Čeprav Tehnološki park na ljubljanskem Brdu stoji že skoraj 10. leto, pa njegovi začetki segajo precej dlje. Natančneje v leto 1993, za MMC pojasni njegov direktor Iztok Lesjak, ali kot se sam označi, njegov soustvarjalec in menedžer. Skupaj s še dvema zanesenjakoma so svoje prve korake kot Tehnološki park začeli v okviru inštituta Jožefa Stefana (IJS), ko je prišlo do osamosvojitve Slovenije.

"Tistim skupinam, ki so imele več dejavnosti na trgu kot pa temeljnih raziskav, smo pomagali, da so shodili po tej poti. Takrat so bili to pionirji in je šlo bolj za podjetništvo iz priložnosti. Danes se srečujemo tudi s podjetništvom iz nuje, in to je bistvena razlika," pojasni razliko med tedanjim in današnjim delom. Tudi miselni okvir novih podjetniških generacij je drugačen in so veliko bolj drzni, v smislu, nič ne moremo izgubiti, dajmo poskusiti, kar je odraz tega, da so službe v tradicionalnem smislu postale veliko bolj redka dobrina.

Skladno s spremembami strank so se spreminjali tudi poudarki v Tehnološkem parku. "Na začetku smo bili bolj usmerjeni v zagonska in t. i. spin-off podjetja, zdaj pa se bolj usmerjamo v njihovo rast, se pravi, ko že uspejo kot zagonsko podjetje in imajo že neki odstotek trga. Pomagamo mentorirati ta proces, tudi prek zunanjih mentorjev, ki se odvija veliko hitreje kot včasih. Tisti, ki so že uspeli, so npr. mentorji tem novim pobudam. In to upravljati je zagotovo ena od spretnosti, ki smo se jih naučili v vseh teh letih," pove Lesjak. Svoje poslanstvo tako zdaj vidijo predvsem v povezovanju mladih podjetij z velikimi podjetji, tudi z multinacionalkami oz. z vrednostnimi verigami bodisi v našem bodisi v tujem okolju.

Od skromnih začetkov lepo zrasli
In če so v 90. letih prejšnjega stoletja začeli z zgolj šestimi, sedmimi člani, ki so bili odcepljena podjetja (spin-offi) IJS-ja, se je ta številka čez leta povzpela čez 300 podjetij članov. Okoli 110 je takih, ki imajo status inkubirancev, drugi so pridruženi člani. Nekateri so nekdanja zagonska podjetja, ki so postala mala podjetja, nekaj pa je srednjih podjetij, ki so se pridružila zaradi njihovih tehnologij, znanj in védenja.

In če ste morda mislili, da so stavbe na Brdu njihova last, ste se ušteli. "Nikoli nismo imeli želje, da bi bil Tehnološki park kapitalsko močna družba. Mi smo po sili razmer postali lastnik teh nepremičnin. Večino nepremičnin s finančnim najemom prodajamo podjetjem in ostajamo lastniki kakšnih 4.000 kvadratnih metrov površin, ki jih bomo oddajali mladim podjetjem," pojasni Lesjak.

Vendar ne pomagajo le podjetjem, da se postavijo na noge. Prste so imeli zraven pri stvarjenju celotnega ekosistema, ki spremlja slovensko področje zagonskih podjetij. Tako so sodelovali pri ustanovitvi Hekovnika, ljubljanskega univerzitetnega inkubatorja, pri ustanovitvi združenja inkubatorjev in tehnoloških parkov Slovenije, pri urejanju coworking prostorov, poleg tega pa sodelujejo z ABC-pospeševalnikom in različnimi institucijami, ki se ukvarjajo z izobraževanjem menedžerjev. "To je zdaj neki ekosistem, in če želimo, da vsi ti ljudje, v katerih izobraževanje smo vlagali, tu ostanejo ali pa se začnejo udejstvovati v podjetništvu, potem moramo sodelovati pri gradnji konkurenčnejšega eko sistema, kot jih imajo odzunaj," razloži miselnost, ki stoji za postavljanjem celotnega ekosistema.

Ker se jim je v teh letih na tem področju nabralo že kar nekaj znanja in izkušenj, so te začeli tudi izvažati. Pogodbe so že sklenjene s tehnološkim parkom v Celovcu, kjer si pomagajo pri ustvarjanju vsebin za nadaljnji skupni razvoj, in s tehnološkim parkom v Beogradu. Za takšno sodelovanje pri razvoju parka kandidirajo tudi v Zadru, Sarajevu in Podgorici. Skupaj z Iniciativo Start:up pa imajo še en evropski projekt, kjer bi slovenski model Iniciative Start:up razširili še na in avstrijsko Koroško in Štajersko ter Furlanijo - Julijsko krajino.

