Z Ipavcem smo se pogovarjali o vzrokih za bikovska gibanja in višjem prometu na domačem trgu, načinih privabljanja novih (predvsem mladih) vlagateljev in o tem, kaj bi bilo treba narediti, da bi Ljubljanska borza pridobila status trga v razvoju.

Za nami je zelo donosna prva polovica leta na Ljubljanski borzi, indeks SBITOP je pridobil 26 odstotkov (SBITOP TR, ki vključuje dividende, celo 30), kar ga tudi v svetovnem merilu uvršča zelo visoko. Kje so glavni razlogi za takšno rast (najvišjo v prvem polletju po letu 2007)?
Del rasti lahko pripišemo splošnemu trendu na svetovnih delniških trgih, drugi del pa gre zagotovo pripisati zelo dobremu poslovanju domačih družb, še posebej tistih, ki imajo v našem indeksu največjo težo. Prav tako ni zanemarljiv tradicionalno dober dividendni donos naših podjetij.

NLB-jeve delnice so bile že lani prve po rasti, letos so se v prvih šestih mesecih podražile še za 49 odstotkov. Smo se končno znebili vseh predsodkov, ki so ta trg po vsem, kar se je med finančno krizo zgodilo z NKBM-jem, pahnili v mračne čase?
Položaj se vsekakor popravlja. Ljudje vedno bolj prepoznavajo, da je bila zgodba Nove KBM anomalija, ki se ne bi smela zgoditi, in ne neka običajna praksa delovanja na kapitalskih trgih. K sreči smo imeli popravni izpit v obliki IPO-ja Nove Ljubljanske banke, kjer k sreči te napake nismo več ponovili in smo danes priča eni uspešnejših zgodb ne samo v Sloveniji, temveč v širši regiji jugovzhodne Evrope. Želel bi si, da bo v prihodnje takih zgodb čim več.

Tudi promet se je na Ljubljanski borzi popravil, v prvem polletju je bil za 50 odstotkov višji glede na lansko prvo polletje. Dnevno ga je povprečno za dva milijona evrov. Kdo je opazen na nakupni strani? Mali vlagatelji, ki vendarle ugotavljajo, da depoziti na bankah ne pokrijejo niti inflacije, ali večji skladi in institucionalni vlagatelji?
Po številu poslov so to zagotovo domače fizične osebe, k čemur je delno pripomogla tudi ljudska obveznica, medtem ko vrednostno še vedno prednjačijo tuji institucionalni investitorji.

Kako bi se borza lahko še bolj približali malim vlagateljem? Mladi na primer prek "neobrokerjev" trgujejo po telefonu, najraje s kriptovalutami, pa tudi z delnicami – provizije so (vsaj na videz) zelo nizke, trguje se tudi s frakcijami delnic ...
Na Ljubljanski borzi posvečamo mladim zelo veliko pozornost, saj so poleg aktivnega prebivalstva naša druga najpomembnejša ciljna skupina. Ne nazadnje bodo mlade generacije, ki prihajajo za nami, čez 10 ali 20 let krojile usodo domačega kapitalskega trga, zato je ključno, da jih čim bolje izobrazimo in pripravimo na to vlogo. Mi smo odraščali v nekih drugih časih in žal so bile te možnosti takrat omejene. So pa mladi zelo naklonjeni investiranju, zelo so vedoželjni, zahtevni, napredni, a tudi cenovno občutljivejši. Ravno zato smo že pred mnogimi leti stopili v stik z največjimi svetovnimi diskontnimi ponudniki in z enim od njih se nam je tudi uspelo dogovoriti, da bo svojo izredno široko mrežo razširil tudi na Slovenijo. Žal se je ta vstop do zdaj že nekajkrat zamaknil. Trenutno je predviden za konec tega oziroma začetek naslednjega leta.

Kako bo uvedba individualnih varčevalnih računov za finančne instrumente vplivala na kapitalski trg?
Individualni računi so nujni, če želimo državljane spodbuditi k vlaganju. To, da imamo Slovenci največ premoženja zbranega v depozitih in nepremičninah, ni dobro za nikogar. Država od tega nima nič, saj sta oba naložbena razreda izredno nizko obdavčena oziroma v primeru depozitov, do določene stopnje, celo izvzeta iz obdavčitve. Skratka, državljani nosijo vsa svoja jajca v zgolj dveh košarah, če se malce plastično izrazim, kar je zaradi neoptimalne razpršenosti naložb izredno tvegano, prav tako pa oba omenjena naložbena razreda ustvarjata bistveno nižjo dodano vrednost, kot jo recimo naložbe v uspešna slovenska ali pa ne nazadnje tuja podjetja.

