Kokoši v kletkah, v katerih ima vsaka prostora samo za list formata A4, nesejo jajca na truplih drugih kokoši in med poginulimi glodavci. Svinje, tedne ukleščene med kovinsko ograjo, v kateri se ne morejo niti obrniti. Kruti posnetki društva AETP so marsikoga, ki mu ni bilo mar za to, od kod prihaja meso na njegov krožnik, prisilili k razmisleku o izvoru hrane.

"Spraševali so, od kod so jajca, kako hranimo kokoši, ali so zaprte ali odprte," pove prodajalka jajc na osrednji ljubljanski tržnici. "Nisem za baterijsko rejo, ker se mi zdi, da jih kar malo mučijo," meni ena od strank. Drugi mimoidoči pa pravi: "Vzamem, prepražim in pojem, ne vem, ali je škodljivo. To samo propagando delajo."

Čeprav je v Evropski uniji klasična baterijska reja prepovedana že 13 let, je dovoljena reja v tako imenovanih obogatenih kletkah, ki so od klasičnih večje le za 200 kvadratnih centimetrov, kar pomeni 13 kokoši na kvadratni meter. "To je bila napaka, ki je nastala kot kompromis močnih evropskih lobijev na eni strani in zavesti, da je kletka za živali slaba, na drugi strani," pojasnjuje Samo Curk, podpredsednik Zveze nevladnih organizacij za zaščito živali. Ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Mateja Čalušić poudarja, da je bila baterijska reja vzpostavljena zato, da je lahko pridelava bolj intenzivna in proizvod cenejši. Agrarni ekonomist Aleš Kuhar z Biotehniške fakultete v Ljubljani je ob tem jasen: "To pomeni, da moramo potrošniki nehati peti znano pesem skupine Queen: 'Hočem vse, hočem takoj.' In če dodamo še: 'Hočem zastonj.' Ta enačba se ne izide. Če želimo poceni hrano, velike količine hrane, je to mogoče doseči s tehnološkimi, organizacijskimi posegi, ki imajo posledice na kakovost, vplive na okolje in dobrobit živali. Poceni in dobro ne gre." Vodja Nacionalnega centra za dobrobit živali Ožbalt Podpečan pravi, da je ta način reje vsekakor preživet. "Z novimi pristopi se te reje opuščajo in dejansko je naš motiv ustvariti take razmere za rejo, v katerih lahko dejansko živali izražajo svoj življenjski način, ki je primeren njihovi vrsti."

Posnetki kokoši nesnic, ki hodijo po razpadajočih truplih drugih kokoši, so marsikoga dokončno odvrnili od nakupa takšnih jajc. Toda agrarni ekonomist Aleš Kuhar našteje nekaj pozitivnih plati baterijske reje kokoši nesnic: "Baterijska jajca so praktično sterilna. Prireja jajc v baterijski reji je okoljsko manj obremenilna, poraba krme, vode, prostora, ogrevanja je natančno izračunana." Dodaja, da bi ob hitri in brezglavi prepovedi padla samooskrba na področju jajc in da bi odprli vrata tujcem. Čeprav imamo v Sloveniji le še 14 odstotkov baterijske reje, bo interes za cenejša jajca iz takšne reje še vedno obstajal, zlasti v gostinstvu, proizvodnji pekovskih in podobnih izdelkov in tudi v javnih zavodih.

Ministrica Mateja Čalušić opozarja, da bi, če bi prepoved začela veljati takoj ali čez en mesec, kar nekaj rejcev moralo nemudoma zapreti svoje obrate. Društvo AETP predlaga finančno pomoč tistim, ki bodo prešli na drugačen način reje. Prestrukturiranje reje bi po nekaterih izračunih stalo 10 milijonov evrov.

Postopno ukinjanje baterijske reje je očitno v Sloveniji le še vprašanje časa. Kakšna pa bo usoda zahteve, da se ukinejo tudi tesne kovinske kletke, v katerih so v času osemenitve in po prasitvi ukleščene svinje? Na Nizozemskem so čas nastanitve svinj v boksih skrajšali s štirih tednov na štiri dni, v Avstriji so na individualnih stojiščih največ 10 dni, na Švedskem so lahko svinje ukleščene le med osemenitvijo. V državnih Farmah Ihan, kjer, kot pravijo, skrbijo za dobrobit živali, so svinje v boksih skupaj približno šest tednov. Ob vsakem osemenjevanju se to seveda ponovi. Vodja Nacionalnega centra za dobrobit živali Ožbalt Podpečan pojasnjuje, da so med osemenitvijo in prasitvijo kletke nujne tudi zaradi zaščite pujskov, da pa je nesprejemljivo, da so živali v njih ukleščene več tednov. Verjame, da bodo tudi za to našli rešitev.

V Farmah Ihan pravijo, da podpirajo dvigovanje standardov za dobrobit živali, vendar pod pogojem, da bodo strokovno izdelani in veljavni v vseh državah Evropske unije. "Dejansko se po mojem mnenju igramo s čustvi ljudi, igramo se po mojem mnenju s celotno agroživilsko verigo. Ker me skrbi, da bomo imeli v celi Sloveniji super visoke standarde, trajnostno poslovanje. Na koncu bo samooskrba majhna, zadovoljili se bomo pa morda s cenenim uvozom," pred kamero Tednika pove generalni direktor Farm Ihan Matej Resnik. Tudi za postopne spremembe, v desetih letih, se mu zdi nujna finančna podpora države. V prilagoditev tehnologije bi podjetje moralo vložiti okoli štiri milijone evrov.

Predstavnik borcev za pravice rejnih živali Samo Curk je kritičen do predstavnikov vlade: "Ministrstvo si vedno umije roke. Zdaj je stališče, da podpirajo, nočejo pa se zavezati za časovnice, izgovarjajo se na Evropo. Naše, slovenske živali ne morejo čakati na evropske birokrate, to moramo narediti zdaj, tukaj."

Posnetki s kmetije Kaučič, ki so vzbudili vsesplošno zgražanje slovenske javnosti, so poslali pomembno sporočilo: večina si želi odprave nehumanih razmer, v katerih živijo rejne živali. Toda, ali smo ob zavzemanju za dobrobit živali pripravljeni plačati več za bolj humano pridelana jajca? Ali smo ob zavzemanju za odpravo kletk pripravljeni jesti manj mesa in zanj plačati višjo ceno? Če je tako, potem smo resnično na pravi poti.