna v soseščini sta znova obudila ta poželenja po širitvi, ki so nekoliko zastala tudi zaradi absorpcijskih težav, povezanih z veliko širitvijo, katere del smo bili tudi mi.

Zagotovo sem spadajo države v naši soseščini, t. i. države Zahodnega Balkana, povsem na mestu so tudi koraki v povezavi z Ukrajino in Moldavijo. Osebno sem bil tudi vedno zagovornik evropske perspektive Turčije, pomembnega mostu Evrope do arabskega sveta, kar bi zagotovo zagotovilo večji geostrateški pomen Unije. Seveda bi tovrstni koraki morali voditi v razmislek o posodobitvi upravljanja Unije, ki bi še naprej zagotavljala njeno učinkovito delovanje.

A tisto, kar je ključno in je tudi zelo pomemben nauk zadnje širitve, je, da je treba sprejeti nove članice čim bolje pripravljene in prilagojene. Izkušnje nas učijo, da so spremembe bistveno lažje in za države bolj sprejemljive v času pogajanj kot v času članstva. To pa ne bo mogoče brez temeljitega načrta, ki bo moral biti veliko bolj prilagojen posameznim državam in izzivom, povezanim z njimi, kot je bilo to v času naše velike širitve, ko so bila pristopna pogajanja vodena in umerjena na večjo skupino držav.

Če povzamem, nova geostrateška realnost Evropsko unijo in njene članice sili v razmislek in odločitve, ki bodo bolj kot v preteklosti politično motivirane, kot je bila denimo tudi odločitev o pristopnih pogajanjih z Ukrajino in Moldavijo. Ampak to je realnost, v kateri živimo.

Katera bo prva nova članica EU-ja in kdaj se bo to zgodilo, bi težko rekel. Obljube so, da želijo pospešiti ta proces. Sicer je malo cinično govoriti o pospešitvi procesa leta 2024, 20 let po našem vstopu. Ampak kakor koli že, bolje je slišati to, kot pa kaj drugega, kajne?

Slovenci glede na Eurobarometer nadpovprečno podpiramo EU, a udeležba na evropskih volitvah je med najnižjimi v Uniji. Se strinjate z nekaterimi ocenami, da bodo tokratne evropske volitve najpomembnejše do zdaj?

Ne vem, morda res, ker so splošno stanje in napovedi resnično skrb vzbujajoči. So pa vse volitve v Evropski parlament pomembne. Volilna abstinenca pri nas je na evropskih volitvah velika. Verjetno si je to mogoče razložiti na več načinov – da si ljudje predstavljajo, da imamo kot gospodarsko razmeroma majhna članica omejeno moč in da niti ni tako pomembno, kdo nas v Uniji zastopa; ali pa da je vpliv evropske politike in zakonodaje na naše življenje razmeroma omejen; ali pa, da so delitve in s tem povezana trdna in močna politična stališča bolj povezani z odločitvami v domačem političnem prostoru … ali pa vse to skupaj in vsakega nekaj. Vsake volitve so priložnost, da izrazimo svoje mnenje, in ni je dobro zamuditi. Pritoževanje potem ne pomaga kaj dosti, predvsem ne pritoževanje tistih, ki niso odšli na volitve. Skratka, volilna pravica (in dolžnost) je pomemben sestavni del demokracije in pridobitev. Velja jo izkoristiti.

Vse več je pomislekov, ali sta evropski zeleni dogovor (European Green Deal – EGD) in smer, ki jo je začrtal, še smiselna in ali ne bi bilo dobro dati prednosti kratkoročnim interesom konkurenčnosti. In tudi to bo del odločanja na prihajajočih volitvah. EGD je bil dejansko tektonski premik v razmišljanju in pristopu. Prinesel je spoznanje, da gredo lahko ekonomski interesi, interesi konkurenčnosti, z roko v roki z varovanjem okolja. Celo več, brez zavedanja, da je varovanje okolja ključni dejavnik dolgoročne, tudi gospodarske uspešnosti, bo ta zagotovo prizadeta.

Delali smo analizo strankarskih izhodišč, ki so jih te pripravile za volitve v Evropski parlament, in ugotovili, da nobena od ključnih strank ne postavlja pod vprašaj nadaljevanja evropske zelene politike, imajo pa različne poglede na njeno intenziteto in prisotnost. Srčno upam, da se bomo zavedali, kako pomembno je ohraniti te smernice in vodilno vlogo, ki jo imamo v svetu na tem področju.

V Sloveniji je v preteklih dneh veliko prahu dvignila napoved največje koalicijske stranke, Gibanja Svoboda, ki je že predstavilo slovenskega kandidata za evropskega komisarja. Ocenjujete to potezo premierja Goloba kot pametno ali prezgodaj? Si lahko Slovenija s tako zgodnjo napovedjo izboljša pogajalski položaj za želeni portfelj?