Osredotočeni na velike, razvijajoče se trge
Še pomembnejši pa je projekt povezovanja s Kitajci, Indijci in Iranci. "Resda so vsa velika podjetja že na Kitajskem, ampak so v Pekingu in Tijandžinu, province pa so zapostavljene. Imamo nekatere stvari, ki so naša prednost. To, da smo majhni, je naša prednost. Ker imamo zmeraj to optiko, da gledamo na svetovni trg, če hočemo preživeti. Oni je nimajo, ker je njihov trg dovolj velik. Mi obvladujemo določene tehnologije, ki jih oni potrebujejo, mi pa za te tehnologije potrebujemo trg, ki ga oni imajo. Če iščejo to tehnologijo v razvitih državah, ne bodo dobili zadnje generacije, ampak morda drugo ali tretjo. Zato se zdaj že kakšno leto dogovarjamo, da bi Tehnološki park predstavljal tudi pisarno za prenos tehnologije med Kitajsko in skupino držav imenovano 16+1. Hrvati podobno pisarno že imajo, ampak deluje na področju infrastrukture.

Model je tak, da bi povezali dva obstoječa tehnološka parka in v njih izobrazili ljudi in tako vzpostavili neko črvino za prenos podjetniških ambicij malih in srednjih podjetij s Kitajske za evropski trg in za prenos tehnologij podjetij s tega območja in obratno. To zdaj promoviramo, nekaj nam je že uspelo doseči, prenašamo tudi znanje, kako zgraditi celoten ekosistem okoli tehnološkega parka, da niso to samo nepremičnine. Oni se ne povezujejo preveč, ampak postavijo stavbe, podjetja se noter vselijo, vprašanje pa je, koliko dobijo razvojne pomoči iz mreže. Mi pa to znanje imamo, zato so me tudi povabili v članstvo mednarodnega odbora največje kitajske agencije za prenos tehnologij, International Technology Transfer Network.

Podoben vzorec imamo tudi z Indijo in Iranom, s tem, da smo v Indiji začeli z veliko korporacijo, ki v Indiji načrtuje gradnjo 100 pametnih mest in dve mesti naj bi precej pomagala razviti podjetja večinoma iz Slovenije. Iz Tehnološkega parka so izbrali šest podjetij in zdaj je ta proces znova stekel po pol leta zatišja.

V Iranu se želimo povezati z njihovim tehnološkim parkom, da bi odprli podobno črvino med državama za podobno vsebino, kot to počnemo s Kitajsko. Deležniki bodo drugi, ampak vsebina bo podobna. Odprtje veleposlaništva je bilo pri tem zelo dobrodošlo," naniza eno za drugo države in projekte, v katere so vpleteni.

Poskrbijo zase
Ob vsem tem pa se financirajo povsem samostojno, čeprav gre v bistvu za javno-zasebno partnerstvo, v katerega je ljubljanska občina vložila zemljišča, iz evropskega denarja pa so pridobili osem milijonov evrov za zgradnjo infrastrukture, kar po Lesjakovih besedah predstavlja 20 odstotkov celotne naložbe.

Ker je letos minilo 20 let od njihovega uradnega začetka poslovanja, se je Lesjak ozrl tudi na doseganje zastavljenih ciljev. Do leta 2016 so si namreč zadali cilj, da bodo ustvarili 833 novih delovnih mest in 130 novih podjetij. "Glede naših ciljev, da bi ustvarili 800 novih delovnih mest, mislim, da bomo do leta 2018 to dosegli. Trenutno je v tistih 300 podjetjih zaposlenih okoli 1.500 ljudi. Leta 2010, ko smo delali te naše načrte, je bilo teh podjetij bistveno manj, tako da smo mi prispevali k tej številki od 200 do 300 delovnih mest," pojasni in doda, da jim je lastnih prostorov že zmanjkalo, zato za nova podjetja prostore najemajo.

