21. december 2007 je bil datum, ko je Slovenija odprla svoje meje, kar pomeni, da je z vstopom v schengensko območje odpravila nadzor na notranjih kopenskih in morskih mejah, nadzor zračnih meja pa je sprostila 30. marca naslednje leto.

718 kilometrov zunanje meje
Odprava mejnega nadzora je bila na mejah z Avstrijo, Italijo in Madžarsko, hkrati pa smo okrepili nadzor na meji s Hrvaško, ki je postala schengenska zunanja meja. Do vstopa Hrvaške v to povezavo tako skrbimo za 718 kilometrov zunanje meje - 670 kilometrov na kopnem in 48 kilometrov na morju. Po podatkih policije to mejo letno prestopi okoli 51 milijonov potnikov in 22 milijonov motornih vozil.

Na posebej določenih nadzornih točkah poleg schengenskega nadzora pristojni organi prav tako opravljajo fitosanitarni, carinski in inšpekcijski nadzor – to je na šestih kopenskih mejnih prehodih Gruškovje, Obrežje, Jelšane (železniška točka na mejnem prehodu Dobova, Letališču Jožeta Pučnika in Luka Koper).
Pospešitev pretoka blaga
V schengenskem območju so skoraj vse države EU-ja, razen Cipra, Irske, Velike Britanije, Bolgarije in Romunije. V območju pa so tudi Islandija, Liechtenstein, Norveška in Švica, ki sicer niso članice EU-ja.

Schengensko območje tako združuje več kot 420 milijonov ljudi, ki lahko po celotnem območju potujejo brez nadzora in formalnosti na notranjih mejah članic. Enako velja za tovor, kar je bistveno pripomoglo k pospešitvi pretoka blaga, enega temeljnih stebrov evropskega enotnega trga.

Neovirano gibanje
Na drugi strani je območje okrepilo varnost na zunanjih schengenskih mejah, predvsem zato, da ustavi nezakonito priseljevanje, tihotapljenje mamil, trgovino z ljudmi in druge oblike čezmejne kriminalitete.

Prehod notranjih meja je mogoč tako rekoč kjer koli in kadar koli. Za gibanje v drugih državah je pri sebi treba imeti veljaven osebni dokument. Prestop zunanje meje je dovoljen le na mejnih prehodih v času njihovega delovnika.