Pred novim letom je vlada s kopico potez povečala izdatke osrednje državne blagajne. Večina tega denarja bo šla neposredno v žepe prebivalstva. Povečale se bodo plače v javnem sektorju, še posebej pri zdravnikih, ki so dosegli ločen dogovor; povečala se bo najnižja osnova za pokojnine, pa še en dodaten dela prost dan je uveden. Skupno naj bi to stalo okoli 120 milijonov evrov. Se morda politika varčevanja končuje?

Več prihodkov, manj za obresti
Ne, je za MMC povedal ekonomist Maks Tajnikar. Nenadna radodarnost države je bolj navidezna, prej posledica tega, da se je lani v proračun nepričakovano nakapljalo veliko več denarja. Država je tako nenapovedano prejela dobrih 400 milijonov evrov več in jih je lahko – po težkih pogajanjih in konfliktih s sindikati – na koncu leta nekaj porazdelila. Tudi vse manjši strošek za obresti iz zadolževanja, ki se bo v skoraj stomilijonskem zmanjšanju čutil letos, je pustil nekaj prostora. Ob vsem tem se proračunski primankljaj ne veča, temveč še naprej zmanjšuje, je poudaril Tajnikar.

Tako ne gre nujno za konec politike varčevanja, toda ekonomist Jože Mencinger je vseeno zadovoljen. "To je zelo dober razvoj dogodkov in celo zakasnel," je izjavil. Upa, da je to vsaj znak konca tistih politik, ki jih po njegovem mnenju simbolizirajo ZUJF pa tudi pritiski Evropske komisije v času krize. "V proračun se je leta 2016 nateklo približno 400 milijonov evrov več, in ta denar je seveda treba dati v gospodarstvo. Na vsak način je to nekaj, kar bi morali narediti že prej, ne pa dušiti gospodarstva. Gospodarska dejavnost je namreč odvisna od povpraševanja," je izjavil.

Ne hitrejšemu krčenju primanjkljaja
Oba sta mnenja, da bi bilo zelo napačno, če bi država ravnala drugače in denar pustila za dodatno zmanjševanje primanjkljaja. Sledenje fiskalnemu pravilu v ustavi bi pomenilo, da smo "bolj papeški od papeža", poleg tega je ekonomsko popolnoma nesmiselno in kontraproduktivno, pravita.

Treba je iti v popolnoma drugo smer, denar kanalizirati nazaj in pustiti, da kroži. To ne bi smelo peljati do pregrevanja gospodarstva, tega danes ni, saj je dogajanje popolnoma drugačno kot pred krizo in spodbude načeloma ne bi smele peljati v bolj škodljive scenarije. "To pa ne pomeni, da ne moremo preiti v novo krizo, če postanemo nebrzdani in spet počnemo vse to, kar smo v času hazardiranja med letoma 2005 in 2008," je izjavil nekdanji minister Demosove vlade.

Zato Mencinger vseeno pravi, da v bolj radikalne scenarije trošenja ne bi smeli iti, temveč se omejiti na dodatno nakapljana sredstva. "Pač mislim, da so bile odločitve vlade, izsiljene ali ne, v redu."

Manj enotnosti je pri vprašanju, kako natančno ta denar porazdeliti. Naj ga država nameni prebivalstvu, naj poveča javno porabo ali okrepi naložbe? Vse to je odvisno od prioritet, se strinjata sogovornika. Je pa Tajnikar poudaril, da trenutna gospodarska rast trenutno odvisna predvsem od izvoza in manj še od povečanega optimizma ljudi, ki se prevede v okrepljeno domačo porabo. Država mora po njegovem zastaviti tako politiko, ki nas bo pripeljala do okoli triodstotne gospodarske rasti.

Višja minimalna plača - da
V tem pogledu je Tajnikar kot popolnoma nesmiselne zavrnil pritožbe predstavnikov gospodarstva, da bo povečanje minimalne plače škodilo gospodarski rasti in pripeljalo do zapiranja delovnih mest.
Sindikati so namreč predlagali izdatnejše povečanje minimalne plače, resorno ministrstvo pa je predlogu deloma sledilo – v veliko nezadovoljstvo delodajalskih organizacij.
"To povečanje bi gospodarstvo stalo približno šest milijonov evrov. Kdor pravi, da bi teh šest milijonov za minimalno plačo ob 39 milijardah BDP-ja uničevalo delovna mesta, kot gospodarstvenik enostavno nima pojma," je izjavil. Funkcija minimalne plače je predvsem socialna, da omogoča osnovno, dostojno preživetje, je poudaril Tajnikar in ob tem kritično izpostavil nedavni primer Revoza. Ob tem si Slovenija teh zelo nizko plačanih delovnih mest sploh ne more privoščiti – ne potrebujemo tistega, kar počnejo v Vietnamu, je poudaril. Potrebujemo bolje plačana delovna mesta, ki so prilagojena našim razmeram in prinašajo višjo dodano vrednost.

Mencinger je šel še korak dlje, izdatnejši dvig minimalne plače je označil kot splošno ekonomsko koristen. Zavrnil je scenarije, da bi lahko zaradi tega padla izvoz ali konkurenčnost. "Te stvari pripovedujejo t. i. gospodarstveniki, ki se imajo za delodajalce. V resnici so samo delojemalci z individualnimi pogodbami," je sklenil.