Pri tem opozori na naravo zagonskih podjetij. Ta se odprejo, veliko njih imajo svojo zgodbo kakšnih tri do pet let in potem se zaprejo, vendar se hkrati odpirajo nova takšna podjetja. Podjetniška "stopnja umrljivosti" je zato visoka, nekje od 70- do 75-odstotna. "Ampak to ni smrtnost, v smislu, da te "pokopljejo". Gre za izkušnjo, ki si jo imel," opozori. Tudi razlogi za zapiranje zagonskih podjetij so različni — lastniki s takimi podjetji lahko dejansko zaslužijo, jih prodajo ali pač zaprejo, ker njihov proizvod ni več dober, lahko se vključijo v neko večje podjetje, ali pa zaprejo podjetje in začnejo novo zgodbo. Tu so tudi povsem človeške zgodbe. Nekdo recimo dobi redno službo ali pa se poroči in dobi otroke in se odloči, da ne bo več vsega časa posvetil podjetju. Nekatera podjetja so razvita samo zato, da se prodajo, našteje.

Lahko gre za dolgoročne zgodbe
Pa so lahko to potem tudi neke trajne zgodbe, ki bodo slovensko gospodarstvo vlekle naprej tudi v prihodnosti, če je njihova življenjska doba tako kratka? Lesjak o tem ne dvomi. "Pri nas o zagonskih podjetjih razmišljamo v dimenziji, kjer sta zaposlena dva ali trije. Nekatera naša podjetja začnejo s tremi ali štirimi zaposlenimi, hitro zrastejo tja do 15 zaposlenih, potem pa se ustavijo. Ta številka lahko niha in tako podjetje lahko obstoji, kar se vidi tam med tremi in petimi leti.

Tudi Outfit 7 so bili na začetku zagonsko podjetje, ki so začeli z najdi.si. Potem imamo Celtro in Zemanto, ki sta tipični zagonski podjetji. Tudi Pipistrel je bil na začetku neka delavnica. Moramo vedeti, da se nam bo življenje s to digitalizacijo poslovanja povsem spremenilo, in ta zgodba je na zagonskih podjetjih, ne na velikih podjetjih. Velika podjetja se zagonskih pravzaprav bojijo, ker jim lahko podrejo celoten trg. Zato jih želijo že v zgodnji fazi vključiti, ali nadgraditi ali pa samo biti ob njih, ker se lahko majhna podjetja veliko hitreje prilagodijo," je prepričan.

Zato bi morali dati poudarek na tista podjetja, ki imajo že v temeljih cilj svetovni trg: "Jaz s temi podjetji tudi računam, saj njihova tehnologija in inovativnost pomagata obstoječim velikim podjetjem k večji konkurenčnosti. Zato je ta povezava med velikimi in majhnimi zelo pomembna."

Zgodba pa je drugačna, ko vprašanje nanese na možnost, da bi Slovenija dala kakšno tako zgodbo, kot sta Google ali pa Facebook. Za kaj takega po Lesjakovem mnenju nimamo okolja, tako kot nimamo tako velikega kluba, kjer bi lahko razvili najboljše slovenske nogometne talente. Zato tudi poskušajo razviti strateško povezavo s Kitajsko.

Večina je podjetij s področja računalništva in informatike
Tehnološki parkje bil skozi leta rojstni kraj kar nekaj uspešnih podjetniških zgodb. Med uspešnejšimi so Xlab, Cosylab, EKWB, RLS, Optilab in drugi. Pa Nizkocenovci, ki iščejo vse nizkocenovne polete in so bili letos zagonsko podjetje leta, ter INEA in ISA.IT, eni prvih odcepljenih podjetij. "Fantje v ISA.IT so se, recimo, sami odločili, da se pri 17 zaposlenih ustavijo, ker ne bi imeli več prostega časa, morali bi vpeljati nov srednji menedžment … Tako zdaj znotraj tega, kar počnejo, lepo živijo," navede enega od primerov podjetij, ki je prišlo iz parka.

Tu so še biotehnološka podjetja kot je Acies BIO in tudi ortopedski center Artros je zgodba, ki se je razvila znotraj Tehnološkega parka. IKT sicer podjetja predstavljajo okoli 70 odstotkov vseh podjetij v Tehnološkem parku.

Pomembno področje je tudi medicina, zato želijo v prihodnosti postaviti nekakšen eksperimentalni laboratorij za taka podjetja. "Nekatera namreč že imajo izdelek, ki ga kirurgi tudi uporabljajo, ampak ni certificiran pri ustreznih institucijah, tako da še niso prišli do neke širše proizvodnje. Naš cilj je k nam privabiti tudi pobude z Balkana, saj smo največji tehnološki park na tem območju. Tu pa imamo veliko težav s pridobivanjem vizumov, ker imamo fobično miselnost uradnikov, ki so za to pristojni. Zato imamo tudi ogromno težav z zaposlitvami tujcev," za konec razkrije še eno od večjih tegob, ki jih pesti pri razvoju.