Robert Golob, nekdaj na ministrstvu za gospodarstvo pristojen za strategijo približevanja Slovenije EU-ju na področju energetike, trenutno pa direktor elektrodistributerja Gen-I, je v intervjuju za MMC spregovoril o nedavnih podražitvah električne energije, prihodnjih gibanjih cen in o stanju na slovenskem energetskem trgu.

V zadnjem času smo bili priča napovedim elektrodistribucijskih podjetij, da bodo dvignila cene elektrike. Kako to, da ste se vi (Gen-I) odločili, da boste cene zamrznili?

Dva razloga sta. Prvi je ta, da smo se našim strankam že v lanskem letu zavezali, da do konca letošnjega leta v nobenem primeru ne bomo dražili. Po drugi strani pa nimamo nekih velikih poslovnih potreb, ker smo električno energijo za dobavo kupovali lansko leto, ko so bile cene energije bistveno nižje, zato lahko sedanje cene zdržimo brez večjih pretresov.

Kar se tiče prihodnosti, smo si dovolili eno drzno potezo in bomo cene pustili nespremenjene do prve polovice prihodnjega leta. Kar ne pomeni, da podražitve nekoč ne bodo potrebne, vendar bomo šli v podražitve takrat, ko bodo te nujno potrebne.
Zato zdaj čakamo, da se razčisti zgodba z jedrskimi elektrarnami in vplivom nesreče v Fukušimi na cene, za kar potrebujemo določen čas. Nato bomo prišli ven s ceno, ki pa bo ponovno dolgoročno vzdržna.

Kako potem komentirate napovedi o podražitvah preostalih elektrodistribucijskih podjetij. Ali njihovi razlogi za dvig cen (da so se cene na trgu toliko dvignile, da morajo dvigniti cene tudi sami) zdržijo?

Vsak ima svojo poslovno politiko, in ker kupec lahko sam izbira, bi lahko konec koncev ceno dvignili tudi za 200 odstotkov, in tisti, ki ostanejo pri njih, so si sami krivi. To moramo povedati. Računati na to, da bo nekdo skrbel za kupca, ko ta lahko skrbi sam zase, je malce iluzorno. Tisti časi so mimo.

Ne glede na to, kot sem že dejal, mi nimamo poslovne potrebe po dvigu cen, mogoče pa jo oni imajo. Mogoče niso kupili dovolj energije po nižjih cenah in zdaj morajo zaradi tega dražiti. To je najbolj logičen razlog, ki ga najdem v tem trenutku.

Ob hitrem pregledu bilanc Elektra Ljubljana (EL) in Maribor (EM) (ta dva sta prva napovedala podražitve) je mogoče videti, da je imel prvi lani, recimo, ob okoli 260 milijonih evrov prihodkov za 178 milijonov evrov dolgov in za dober milijon evrov dobička, drugi pa ima pri 192 milijonih evrov prihodkov za 3,8 milijona evrov dobička ter 78 milijonov evrov dolga, ki pa se je v štirih letih več kot podvojil. Zaradi tega se pojavljajo ugibanja, da so recimo pri EL-ju podražitve izvedli zavoljo slabih poslovnih rezultatov in ali gre morda za revanšizem zaradi kazni, ki jih je podjetjem naložil urad za varstvo konkurence?

Glede revanšizma. Mislim, da je ta zadnji del že odpravljen, ker so imeli rezervacije in so po mojem vedenju ta del že pokrili z njimi. Kar se pa tiče slabšega poslovanja - da. Nobena podražitev v tem letu ne odpravlja asimetrij na trgu, ampak izključno boljša poslovanje.

Tudi če bi mi šli v takšno podražitev danes, ne bi šli zaradi tega, ker so cene zrasle, saj imamo elektriko že kupljeno. Zato je vseeno, če cene zrastejo. Bi pa to vplivalo za vnaprej. Leto 2012 je zato tisto leto, ko bi se res pokazala potreba po podražitvi. Če so elektriko zakupili normalno, potem te potrebe ni. Kdor draži znotraj leta, to počne zaradi poslovnih učinkov oz. izboljšuje poslovanje, nedvomno.

Kakšna pa je neka povprečna dobičkonosnost v energetski panogi?

Dobičkonosnost prihodkov naj bi bila nekje na ravni dveh do treh odstotkov. Tri je fantastična, dva pa je v redu. EM je na tej ravni pričakovane in tudi ne slabe dobičkonosnosti. Pri EL-ju pa … Je pa res, da so to rezultati iz lanskega leta in ti so bili določeni v letu 2009. Kajti, ko ti kupuješ elektriko, določiš, kakšen bo rezultat prihodnje leto.

Tako kot oni s sedanjim kupovanjem določajo rezultate za 2012 in zna biti, da bo še huje, zato so verjetno tudi šli v podražitve. Si drznem reči, da bodo v Mariboru in v Celju (Elektro Celje (EC) je ta teden prav tako napovedalo podražitve op. a.) prihodnje leto še dražili.

Ampak zakaj tako drastičen dvig nižje tarife (v Zvezi potrošnikov Slovenije so opozorili, da se je dvignila za 68 odstotkov op. a.)?

