Evropska unija je uspešen politični projekt, v katerem pa obstajajo velike razlike med državami, podobno kot v nekdanji Jugoslaviji, je dejal Mencinger, ki je gostoval na reški ekonomski fakulteti, povzel ga je pa hrvaški časnik Novi list.
"Menim, da je v Evropi ta trenutek najnevarnejši t. i. jugoslovanski sindrom, ko ljudje začno verjeti, da so izkoriščani, in začnejo iskati krivca," pravi Mencinger in dodaja, da bi v kombinaciji z nacionalizmom to lahko postalo nevarno.

EU zaradi tega ne bi mogel preživeti krize, ki bi, recimo, trajala deset let, pravi. Prav tako se v EU-ju že začenja govoriti o "dveh hitrostih", kar je podobno, kot se je v času Jugoslavije govorilo o nesimetrični federaciji. Kljub temu, dodaja, da ga imajo za evroskeptika, Unija po njegovem mnenju ne bo propadla.

Evro – nedotakljivi simbol
Drugače pa je z evrskim območjem. Če se Španiji pripeti grški scenarij, potem rešitve za evro najbrž ni več. Ključni problem je po njegovih besedah to, da je evro postal simbol, podobno kot bratstvo in enotnost, nekaj, v kar se ne sme vtikati.

"Med drugim se bojim koncentracije fiskalne politike, kar se po moje poskuša uvesti na ravni EU-ja. Toda to bo pomenilo velike subvencije z ene strani evroobmočja na drugo, kar pa ne bi bilo jamstvo za stabilen evro.
Del monetarne unije že zdaj deluje brez evra, razpada pa ne bi smeli dojemati kot tragedije. V tem primeru bi prišlo do vračanja starih valut in morda je to rešitev," razmišlja Mencinger.
Za Grke najboljši bankrot
Ob tem omenja, da bi bilo za povprečnega Grka verjetno najbolje, da bi država bankrotirala in prevzela svojo staro valuto ter si s tem izboljšala možnosti. V manjši državi, kot je Slovenija, je takšna poteza vprašljiva in pravzaprav Slovenija druge možnosti, kot je prevzem evra, ni imela.

Za konec je še dejal, da ne razume, zakaj je bila Hrvaška zmeraj ponosna na močno kuno, saj je valuta ekonomsko, in ne ideološko vprašanje, ki je vezano na prožnost izvoza.