Nacionalni reformni program je eden temeljnih razvojnih dokumentov države. Ta ga pripravi enkrat na dve leti, pri tem pa določi osnovne usmeritve in cilje za doseganje "pametne, vključujoče in trajnostne rasti", kot temu rečejo na finančnem ministrstvu. Denimo, kako naj v državo privabijo denar. Kako ga učinkoviteje trošiti (in pri tem ne iztrošiti državnega proračuna). Kako zastaviti davčna bremena za prebivalstvo. Kako poskrbeti za pokojnine. Vprašanja, ki so v samem bistvu državnega poslanstva postavljanja politik.

Tokratni, za leti 2016-2017, je še osnutek. "Prestal" je kopico pripomb zainteresirane javnosti, šel skozi obravnavo Ekonomsko-socialnega sveta, zdaj pa ga čakata še dve stopnički. Najprej ga bodo obdelovali poslanci pristojnih odborov DZ-ja, kar bo od njega ostalo, bo romalo na sprejetje k vladi. Nato, v skladu s prenosom dela suverenosti na Evropsko unijo, dokument roma v Bruselj. Pošiljka mora biti odpravljena do 15. aprila. Evropska komisija jih bo prebrala, analizirala in nazaj poslala priporočila.

Aktualni, drugi osnutek, je državljanom v branje in preverbo na voljo tukaj.
Ta trenutek je kot nalašč za odločne strukturne reforme - tako trdi in z analizo utemeljuje Urad RS za makroekonomske analize in razvoj. Pa je vlada pripravila takšne ukrepe? Ekonomist in predavatelj na ljubljanski ekonomski fakulteti, Matej Lahovnik, ni tega mnenja. Nasprotno: vlada "se boji" in ključne ukrepe, ki zahtevajo največ napora, največ prepričevanja socialnih partnerjev in ki so najnujnejši, le "kot vroč krompir" potiska v roke neke prihodnje vlade, je povedal za MMC.

Reforma zdravstva naslednje leto
Edina resna reforma, ki jo vlada Mira Cerarja namerava izvesti še v tem mandatu, je zdravstvena. "To je zelo pozitivno," je ocenil sogovornik. A žal v dokumentu ni začrtano, kaj naj bi s to reformo naredili. Nakazano je le, da se bo dopolnilno zdravstveno zavarovanje spremenilo iz prostovoljnega v obvezno, ker je to "bolj solidaren način financiranja"; pa še, da bo nekatere izdatke, ki jih trenutno pokriva ZZZS, po novem plačeval proračun (predvsem učenje in usposabljanje medicinskega kadra). Preostalo je zaobjeto v mehkem izrazoslovju, da se bodo zdravstvena zavarovanja, pravice in obveznosti preoblikovale. "Slabo je, da niso natančno določili smeri reforme in kaj bodo sploh storili," je komentiral Lahovnik.

Sogovornik pogreša predvsem pokojninsko reformo. Tudi v vladnih krogih so do nedavnega preučevali to možnost. Finančni minister Dušan Mramor je menil, da je potrebna. Toda po koalicijskih usklajevanjih, predvsem z DeSUS, ki zahteva nadaljevanje rednega usklajevanja (višanja) pokojnin, je vlada kolektivno ocenila, da reforma ni potrebna. In zakaj bi sploh bila, če je obstoječa stara le nekaj let in vladne analize kažejo, da daje dobre rezultate?

Pokojnine? Najprej strategija.
Lahovnik se s tem ne strinja, kar utemelji s podatki. Če se danes upokoji nekdo, ki je zadnjih 20 let prejemal povprečno slovensko neto plačo 1.000 evrov in ima polno delovno dobo, bo njegova pokojnina znašala 580 evrov. Ob tem, da so nujni življenjski stroški - oziroma prag revščine - v tej državi določeni na okoli 596 evrov. "Razumel bi, če bi nizko pokojnino povzročila neizpolnjena delovna doba ali nizka plača, ne pa, da trenutni pokojninski sistem tistim s povprečno plačo ne omogoča normalnega preživetja."

"Če to ni eno ključnih razvojnih vprašanj; kako narediti naš pokojninski sistem po eni strani finančno vzdržen in da bi po drugi strani upokojenci normalno preživeli, potem ne vem, kaj nujno razvojno vprašanje je," je izjavil.

Dokument sicer napoveduje pripravo "celovite strategije", kako naj se država sooči z demografskimi spremembami, ki naj bi obsegale vse vidike. Luč dneva naj bi ugledala leta 2017 in bo "celovita analiza aktualnega demografskega stanja in prihodnjih gibanj in strategija dolgožive družbe". Ta predvideva uvedbo prispevka za dolgotrajno nego, kar Lahovnik vidi kot še en dodaten davek.

Nepremičninski - in drugi davki
Na splošno je ekonomist kritičen do ukrepov na davčnem področju. Vlada je uvedbo davka na nepremičnine potisnila na leto 2020. Ekonomska stroka se načeloma strinja, da je davek na nepremičnine sistemski ukrep s širokimi redistributivnimi učinki, ki obenem spada med manj "škodljive" oziroma obremenjujoče davke. Poleg tega je to področje v Sloveniji obdavčeno za skoraj polovico manj od evropskega povprečja, zato sta denimo ekonomista Bogomir Kovač in Igor Masten že leta 2013 menila, da je "skrajni čas" zanj. Tokratni dokument sicer pojasnjuje, da je zamik v naslednje desetletje nastal zaradi predvidenih obsežnih priprav na uvedbo.

