4. novembra 2009 je tedanja hrvaška premierka Jadranka Kosor podpis arbitražnega sporazuma, potem ko je slovenski predsednik ugotovil, kako fantastičen dan je, pospremila z besedami: "Odprli smo ne stran, temveč resnično novo knjigo v naših odnosih." Slabih osem let pozneje nas je gospa Kosor po mnenje o tej še vedno prazni knjigi najprej napotila k uradni hrvaški politiki. Potem si je vendarle prijazno vzela čas za pogovor, ki je razkril, da vsaj na hrvaški strani te knjige o novih medsosedskih odnosih nihče ne bo ne pisal ne bral.

Z Jadranko Kosor se je v Odmevih pogovarjal Slavko Bobovnik.

Kosorjeva: Postopek je končan. Hrvaška je odstopila s soglasno odločitvijo parlamenta. Odločitev je zavezujoča za to in vse prihodnje hrvaške vlade. To je za vedno končano, to je preteklost.

Ampak, gospa, ne Slovenci, mednarodni pravniki so ugotovili, da postopek ni tako kontaminiran, da arbitraža ne bi mogla nadaljevati dela. Ugotovili so, ne Slovenci, da so sposobni sprejeti pravno odločitev.
To ne drži. Nobenega mehanizma ni, ki bi Hrvaško, torej eno stran oziroma stranko v postopku, lahko prisilil k nečemu, kar imajo predvsem hrvaški državljani, seveda pa tudi hrvaška politika in parlament kot najvišji predstavniški organ hrvaškega ljudstva, za dokončno izničeno. In to zaradi vseh dejstev, ki smo jih ugotovili ob poslušanju posnetkov, na katerih slovenski sodnik in agentka govorita o vlaganju dokumentov in vplivanju na sodnike. Po mojem mnenju si s tem prizadevajo poseči v enega od temeljev Evropske unije. Hrvaška in Slovenija sta članici Evropske unije. Gre za vladavino prava.

Po vašem mnenju, ste rekli. Toda po mnenju arbitrov je postopek mogoče končati. Mogoče je sprejeti odločitev. Kontaminacija ni tako huda.
Če kontaminacije ne bi bilo, slovenski sodnik ne bi odstopil. Kot veste, so odstavili tudi slovensko agentko. Med drugim so to neizpodbitni dokazi, da se je tudi po mnenju slovenske strani zgodilo nekaj, kar je v nasprotju predvsem z arbitražnim sporazumom, pa tudi z mednarodnim pravom, z dunajskimi konvencijami. V teh je jasno zapisano, da če ena od držav, ki sprejmeta sporazum, odstopi od dogovorjenega, za drugo podpisnico ta preprosto neha veljati.

Te konvencije očitno vsak bere malo drugače. Gospa Kosor, če takrat ne bi sprejeli tega sporazuma, bi Hrvaška še vedno čakala na vstop v Unijo.
To ni povezano. V pristopni pogodbi k Evropski uniji za Hrvaško ni omembe arbitražnega sporazuma. Arbitražni sporazum je samo sledil dejstvu, da je Slovenija od 35 poglavij,
ki smo jih morali zapreti pred vstopom v Evropsko unijo, po mojem mnenju neupravičeno blokirala 14 poglavij. Slovenija je kot članica Evropske unije, ki je imela s Hrvaško
nerazrešeno vprašanje meje, ko je vstopala v Evropsko unijo, prav zaradi vprašanja meje potem blokirala Hrvaško. Takrat smo se sporazumeli, da se bomo dogovarjali, kako bomo to vprašanje rešili. Slovenija ni hotela pred obstoječa mednarodna sodišča, zato je bil edina rešitev sporazum o arbitraži.

Gospa Kosor, vprašanje bo nekoliko nenavadno. Ali ste dogovor podpisali s figo v žepu?
Nikakor ne. Tudi danes bi ga podpisala. Bojim se, da ga je s figo v žepu podpisala slovenska stran, zlasti pa je s figo v žepu sodelovala pri sestavljanju sodišča. Veste, da arbitražni sporazum določa, da bo sodišče začelo delo, ko bo Hrvaška podpisala pristopno pogodbo. Po podpisu pogodbe. Če me že sprašujete po figah v žepu, mislim, da jo je v resnici držala v žepu Slovenija.

Dobro. Kakor koli že, v četrtek bo odločitev sprejeta. Prvič v zgodovini bosta Slovenija in Hrvaška imeli določeno mejo na morju. Kaj bo sledilo?
Povedala sem vam že, da se v četrtek za Hrvaško ne bo zgodilo nič.

Ampak meja bo določena.
Ne bo.

Teoretično, če bo arbitraža določila, da Slovenci dobijo 60 ali 70 odstotkov Piranskega zaliva, kaj bodo počeli vaši ribiči v delu, ki bo po četrtku sporen?
Sprašujete tako, kot bi arbitražni sporazum zadeval samo mejo na morju. Ne, zadeval je celotno mejo, kolikor se spominjam.

Prav imate. Toda najpomembnejši je vendarle tisti del na morju, zato vas to sprašujem.
Mislim, da pogovori z vprašanji v slogu "kaj, če" preprosto niso dobri. Vsak tak pogovor je za hrvaško stran pogovor o neobstoječem. Na to vprašanje torej ne morem odgovoriti in ne bom odgovorila, ker se nimava o čem pogovarjati.

Po četrtku bo nastal položaj, v katerem bodo Slovenci rekli: Ne, odločitev je sprejeta, ne bomo se pogajali. Hrvaška stran odločitve ne bo upoštevala. Zahteva nova pogajanja. Kaj se bo zgodilo?
Mislim, da se bodo morali odgovorni, predvsem slovenska in hrvaška vlada, prej ali slej dogovoriti o tem, da bodo sedli za mizo in začeli nove pogovore.

Za to pogajalsko mizo sedimo že 26 let. In nikoli se nismo o ničemer dogovorili.
Mislim, da morajo za pravi dogovor na obeh straneh vedno sedeti pogumni politiki.

Na koncu mi samo povejte, kako zdaj imenujete morje med Savudrijo in Piranom. Piranski zaliv ali Savudrijska vala?
Savudrijska vala.

To ime je novo, brez vsake zgodovinske podlage.
Katero?

Savudrijska vala. Ta zaliv se nikoli ni tako imenoval.
Mislim, da je ta pogovor pravzaprav nesmiseln, če se bova začela tako pogovarjati. Lahko ga imenujete, kakor hočete.

Upajmo, da bomo vendarle pametno rešili vprašanje Savudrijske vale, kot pravite vi, oziroma Piranskega zaliva, kakor ga bomo vedno imenovali mi.
Hvala lepa in vse dobro.