Pametna mesta so deležna vse več medijske pozornosti, saj gre za koncept, ki drastično spreminja način, kako mesta delujejo - na primer Santander v Španiji, kjer smetnjaki sami pošljejo signal, kdaj jih je treba izprazniti. Ali pa ulične svetilke, ki se same zatemnijo, ko na ulicah ni prometa. V Sao Paulu in Pekingu jim je uspelo z namestitvijo senzorjev na ključnih točkah ustaviti uhajanje vode v vodovodnih ceveh za 40 odstotkov in še je mogoče naštevati. Mesta bodo zaradi čedalje večjega pritiska na vire vse bolj potrebovala takšne rešitve, ki bodo za prebivalce ustvarjale čedalje več vrednosti, za kar pa bo treba obdelati ogromne količine podatkov. Kako bodo mesta to dosegla in kakšna bo cena za to, pa si preberite v pogovoru z generalnim direktorjem IBM-ovega oddelka pametnih mest Michaelom Dixonom.

Ker je koncept pametnih mest sorazmerno nov in širši javnosti verjetno dokaj neznan, bi vas najprej prosil, če malce razložite ta koncept in kako se umešča v sodobno družbo.
Mislim, da pametna mesta niso nekaj novega. Mesta so bila že ves čas enaka. Če pogledamo, kaj so ljudje počeli v Damasku pred 7.000 leti ali pa npr. v Rimu in Atenah ... to so bila zelo pametna mesta. Ti ljudje so razvili ceste, bolnice, vodovodne sisteme, zapore, vse te stvari, s katerimi delamo še danes. Vprašanje ni pametno ali nepametno mesto, temveč da postane še pametnejše. Kar se je v zadnjih 20 letih spremenilo, je bila vpeljava medmrežja in elektronskih sestavin v našo družbo. To nam daje možnost, da stvari naredimo popolnoma drugače, in to se bo dogajalo še desetletja v prihodnosti.

Glavna razlika je torej, da imamo na voljo več podatkov in procesorsko moč, da se skoznje prebijemo?
Zdaj imamo stvari, ki ustvarjajo podatke, ki jih včasih nismo imeli – od živine na poljih, naftnih rafinerij do avtobusov … Kar koli si danes zamislimo, lahko proizvaja podatke, ogromne količine podatkov. Izziv pri tem je uporabiti te podatke, ki jih nekateri že imenujejo valuta 21. stoletja, da dobimo informacije, vpogled, podporo odločitvam, modeliranju in vse tisto, kar spreminja način, kako naši voditelji upravljajo naša mesta.

Velike spremembe prihajajo s priseljevanjem v mesta. Ocene so, da se bo v prihodnjih letih letno v mesta preselilo več kot 65 milijonov ljudi letno. To bo izredno povečalo pritisk na obstoječe vire in infrastrukturo ter povzročilo zahteve po povsem novih načinih spopadanja s težavami, ki jih bo prineslo množično priseljevanje. Kje koncept pametnejših mest lahko tu najde svoje mesto?
Razmišljati moramo o več stvareh. Najprej moramo optimizirati to, kar imamo. S podatki, ki jih imamo, lahko zdaj veliko bolje izkoristimo obstoječo infrastrukturo in iz nje dobimo več vrednosti. Lahko npr. ugotovimo, kje cevi puščajo vodo, katere ceste niso uporabljane ipd. Druga stvar je, da moramo dodati nove kapacitete, se pravi da moramo graditi nove hiše, več cest, ki se bodo lahko spopadle z novim dotokom ljudi, nove bolnišnice, nove varnostne zmožnosti … Načrtovati in graditi moramo torej nove kapacitete. Uporabiti moramo inovacije in v prihodnje bomo videli dramatične spremembe. V prometu že vidimo premik k deljenju avtomobilov in k električnim avtomobilom.