Ker se je v medijih ugibalo marsikaj tudi v povezavi z menoj, bi najprej rad pojasnil, da je predsednik vlade tudi mene pred kratkim povabil na razgovor o sodelovanju na različnih področjih, predvsem področju varovanja okolja. Govorila pa sva tudi o možnosti moje kandidature za komisarja. Bil je odkrit pogovor, brez obljub in pogojevanja, nič več in nič manj od tega. V medijih sem pozneje o svojih korakih in odločitvah slišal in prebral marsikaj, pravzaprav sem izvedel od prijateljev, ker nerad poslušam ugibanja in sklepanja, ki nastanejo na temelju preprostega odgovora, ki sem ga dal različnim medijem, da nečesa pač ne želim komentirati in še, da na volitvah v Evropski parlament ne bom kandidiral.

Za vse poznejše korake in odločitve v povezavi s komisarstvom, tudi napovedjo, ki jo omenjate, pa sem tako kot vsi izvedel iz medijev.

Zgodnja napoved je očitno del strategije, za katero upam, da je dobro premišljena, lahko jo seveda razumemo tudi z vidika domačega političnega dogajanja. Ko bo znan predsednik ali predsednica Evropske komisije, kar se bo zgodilo po objavljenih volilnih izidih, usklajevanju in potrditivi v Evropskem parlamentu, bi bilo smiselno, da predsednik vlade hitro opravi tehten pogovor in se pogovori z njo ali njim o predlaganem kandidatu, razloži njegove prednosti in morebitne želje, ki bi bile povezane z morebitnimi resorji. Odločitev o razdelitvi resorjev pa je v celoti v pristojnosti predsednika oziroma predsednice komisije in je seveda povezana z njegovo oziroma njeno oceno konkretnega kandidata.

Sam se z gospodom Barossom – bil je predsednik v času obeh mojih mandatov – nisem mogel pogajati za prvi resor znanosti in raziskav. Ta resor mi je bil dodeljen. Imel pa sem srečo, ker mi je bil pisan na kožo, tako da sem bil vesel, da sem ga dobil. Za resor okolja pa je bilo izhodišče povsem drugačno. Vztrajal sem, da si ga želim, in v pogajanjih s predsednikom zavrnil kar nekaj ponujenih alternativnih možnosti. Kot ekonomist sem verjel, in še danes verjamem, da je resor okolja najpomembnejši gospodarski resor, če ga le pravilno razumemo, in tudi ključen za našo skupno prihodnost. In ta resor sem na koncu tudi res dobil. S tem želim povedati, da je bil moj položaj v drugem mandatu povsem drugačen, kot je bil v prvem.

Pomemben del procesa je tudi zaslišanje v Evropskem parlamentu, ki ga nikakor ne gre jemati z lahkoto, in uspeh kot nekaj samoumevnega. Člani parlamenta praviloma želijo pokazati, da so pomemben člen v procesu izbire komisije, in tudi prav je tako.

Naj dodam, da sem seveda vedno pripravljen pomagati, se pogovoriti z izbranim kandidatom, mu ponuditi koristen nasvet, če bo za to obstajala želja. Izkušenj mi zagotovo ne manjka, saj sem bolj ali manj delovno v Bruslju v različnih vlogah že dve desetletji.

Nekdanja evropska komisarka Violeta Bulc je pred kratkim izjavila, da Slovenija komisarskega položaja do zdaj ni znala izkoristiti. Se strinjate s to oceno? Bi lahko zaradi notranjepolitičnih preigravanj znova dobili kakšno manj pomembno komisarsko mesto tako z vidika zakonodajnega vpliva kot finančnih virov?

Se strinjam. Komisarstvo je služba kot vsaka druga. Za uspešno opravljanje funkcije so pomembni izkušnje, poznavanje delovanja evropskega političnega prostora, povezave v ključnih EU-institucijah, predvsem pa ustvarjeno zaupanje. A zaupanje težko gradiš, žal pa ga lahko hitro izgubiš. Zaupanje v evropskem prostoru je še težje pridobiti, saj imate v njem opravka s približno 500 milijoni ljudi, kar je veliko več, kot sta dva milijona doma. Zelo pomembni so tudi znanje, razgledanost in pripravljenost na težko in zahtevno delo.
Slovaška je, denimo, z dosledno podporo mojemu kolegu iz drugega mandata, Marošu Šefčoviču, že v sedanjem mandatu prišla do mesta izvršnega podpredsednika in zelo pomembnega resorja usklajevanja ključnih politik. Pri nas se komisarsko mesto bolj ali manj razume kot nagrada za izbrance, imenovanje na mesto, ki prinaša visoko plačo – ki je res dobra. O delu komisarjev ne vemo in tudi ne govorimo prav veliko.