Naslednje leto naj bi uvedli ukrepe v smeri spremembe porazdelitve davčnega bremena med potrošnjo, delom in premoženjem, s ciljem bolj konkurenčnega poslovnega okolja. Delo naj bi se manj obremenilo, prispevne oblike med različnimi oblikami dela za socialne prispevke naj bi se poenotile. S tem država namerava "doseči pomembne posredne učinke skozi administrativno poenostavitev in normalizacijo razmer na trgu dela".

Lahovnik: Dokument sam sebi nasprotuje
Ne le, da v NRP-ju manjkajo "nujne reforme", tudi sam po sebi je dokument nekoherenten in zasleduje nasprotujoče si cilje. "Kot da bi ga pisali različni ljudje," je ocenil Lahovnik. Vlada obljublja povečanje investicij, kar naj bi pripomoglo k dvigu gospodarske dejavnosti, a ne pove, s čim bo povečanje pokrila, "ne z davčnimi ne s kakršnimi koli drugimi ukrepi". V isti sapi napoveduje zmanjševanje proračunskega primanjkljaja, kar pomeni, da javni viri za to ne pridejo v poštev. Tudi denarja iz evropskih investicijskih skladov za zdaj ni na spregled, zato Lahovnik meni, da je tudi na tem področju dokumenta "predvsem veliko obljub, kaj bi, če bi". Še največ konkretnih projektov ima pripravljenih lokalna samouprava, občine, toda njim država zmanjšuje glavarino.

Vladajoči sicer obljubljajo spodbujanje tujih investicij, toda spet manjkajo konkretni načrti, kako, kdaj, s čim in kdo je za to odgovoren. In če ni takšnega projektnega pristopa, bodo tudi te obljube - kljub dokumentom - čez kako leto že povsem pozabljene, trdi Lahovnik. To je po njegovem mnenju razvidno prav pri ključnih infrastrukturnih projektih, ki "se zapletajo". Drugi tir je denimo zastavljen "povsem nerealno", z ustanovitvijo podjetja, ki bo preučilo možnosti za izgradnjo, pri tem pa računalo, da bodo za denar poskrbele druge, zaledne države. "To je enako nerealno, kot če bi pričakovali, da bo Slovenija financirala izgradnjo infrastrukture v drugih državah, in ne vem, zakaj bi druge države plačevale izgradnjo naše."

Dokument navaja upravljanje državnega premoženja in "pametno" privatizacijo, nad čimer Lahovnik ni navdušen. Dejanski postopki privatizacije poglavitnih, velikih podjetij, so bolj ali manj zamrznjeni, država pa se iz gospodarstva ne umika, temveč iz dneva v dan povečuje vpliv nanj.

Mogoče alternative
In kaj torej Lahovnik, ekonomist in nekdanji gospodarski minister (Zares) vidi kot ključne prioritete, ki bi morale biti zapisane v temeljni razvojni dokument? Na prvo mesto je postavil odpravo administrativnih ovir, ki dnevno zapletajo življenje in posle državljanov. Gospodarska in obrtna zbornica vsak mesec dajeta pobude, ki bi jih lahko politiki obravnavali. Kot drugi ukrep je postavil reformo javne uprave in zmanjšanje številnih institucij, "ki se podvajajo" ali pa niso zares potrebne, davkoplačevalce pa veliko stanje. "Namesto tega pa vlada uvaja nove in nove. Nazadnje, če sem prav opazil, bomo imeli še institut zagovornika načela enakosti," je ponazoril.

Sam bi v razvojni dokument uvrstil ukinitev vseh subvencij gospodarstvu, ki tudi po oceni Računskega sodišča ne dajejo ustreznih učinkov, "dajejo pa se" ne le po ekonomskih, temveč pogosto po političnih merilih. Še več, povzročajo tržne distorzije, nekatera podjetja dajejo v privilegiran položaj. Obenem bi morala država za taisti znesek, kot bi ga prihranila z odpravo subvencij, znižati davčno obremenitev predvsem malih in srednjih podjetij.

Dokument pa je zanj še ena izgubljena razvojna priložnost, ki ne bo izkoristila Umarjevega poziva k ukrepanju v ugodnih pogojih. "Mi imamo celo ministrico za razvoj, ki je sicer brez listnice. Koliko ljudi, ali celo, koliko podjetnikov pozna njeno ime? Prepričan sem, da več kot 90 odstotkov ne ve, kdo je to. Logično bi bilo, da je ta služba v ospredju, saj je vendarle zadolžena za koordinacijo razvojnih projektov. Pa ni tako. Tako se vidi, da razvoj ni ravno prioriteta," je povedal Lahovnik in še dodal: "Dokument je temu primerno zelo splošen in očitno namenjen predvsem bruseljskim uradnikom, da smo oddali poročilo, in bo pač obležal v njihovih predalih."