"

Daniel Mitchell z ameriškega inštituta Cato preučuje davčne sisteme in je zagovornik enotne davčne stopnje in čim manjšega, v gospodarstvo čim manj vpletajočega se državnega aparata. Čeprav, kot priznava, je vlada lahko velika, pa se obenem ne vpleta v ekonomijo in pusti veliko svobode trgu, kot Danska, še bolje, kot Švica. Mitchell veliko gostuje po Evropi, v Sloveniji je bil, kot pravi, šestkrat. Pred dnevi smo se z njim pogovarjali v okviru Liberty Seminars, srečanja libertarcev iz različnih držav.

Po njegovih opažanjih in analizah so baltske države najbolj tržno usmerjene, Skandinavija pa prosti trg združuje z veliko vlado. Francozi so brezupen primer, saj po eni strani hočejo veliko, socialno in redistributivno državo, ki jo na drugi strani sami goljufajo. Južne ekonomije so v globokih težavah.

"Uničile so svoj socialni kapital, delovno etiko in zanašanje nase. Vlade v južnih državah so prevelike in demografska razmerja so obupna in ... Pravzaprav imam svojo različico Evrope dveh hitrosti. Južna bo propadla in večina severne bo ugotovila, kako preživeti in se reformirati. Ne bi bil presenečen, če v južni Evropi čez 10 ali 20 let ne bi bilo več demokracije."

Kje v takšnih razlikah med evropskimi državami vidi Slovenijo? "Morda sem Slovenijo obiskal večkrat od povprečnega Američana, ampak zato še nisem strokovnjak za vašo državo ... Moj občutek mi govori, da je Slovenija podobna severni Italiji – zmerno produktivna, zmerno dobro izobražena, z veliko impresivnimi zmožnostmi, a s političnim sistemom, ki jo drži nazaj. To bi bil moj preprost sklep. Če bi severna Italija postala švicarski kanton, bi njeno gospodarstvo cvetelo. Ljudje bi živeli v političnem sistemu, ki deluje, namesto da jih, tako kot zdaj, nadzoruje disfunkcionalni Rim. Menim, da bi Slovenija prav tako dosegala precej višje stopnje rasti, če bi bila vodena kot švicarski kanton. Slovenija je namreč sposobna hitrejšega razvoja, toda ne v obstoječem političnem okolju."

Pesimizem glede razvoja Evrope
Daniel Mitchell je pesimističen glede razvoja Evrope, če se bo ta še naprej zanašala na intervencijo države. Srednje velika socialna država je lahko uspešna in vzdržna, če imate prebivalstveno piramido, ne pa cilindra, torej starajoče se družbe, pravi. "Z matematično gotovostjo se pomikate proti proračunski katastrofi."

V mislih ima pravice upokojencev in tistih, ki prejemajo socialno podporo. "Ne ujema se razmerje med tistimi, ki pretežno ustvarjajo, in onimi, ki večinoma porabljajo. Veste, te težave imamo tudi v Združenih državah Amerike, ampak v Evropi so, mislim, še bolj potencirane. Evropa je na napačni poti, zato sem nekoliko pesimističen glede njene prihodnosti, če toliko ljudi meni, da imajo nekakšno Schumanovsko pravico do čekov, ki jih krije država."

Švicarska formula fiskalnega pravila
Mitchell v svojih pisanjih pozornost usmerja na obdobje konec 18. in začetek 19. stoletja, ko sta Amerika in Evropa bogateli, država pa je takrat porabila manj kot 10 % bruto domačega proizvoda. Po njegovem mnenju je bil takrat čas najhitrejšega gospodarskega razcveta. Vendar, ali mora biti država nujno vitka? Je to nujen pogoj za rast? Ne, priznava Mitchell in navaja Dansko, čeprav je skoraj osamljeni primer. "Danska je zelo dober primer države, ki je nadvse učinkovita kljub veliki porabi."