Blaž Brodnjak, prvi mož NLB-ja, je pred kratkim povedal, da ga žalosti, da imajo hrvaški pokojninski skladi v lastniški strukturi NLB-ja skoraj 10-odstotni delež, vsi Slovenci pa manj kot 2,5 odstotka, če ne šteje državnega deleža. In da Hrvatje Sloveniji bolj zaupajo bolj kot sami sebi. Se to kaj spreminja? Ali Hrvatje še naprej povečujejo svoje deleže v slovenskih podjetjih?
Kar je gospod Brodnjak omenil, je dejstvo, čemur se pa ne gre čuditi. Slovenska podjetja zelo dobro poslujejo, so uspešna in primerjalno s hrvaškimi ugodneje vrednotena, po drugi strani oni vsako leto akumulirajo novo milijardo svežega kapitala, kar je posledica uspešno izpeljane pokojninske reforme, o kateri se mi, odkar pomnim, zgolj pogovarjamo. Ta sredstva morajo nekam investirati. Lokalni trg je plitek in omejen, tako da je velika večina teh sredstev namenjena tujim naložbam, med drugim tudi slovenskim. Če bomo smeli in modri, se lahko v prihodnje zgodba ponovno zasuka v obratno smer, smer, na kateri smo nekoč že bili.

Razvoj kapitalskega trga dolgo ni bil ravno med prednostnimi nalogami politike, pred dobrim letom dni pa je vlada le sprejela strategijo razvoja kapitalskega trga v Sloveniji in želi, da bi Ljubljanska borza do leta 2030 postala trg v razvoju ("emerging market"; trenutno je obrobni trg – "frontier market"). Vi radi poudarjate, da ima rešitev štiri črke: DARS. Koliko bi to v resnici rešilo "težavo" in katera podjetja bi država še lahko uvrstila na borzo? Kje so glavne ovire – verjetno v tem, da država ne bi rada kar tako izgubila nadzora nad podjetji. Čeprav - še vedno lahko zadrži 25 % + 1 delnico (kot NLB).
To drži. Prejšnjih kar nekaj vlad, desnih in levih, se kapitalskemu trgu praktično ni posvečala. Ta vlada, še posebej pa minister Klemen Boštjančič, kaže resen namen po ponovni oživitvi kapitalskega trga. Skrbi pa me, da smo že krepko čez polovico mandata in je časa za implementacijo zastavljenih ciljev vse manj in manj. Za zdaj lahko govorimo zgolj o ljudski obveznici, ki je bila zelo dobro sprejeta in je po moji oceni dobra poteza vlade. Kar se tiče vstopa v "emerging market", ki je, mimogrede, tudi ultimativni cilj strategije, ki jo je vlada sprejela, žal druge opcije, kot je "listanje" (uvrstitev na borzo; op. a.) majhnega deleža DARS-a na borzo, nimamo. Vsi preostali scenariji, vključno s tistim, da se povežemo s hrvaškim kapitalskim trgom, so še toliko težje izvedljivi oziroma realno neizvedljivi. Na potezi je, kot rečeno, politika.

Septembra se po osmih letih poslavljate od vodenja Ljubljanske borze. Kako bi ocenili svoj osemletni mandat in kaj ste želeli postoriti, pa vam ni uspelo? Morda pripeljati še kakšno podjetje - v teh osmih letih smo videli le tri novince: NLB, Equinox in Relax.
V osmih letih oz. dveh mandatih nam je uspelo Ljubljansko borzo popolnoma prestrukturirati, modernizirati in ji, vsaj delno, povrniti nekaj ugleda, ki ga je nekoč že imela. Praktično vse pomembnejše kazalnike smo podvojili, vključno s kapitalizacijo delnic, s pet na deset milijard, in povprečnim dnevnim prometom, z manj kot milijon na dva milijona, pri čemer smo število zaposlenih povečali za več kot tretjino. Prav tako smo vseh osem let poslovali z dobičkom. Si je pa treba naliti čistega vina in si priznati, da nam glavnega cilja vseeno ni uspelo doseči v celoti, to so seveda nova "listanja" podjetij. Omenili ste tri, vendar so bile naše ambicije bistveno večje. Ampak – ne glede na vse, sta stanji danes in pred osmimi leti neprimerljivi. Prepričan sem, če se bo država držala sprejete strategije, da je osnova za nadaljnji razvoj slovenskega kapitalskega trga in posledično Ljubljanske borze zelo zelo dobra.

Lahko zaupate, kam vas bo pot vodila naprej?
Naj za zdaj ostane še skrivnost.