Mimogrede, komisar oziroma komisarka pred Evropskim sodiščem priseže, da ne bo zastopal/a interesov nobene države članice in da bo opravljal/a delo vestno in izključno v interesu Evropske unije. Seveda je to tudi politična funkcija in je povezava z vrednotami stranke, ki je doma na volitvah dobila najmočnejšo podporo, pomembna. A vendarle gre za interese države in za zelo pomembno funkcijo, ki mora presegati strankarske zgodbe.

Zadnja leta ste sopredsedujoči mednarodnemu panelu Združenih narodov za trajnostno ravnanje z viri. Zdi se, da podnebne spremembe in okoljska problematika zaradi vedno novih, še hujših, "nujnejših" kriz nikakor ne morejo priti v ospredje političnih pogovorov in poročanja v medijih. Jasno je, da naš planet gori, segrevajo se ozračje in oceani. Menite, da se bo človeštvo – zdaj pa res – lahko uskladilo pri najnujnejših ukrepih ali vse bolj izgubljamo ta boj?

Zelo dobro vprašanje. In odgovor je vse prej kot preprost. Mislim, da se lahko veliko naučimo iz spoznanj, povezanih z nedavno pandemijo. Če je prisoten strah, če dojemamo nekaj dovolj resno, smo pripravljeni ukrepati. Vlade praviloma ukrepajo prepočasi, in ko so vse druge možnosti že izčrpane, le ukrepajo. Hitro smo pripravljeni aktivirati zadostna finančna sredstva in inovativni potencial. Tudi globoke sistemske spremembe so mogoče. Si morda zamišljate delo od doma, ki je danes nekaj običajnega, ne da bi se zgodila pandemija? Tudi svoje potrebe smo pripravljeni hitro prilagoditi. Vprašajte se, koliko oblek ste potrebovali v času covida v primerjavi s časom prej in potem … in ali ste bili zato bolj ali manj srečni. Žal pa je eno od spoznanj tudi to, da okoljskih izzivov, predvsem podnebnih sprememb, še ne jemljemo dovolj resno.

Stanje je resnično skrb vzbujajoče. Svetovni izpusti CO2 so bili najvišji v preteklem letu, čeprav so se v Evropi izpusti toplogrednih plinov znižali za 15,5 odstotka, temperature so se že povišale za stopinjo in pol v primerjavi s predindustrijskim obdobjem. Dosegle so torej raven, ki smo si jo zastavili za cilj, ki ga ne smemo preseči. Pa ne vidim, da bi to številne pretirano skrbelo, prav nobene panike, ki bi jo pričakoval, ni zaznati. In najbolj skrb vzbujajoče: državne subvencije so po podatkih IMF-a za zadnje leto, ko obstajajo, torej za leto 2022, dosegle več kot sedem trilijonov dolarjev ali 7,1 odstotka svetovnega BDP-ja. Prav nič ne kaže, da bo bolje. Nasprotno, pripraviti se moramo na hujše.

Lansko slovensko poletje je tudi za zadnje dvomljivce prineslo jasno sporočilo – opraviti imamo z izrednimi razmerami. Število katastrofalnih dni poleti z neurji in močni vetrovi je bilo približno tolikšno kot število mirnih poletnih dni v času moje mladosti. In razsežnosti lanskih poplav ne pomnijo niti najstarejši med nami. Posledice so bile hude, a odziv družbe, torej pomoč in solidarnost, izjemen in brez primere. Ne le od sodržavljanov Slovenije, tudi iz tujine, iz evropskih držav. A tisto, kar je težko razložiti, je to, da smo pripravljeni izkazati solidarnost šele ex-post, ko je neljubo že med nami, nismo pa se pripravljeni dogovoriti in jo izkazati ex-ante, da bi se tem dogodkom in posledicam izognili. Stroški, tudi za proračun, torej za ljudi in podjetja, povezani s podnebnimi spremembami, so neizogibni, le da so v primeru ex-post izkazane pomoči dvojni, merimo jih lahko tako finančno kot tudi v človeškem trpljenju.

Z obstoječim pristopom, ki je premalo sistemske narave, ne bo šlo niti dovolj globoko in korenito niti dovolj hitro. Ekonomski sistem, ki ureja naša življenja, je potraten in nepravičen. In odgovornost za njegov nastanek, kakor tudi za potrebne spremembe, je v večini prav v razvitem delu sveta, ki mu tudi sami pripadamo. Treba se bo pogledati v ogledalo, čeprav je dejstvo, da je to vprašanje svetovne narave in ga je mogoče rešiti le z usklajenim pristopom, sodelovanjem in delitvijo suverenosti.

Če povzamem, napovedujejo se zahtevni časi, boj izgubljamo, a verjamem v človeško modrost in razsodnost, da ga ne bomo tudi dokončno izgubili. Zagotovo pa velja, da je dobro ostati optimist, če ne zaradi drugega zato, ker optimisti živijo dlje in bolje.