Pred 100 leti so bili recimo v Londonu zelo nervozni zaradi količne konjskega gnoja, ki je ostajal za številnimi kočijami in konjskimi vpregami. A v le nekaj letih po uvedbi avtomobila je bilo že težko najti konja, kaj šele da bi skrbeli zaradi gnoja. To prinašajo inovacije in tega bo vse več v prihajajočih letih. Prišli bodo tudi veliko bolj stroškovno učinkoviti načini za plačevanje vsega tega, saj bodo ljudje plačevali le to, kar dejansko uporabljajo.

Bo torej koncept pametnejših mest ta na koncu stal več ali manj?
V netoučinku se bosta zgodili dve stvari. Prva bo velikansko povečanje v uporabni vrednosti. Druga pa bo spremenjen način, kako bomo denar porabili, ker nam bo ta nova vrednost všeč. Videli bomo spremembo v načinu plačevanja, saj bodo ljudje plačevali za stvari, ki so jim dejansko všeč.
In ta koncept jim bo to omogočil?
Mislim, da. Če pomislimo, kako porabljamo vodo, sodelujemo na športnih dogodkih, celo kako se odločamo, da bomo kupili obleke – bodisi v trgovini bodisi na spletu – to so storitve, ki jih cenimo in smo zanje pripravljeni plačati. V prihodnjih letih bomo čedalje bolj videli, da ljudje ne bodo več pripravljeni plačevati za večje stvari, za katere podatki kažejo, da ne prinašajo veliko vrednosti.
Skozi obdelavo vseh teh podatkov bodo ljudje torej dobili veliko jasnejšo sliko, kaj prinaša dodano vrednost in kaj ne?
Točno tako. Ljudje vaše starosti pravijo: "Ne govorite, dajte mi podatke in informacije ter mi pustite, da se sam odločim."

Zasledil sem že skrbi, da se bo zasebnost ljudi prek obdelave takšne količine podatkov še dodatno razgalila. V kolikšni meri se bo to dejansko zgodilo?
Mislim, da govorite o dveh stvareh, ki sta sicer sorodni, a zelo različni. Prva je varnost naših podatkov, ki je zelo pomembna. Pravzaprav se je okoli tega naredila ogromna industrija, ki skrbi, da so naši podatki varni. To je res veliko vprašanje, s čim se ukvarjajo tako vlade kot zasebni sektor.

Zasebnost je drugačna. Recimo, vi uporabljate telefon. Ko si naložite aplikacijo, imate zaslone besedila, prek katerega vas sprašujejo, ali ste se pripravljeni odpovedati delu zasebnosti v zameno za storitev aplikacije. Vi stisnete, da se strinjate. Kar torej vidimo, je, da so ljudje pripravljeni zamenjati nekaj zasebnosti za vrednost. To sta dve različni stvari. Mladi ljudje so npr. tudi veliko bolj pripravljeni odreči se zasebnosti za neko vrednost.
Če še malce ostaneva pri tem vprašanju. Zasebna podjetja bodo imela izredno dober vpogled v življenja posameznikov na področjih, kjer nihče pravzaprav ni dal svojega dovoljenja, da lahko vpogledajo v to, npr. koliko vode porabimo, kdaj odnesemo smeti, kaj imamo v smeteh, katere ceste uporabljamo, kako pogosto … Nikjer ni "disclaimerja", da te podatke dovolimo uporabljati. Nas torej čaka invazija v zasebnost prek posredne obdelave podatkov, za katero sploh ne vemo?
Spet se vračava k prejšnjemu vprašanju – kaj se bo zgodilo z našimi stroški. Če ste samska oseba, ki živi sama, boste imeli precej manj smeti kot družina s petimi člani. Bi morali plačevati, da vam jih praznijo vsake tri dni, ali vam je ljubše, da jih izpraznijo enkrat na dva tedna? Zdaj imamo tehnologijo, ki nam pove, ali je vaš zabojnik prazen, napol poln ali smeti že lezejo iz njega. Veliko ljudi bo reklo, da so srečni, če bo nekdo spremljal njihove smeti in bodo plačali manj, zato ker zabojnika ni treba prazniti tako pogosto.
Imate torej varnost, zgrajeno okoli podatkov in za katero se vlade zelo trudijo, da bi jo uveljavljale. Posamezniki in organizacije pa imajo možnost, da priskrbijo določen dostop do svojih podatkov in tako dobijo boljšo storitev, ali pa tega ne storite. Gre za t. i. opt-in možnost, kot pri vašem telefonu.
Pa bodo te storitve res opt-in?
Vsekakor, za kar se poskrbi tudi z zakonom.
Koliko bolj pa bodo mesta ranljiva ob morebitnih terorističnih napadih? Newsweek je pred kratkim imel zelo obsežen članek o tem, kako se kibernetsko bojevanje že seli na področje nevralgičnih infrastrukturnih točk. Koliko več nevarnosti je zdaj?
Že od nekdaj je bil zelo majhen odstotek ljudi, ki delajo zelo slabe stvari …

