Kot so pojasnili na Fursu, imajo stroški, ki niso potrebni za poslovanje, značaj privatnosti, niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti ali odstopajo od običajne poslovne prakse. Kot takšni ne sodijo v obračun davka od dohodka pravnih oseb ali obračun akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti.

Če zavezanec takšne stroške prijavi, si lahko neupravičeno zniža davčno osnovo. Prav tako lahko odhodki, ki niso v skladu z zakonom, pomenijo prikrita izplačila dobička lastnikom in povezanim osebam, nepravilno obračunane bonitete zaposlenim ali nepravilno odbit vstopni DDV.

Vse prilagoditve davčne osnove je treba izvesti v skladu z zakonodajo, so še opozorili na Fursu.

Med nepriznane odhodke v skladu z zakonom o davku od dohodkov pravnih oseb denimo sodijo odhodki za dohodke, ki so podobni dividendam, vključno s prikritim izplačilom dobička, pa tudi odhodki za pokrivanje izgub iz preteklih let, stroški, ki se nanašajo na zasebno življenje, pa kazni, donacije, podkupnine in druge oblike premoženjskih koristi.

Zavezancem svetujejo, naj poskrbijo, da bodo vsi nakupi in s tem povezani stroški v podjetju resnično le poslovne narave. Za vsak strošek naj preverijo, ali je res potreben za poslovanje, preberejo pa naj tudi pojasnila, objavljena na Fursovih spletnih straneh.