A to zato, ker se država ne vpleta preveč v prosti trg. Kaj pa je zanj dobra fiskalna politika? Zanimivo je, da omenja švicarsko formulo fiskalnega pravila, ki ji namerava slediti tudi Slovenija. "Dobra fiskalna politika ne tiči v maastrichtskih kriterijih. Dobra fiskalna politika ne pomeni uravnoteževanja proračuna. Dobra fiskalna politika je dosežena takrat, ko javni sektor raste počasneje od zasebnega. Maastrichtski kriteriji pa so po mojem mnenju napaka. Kaj se namreč zgodi, če postavite mejo javnofinančnega primanjkljaja pri treh, dolga pa pri 60 odstotkih BDP-ja? Kaj storijo politiki? Rečejo: oh, zvišati moramo davke! In tako država samo raste in raste in škodi gospodarstvu. Morali bi posnemati švicarsko dolžniško zavoro, ki je v resnici kapica na porabo. Medtem ko gre Evropa po napačni poti z večanjem vloge države, višjimi davki, večjimi primanjkljaji in dolgovi, ima Švica to zavoro, ki ji omogoča, da njena vlada raste po stopnji le 2 ali 2,5 % na leto. Odkar so sprejeli to pravilo, se državna poraba kot delež v BDP-ju počasi zmanjšuje. Zlato pravilo namreč ni uravnotežiti proračun, zlato pravilo je uvesti rešitev, po kateri državni sektor raste počasneje od zasebnega."

Slovenija kot majhna država ni povsem neodvisna
Slovenija uvaja švicarsko rešitev. A to samo po sebi ne prinaša zagona, le upočasnjuje rast državne porabe. Kaj torej manjka za gospodarsko rast? Mitchell pravi, da Slovenija kot majhna odprta ekonomija ni povsem odvisna od sebe. Področja, ki jih lahko nadzira, so lažje najemanje in odpuščanje zaposlenih, davki ... Predvsem Mitchell priporoča v Evropi nepriljubljeno enotno davčno stopnjo ... Plače v javnem sektorju naj ostanejo zamrznjene, država pa naj prevetri transferje in subvencije.

To so tudi priporočila, ki jih pripisuje Bruselj in jim Slovenija že sledi. A Mitchell odgovarja: "Ampak javna poraba še vedno presega 45 % BDP-ja! Kakršen koli napredek že ste storili, gotovo morate delo nadaljevati in storiti še več!"

"Lastništvo države je manj učinkovito"
Seveda ima Slovenija še veliko državnega lastništva podjetij. Obstajajo načrti glede privatizacije. "Državno lastništvo je običajno manj učinkovito, ker omogoča ugodnosti politikom, ti strežejo interesom svojih prijateljčkov in podpornikov. To je stvar, ki jo država lahko nadzira in spremeni. Zato privatizirajte državna podjetja ... Ne, sploh vam ni treba privatizirati, samo ukinite vse državne privilegije in subvencije, ki jim jih nudite. Naj podjetja živijo ali umrejo na podlagi svoje konkurenčne sposobnosti. To bo nekakšna de facto privatizacija. Poskrbite le, da bo trg odprt za prihod ali nastanek novih podjetij."

Daniel Mitchell ugotavlja, da je Slovenija izgubila avreolo najnaprednejše postkomunistične države. Prehitevajo jo baltske države, Slovaška, Češka. Še en slovenski problem: previsoka obdavčitev dela. Več kot 42 % plače zaposlenemu trga država. Res pa je, da gre denar za zdravstvo, pokojnine, socialno zavarovanje. Mitchell pravi: "Kljub temu gre še vedno za davek! To je davek na ustvarjanje novih delovnih mest in na ponudbo dela. Ne vem, kako razraščena je pri vas siva ekonomija, ampak običajno v državah z visokimi socialnimi dajatvami veliko delavcev, predvsem slabše plačanih, jemlje denar pod mizo in služi na črnem trgu."

Da bi znižali obdavčitev dela, bi morali v Sloveniji počasi preiti tudi na drugačen način vplačevanja pokojninskih premij. "Socialni prispevki, ki jih plačujete, so previsoki in zato eden od razlogov, zakaj bi se morali preusmeriti na naložbeni sistem. Tako bi ustvarili bolj neposredno povezavo med vplačili in prejemki," še pravi sogovornik.