… katerih zmožnosti so se zdaj povečale eksponentno.
Točno to sem želel poudariti. Zdaj imajo možnost prek tehnologije povzročiti res velike težave. Zato sva prej govorila, kako pomembna je varnost in bo postajala vse pomembnejša. V IBM-u imamo recimo oddelek, ki se posveča zgolj varnosti in pomaga javnemu in zasebnemu sektorju obraniti se pred takimi grožnjami.
Vsi ti podatki, ki se pretakajo čez IBM-ove strežnike in programsko opremo – ali jo hrani IBM ali zgolj ponuja infrastrukturo za njihovo hranjenje in procesiranje?
Vodita nas dve stvari – delamo to, za kar nas prosijo stranke in kar nam nalaga zakonodaja. Takšnih odločitev ne sprejemamo sami. Varujemo podatke strank in jih pustimo tako, kot nam stranka naroči. Spoštujemo tudi zakonodajo po vsem svetu in to jemljemo zelo resno ter delamo točno to, kar nam stranka naroči.
Ne shranjujete pa ničesar, česar vam stranka ne naroči oz. česar vam zakonodaja ne dopušča?
Absolutno ne?
So mestni uslužbenci nenaklonjeni sodelovanju z vami, češ da bo zdaj neka velika mednarodna korporacija dobila velik vpogled v življenja njihovih meščanov, ali so dojemljivi za vaše ideje in rešitve?
Delamo z mesti vseh velikosti po vsem svetu. Tudi vodje mest v jugovzhodni Evropi, v Ljubljani, Zagrebu, Sarajevu, Beogradu se zelo zanimajo, kako z uporabo tehnologije izboljšati kakovost življenja prebivalcev. Mestom po svetu ponujamo rešitve na področjih, kot so energija, transport, voda, upravljanje sredstev, odpadki, mestne naloge, okolje … Voditelji danes iščejo nove načine, kako za svoje prebivalce ustvariti novo vrednost. Mi omogočamo izvedbo projektov.
Redno sodelujemo tudi z EU-jem, prav danes sem se srečal z evropskim komisarjem (pogovor je bil sneman v torek; op. a.), sodelujemo pa tudi z drugimi regijami po svetu.
Prebral sem, da ste lani sodelovali že z več kot 2.500 mesti. Koliko jih je že zdaj?
Ne vem, vendar gre številka v tisoče.
Čez dva tedna boste sodelovali tudi na okrogli mizi na temo pametnih mest, ki jo v Londonu organizira Bloomberg. Tema torej dobiva vse več pozornosti. Bo to naslednja velika stvar v načrtovanju mest?
Mislim, da je to novo središče zanimanja po vsem svetu. Ljudje vidijo priložnosti, kako uporabiti tehnologije, da spremenijo način delovanja njihovih mest. Mi pa jim to omogočamo.