Res je, da se je na trgu razmerje med tarifama zmanjšalo. Ampak to se bo spet vse poznalo prihodnje leto. Morda pa so v EL-ju predvidevali, da bodo dvignili enkrat in potem dali mir. Ali je to prava strategija za stranke, bomo še videli. Ker mislim, da EL že ve, da bosta in EM in EC prihodnje leto ponovno dražila. O tem sem prepričan.

Ker šestodstotni dvig ni povezan s trgom. Na trgu so cene dejansko šle gor za 20 odstotkov in s tega vidika je logika EL-ja še kar smiselna. Časovna umestitev podražitev pa ni logična. Pri preostalih dveh je časovna umestitev ustrezna, ampak spet, podražitve niso povezane s trgom. Vsak ima svoje razloge in očitno tudi različne, ker je prevelika razlika v ravneh dvigov cen.

Kaj je najbolj pognalo cene na borzi električne energije?

Fukušima in napoved Angele Merkel o zaprtju jedrskih elektrarn. Zadnje še bolj, saj so cene šle navzgor še isti dan, ko se je o tem začelo špekulirati.

Kako vidite današnjo ureditev slovenskega energetskega trga, se pravi proizvajalci pod HSE-jem na eni strani ter ELES kot sistemski operater prenosnega omrežja, SODO (sistemski operater distribucijskega omrežja) ter elektrodistribucijska podjetja na drugi strani?

To, da imamo danes sedem ponudnikov (elektropodjetja, Petrol in Gen-I), je za odjemalce samo dobro. In zdaj se to kaže. Takoj, ko pride do podražitev, je dobro, da nimaš samo državnih podjetij, kot je bilo včasih, in so se lahko dogovarjali. Zdaj se jim to ne splača, ker nimajo nič od tega.

Na strani proizvodnje imamo dva stebra, Holding slovenske elektrarne (HSE ) in Gen Energijo, dobro pa bi bilo, če bi imeli še tretjega, četudi bi bil to tujec, oz. bi bilo dobro, da bi bil tujec. En sam steber bi bilo še slabše, a tudi dva stebra nista dovolj. Olajševalna okoliščina pa je, da se cene na slovenski energetski borzi določajo na podlagi nemških cen.

S tega vidika je za slovenske cene pomembneje, kaj stori Angela Merkel, kot kakšno proizvodnjo imamo doma in kaj počnejo naši. Porabniki si sicer lahko izberejo tudi tujega ponudnika, ampak trenutno se nobenemu ponudniku ne splača, da bi pri nas postavljal svojo mrežo in prodajal.

Kakšna pa je trenutno stopnja samopreskrbe v Sloveniji in koliko slovenska proizvodnja sploh vpliva na cene?

Že dve leti smo na razmerju približno ena proti ena, zlasti zaradi manjše gospodarske dejavnosti. Domača proizvodnja na cene vpliva le v manjši meri, saj se te, kot sem že rekel, določajo na podlagi nemške borze. Večina je fiksirana na nemško ceno, potem pa je tu še dodatek za prenosne kapacitete iz Avstrije, ki je zdaj dokaj majhen, pri velikem uvozu pa je močan dejavnik.

Zaradi njega bi lahko naše cene (ki so za gospodinjstva trenutno na 75 odstotkih evropskega povprečja, podjetja pa že plačujejo enako ceno kot podjetja v Nemčiji ali Avstriji) poskočile blizu italijanskim ravnem. A to se je doslej zgodilo le enkrat. Mimogrede, ko se je zgodila Fukušima, so v tujini dvignili cene še hitreje kot pri nas.

Kako pa je s prometom prek Borzena? Kakšna je sploh njegova funkcija?

V zadnjem času se malce pobira. Država poskuša z nekimi ukrepi prisiliti ljudi, da bi več trgovali prek njega, a je bilo nekaj časa pravo mrtvilo. Borzen je bil najbolj dejaven nekje na začetku tisočletja, potem je zelo zamrl in zdaj se spet počasi pobira.

Njegova vloga je, da s pomočjo zadostnega števila poslov, ki se sklenejo prek njega, poda jasen signal, kakšna je cena. Ker tega do zdaj ni bilo, smo si za podlago vzeli nemško ceno. Če bi bil Borzen dovolj likviden in bi dejansko bil reprezentativen za cel Balkan, čeprav je daleč od tega, potem bi bila slovenska cena dejansko bolj odvisna od situacije v Sloveniji in manj od tiste v Nemčiji. Kar je posledica tega, da nimamo delujoče borze.

Kako je na slovenski trg vplivala zahteva EU-ja, naj se loči distribucijski in proizvodni del?

Mi smo eno delitev že izvedli, se pravi na HSE in ELES, vendar znotraj distribucije še vedno nismo ločili prodaje od omrežja. In tukaj je veliko internih konfliktov in zdaj je prevladala struja, ki bo to naredila zelo na mehko.

Prišlo bo do neke ločitve, a se v bistvu ne bo nič spremenilo. Vendar v praksi deluje, saj si lahko porabniki prosto izbirajo distributerja. V praksi bi dokončna deregulacija za končnega porabnika pomenila le še lažji prehod med distributerji.