Komisijo je najprej zanimalo, kako Kordež vidi 'sprego' politike in bank. "V Merkurju nismo dobili niti enega kredita zaradi pritiska politike na kogar koli, da nam mora odobriti kredit," je dejal Kordež. Za prevzem so se odločili, ker je bilo ozračje takrat naklonjeno privatizaciji in ker so dobili številne sugestije, da že dolgo uspešno vodijo Merkur in zakaj ga potem ne bi tudi privatizirali. Dodal je, da se zaradi nekaj primerov preveč poenostavlja druge prevzeme.

Takrat so pripravili natančen izračun in ga predstavili bankam, osem pa jih je k projektu tudi pristopilo. To je bilo obdobje visoke rasti in banke so imele na voljo veliko prostega kapitala ter so k projektu pristopile, ker se jim je zdel dober, je pojasnil Kordež.
Mercatorju prevzema ni dovolila država
"Imel sem le tri, štiri srečanja z direktorji Kada in Soda pred prevzemom in takrat so nas spraševali, ali poznamo koga, ki bi kupil državni delež Merkurja oz. ali bi ga bili pripravljeni tudi sami kupiti," je okoliščine pred prevzemom pojasnil nekdanji direktor Merkurja.

Na trditev, da so se za prevzem najbrž odločili skupaj s Kadom in Sodom, saj bi drugače iskali druge kupce, je Kordež odvrnil, da verjetno res. Za Merkur sta se namreč že zanimala Mercator in Tuš. S Tušem so se sicer nekaj dogovarjali, saj so v Tušu presodili, da bi Mercator z nakupom Merkurja postal premočen, zato so tudi preučevali možnost prevzema.

Vodstvo 60 ljudi se je tako odločilo, da sami prevzamejo lastništvo. Vstop so ponudili tudi Aleksandru Svetelšku, ki je ponudbo sprejel. Kordež je ob tem opomnil, da se danes vsi poskušajo distancirati od tega nakupa, takrat pa je bilo veliko pritiskov, znotraj Merkurja in zunaj njega, zakaj nekateri ne morejo sodelovati oz. ali je še kaj prostora za sodelovanje.
Za prevzem so takrat plačali 400 milijonov evrov, od tega je 100 milijonov dobila država, danes bi bil ta prevzem vreden 200 milijonov. Zaradi tega se je ustvaril občutek, da je bila narejena izguba in da je nekdo to razliko 200 milijonov "pobasal" v žep, pojasnjuje Kordež. Prepričan je, da banke niso veliko izgubile, saj pretežni del izgub izhaja iz težav s poslovanjem, in da se izgube preveč napihuje.
Poznanstva, slovenska stvarnost
"Treba pa je pogledati slovensko stvarnost. Razumljivo je, da kot nekdanji direktor enega večjih slovenskih podjetij poznam skoraj vse direktorje večjih slovenskih bank in podjetij. A vseeno ne gre špekulirati, da sem zaradi tega lažje dobil kredit. Jaz sem za prevzem zastavil vse svoje premoženje in ga, ko je projekt padel, tudi izgubil. Kar se tiče odobritve, je bilo pa vseeno treba imeti dober renome, da so banke odobrile posojilo. To je bil smisel te izjave," je dejal.
Obenem je priznal, da pa so se zmotili pri oceni tveganj in jih podcenili, kar pa je veljalo za številne bančnike in gospodarstvenike pri nas ter po svetu.
Tisti, ki so zaslužili, niso sporni
Prepričan pa je, da se take zgodbe ne bodo hitro ponovile, saj razmere v gospodarstvu tega preprosto ne omogočajo. Zato njihovo preprečevanje ni toliko odvisno od spreminjanja zakonodaje. Ponovil je, da se po njegovem mnenju kot sporne obravnava tiste menedžerske prevzeme, pri katerih je današnja vrednost precej nižja od nabavne.
Povedal je še, da bi se prevzem Merkurja zgodil, tudi če bi banke bolj upoštevale strožje kriterije pri dodeljevanju posojil, saj je bil narejen v skladu z zakonom. "Prevzem ni bil narejen na podlagi nekih domačijskih poslov, temveč je izhajal iz presežka denarja v obtoku in zaradi iskanja novih zanimivih priložnosti. Je pa res, da prevzema s tolikšnim vzvodom v Sloveniji do takrat še ni bilo," je dejal Kordež.
Brez bank bi ostale le sanje
Na vprašanje Majde Potrate, kaj jih je gnalo v prevzem, je Kordež odgovoril, da je to delno izhajalo iz gospodarskih okoliščin, delno iz pohlepa in delno, ker so se želeli odmakniti od državnega vtikanja v poslovanje. "Seveda, če ne bi banke odobrile 300 milijonov kredita, bi mi o prevzemu lahko le sanjali," je bil slikovit Kordež.
"Morda nam bo žal, da nimamo kakšnega Todorića"
Na vprašanje, katere banke so nudile boljše posojilne pogoje, državne ali zasebne, je Kordež odgovoril, da razlike niso bile velike. "Morda smo se pogajali za kakšen cent," je dejal. Glede tega, kako bi Mercator izvedel prevzem Merkurja, ko je ta zašel v težave, in ali ne bi to pomenilo, da bi se še dodatno zadolžil, je Kordež odgovoril, da bi bil res danes še močnejši, a bi se spopadal tudi s težavami financiranja prevzema.

"Mogoče nam bo kdaj še žal, da v Sloveniji nimamo kakšnega Todorića, da bi se potem Hrvatje spraševali, kdo jim bo kupil Konzum, kot pa obratno," je svoje pričanje končal Kordež.

"Primerjava Koredža in Krašovca"
Mirko Krašovec je po zaslišanju pred parlamentarno komisijo, ki preiskuje brezplačnike, povedal, da ravnanje Cerkve ni bilo nemoralno in da se po njegovem mnenju razlikujejo od "Bineta Kordeža in drugih slovenskih tajkunov", ter razložil, da je razlika v tem, da škofija ni šla v gospodarstvo, da bi se osebno okoristili posamezniki, ampak so delali v skupno dobro, kar naj bi jim tudi uspevalo.

"Če se pri kom ugotovi, da je nekaj delal nezakonito in v škodo skupnosti, se to mora sankcionirati, če pa nekdo dela v skupno dobro, ga je pa težko postaviti pred neko krivdo. In mi smo z dejanji pokazali, da delamo v skupno dobro, saj smo vse kar smo pridobili namenili v skupno dobro," meni Krašovec

Za velik dolg mariborske škofije pa je po njegovem mnenju kriva izključno kriza. Tveganje pri poslovanju pa je označil zgolj kot napako Cerkve, ki je po nastali krizi postala žrtev svojih poslov. "Kriza ni spravila v težave samo Cerkve, ampak tudi druga podjetja in celo države ter je neumestno delati primerjave pred krizo in po njej," je sklenil nekdanji ekonom mariborske škofije.