Na potek privatizacije so pomembno vplivala politično-gospodarska omrežja, tudi zaradi neučinkovitega nadzora, so povedali gostje včerajšnje oddaje EkstraVisor – Gregor Golobič, dr. Janez Šušteršič, dr. Bogomir Kovač, dr. Dejan Verčič in dr. Jože Mencinger. Foto: Katja Kodba
Na potek privatizacije so pomembno vplivala politično-gospodarska omrežja, tudi zaradi neučinkovitega nadzora, so povedali gostje včerajšnje oddaje EkstraVisor – Gregor Golobič, dr. Janez Šušteršič, dr. Bogomir Kovač, dr. Dejan Verčič in dr. Jože Mencinger. Foto: Katja Kodba

V 30 letih obstoja Slovenije je eno najpomembnejših preobrazb doživelo gospodarstvo. Prišlo je do velike delitve družbenega premoženja podjetij z množično certifikatsko privatizacijo, v kateri so bili udeleženi vsi državljani. Vlaganja certifikatov v podjetja in tudi v za to posebej ustanovljene družbe, pide, je spremljal velik optimizem. Kar 1,2 milijona ljudi je svoje certifikate vložilo v pide, ogromna večina jih je danes razočaranih, ker jim ni ostalo skoraj ničesar, peščica pidovskih tajkunov pa je obogatela. V nadaljnjih procesih privatizacije, t. i. konsolidaciji lastništva, v kateri so se oblikovala velika lastniška omrežja in nato menedžerski odkupi, pa tudi prodaja tujcem – se je torej ustvarila današnja lastniška struktura podjetij. Slabih 6 odstotkov jih je v lasti tujcev, pomembno je, da so ta podjetja v povprečju uspešnejša, z višjo dodano vrednostjo od tistih v slovenski lasti in z višjimi plačami. Državna lastnina, ki je ob koncu velike privatizacije znašala kar 47 odstotkov, se je do danes prepolovila.

Problem je bil pomanjkljiv nadzor: "Nadzorne institucije so bile postavljene nazadnje."
Po mnenju Gregorja Golobiča, enega najvplivnejših politikov dolga leta vladajoče stranke LDS, je šlo pri vseh fazah privatizacije za "improvizacijo enake vrste, kot je bila improvizacija osamosvojitev; moja teza je, da ne le ljudje, tudi država ni vedela, kaj narediti. Država je ravno nastala, ogromno institucij ni bilo vzpostavljenih, ni bilo Agencije za trg vrednostnih papirjev, Agencije za varstvo konkurence, ki bi intervenirale na točki na primer dogovorjenega delovanja pidov, ki se je tudi dogajalo.”

Gregor Golobič: Tako kot ljudje niso vedeli, kam s svojimi certifikati, tudi država ni vedela, kaj bi. Privatizacija je bila, tako kot osamosvojitev, improvizacija. Foto: Katja Kodba
Gregor Golobič: Tako kot ljudje niso vedeli, kam s svojimi certifikati, tudi država ni vedela, kaj bi. Privatizacija je bila, tako kot osamosvojitev, improvizacija. Foto: Katja Kodba

Enakega mnenja je bil tudi dr. Bogomir Kovač, nekdanji predsednik Kadrovsko-akreditacijskega sveta: “Šlo je za improvizacijo, za proces učenja, in nihče pravzaprav ni vedel, kaj bo nastalo. Spretnejši so se v danem trenutku znašli hitreje. Med direktorji pidov pravzaprav ni bilo ekonomistov, prihajali so iz drugih strok, ki so očitno bili v kombinatoričnem razmišljanju vedno korak pred zakonodajo in regulacijo. Dejstvo pa je, da ta sistem ne more delovati brez poslovno-interesne sfere in mreženj, a pomembno je, kako jih uspemo obvladati. Nam jih ni uspelo.”

Prav na pomanjkljiv nadzor v tem času je posebej izpostavil dr. Janez Šušteršič, nekdanji finančni minister: “Ključno v celi tridesetletni zgodovini Slovenije je, da so bile nadzorne institucije zadnje, ki so se vzpostavljale. Nobeden od notranjih prevzemov se ne bi zgodil brez pomoči državnih skladov, državnih bank in seveda brez pomoči sestankov, kjer so delili ‘žetone’, in kar je ključno, poskrbeli so za to, da ni bilo nadzora.”

Dr. Janez Šušteršič: Prav nadzorne institucije so bile zadnje, ki so se vzpostavljale. Foto: Katja Kodba
Dr. Janez Šušteršič: Prav nadzorne institucije so bile zadnje, ki so se vzpostavljale. Foto: Katja Kodba

Tudi dr. Dejan Verčič, profesor na Fakulteti za družbene vede, nekoč pa je procese lastninjenja spremljal v svetovalski vlogi, je "sam videl, kako so ljudje prišli spraševati, ali lahko izvedejo menedžerski odkup. Takrat so bankirji s kovčki dobesedno stali pred vrati uprav in spraševali, ali bi ti zdaj prevzeli svoje podjetje." Pri vsem tem pa niso pridobili le ti posamezniki iz gospodarstva, nekateri so tudi že izpadli iz lestvic najbogatejših v državi, je še poudaril Verčič. Po njegovem mnenju je s tem pridobil predvsem celoten politični razred, ki je bil v tem vrtiljaku privatizacije edini, ki ni mogel izgubiti.

Dr. Jože Mencinger, minister za gospodarstvo Demosove vlade, ki je pripravljala privatizacijski zakon – in to drugačnega od Mencingerjevega predloga, zaradi česar je ta tudi odstopil – pa vidi problem v prodaji podjetij tujcem: “Kar je najbolj žalostno, je to, da da je Slovenija v 30 letih zapravila vse premoženje, ki ga je prej socialistična Slovenija v 30 letih zgradila. Mislim, da smo prodali preveč. Tuji lastniki sicer imajo višjo dodano vrednost, ampak problem je, da jo jemljejo tisti, ki imajo dobičke, ti dobički pa se seveda odlivajo v tujino.”

Danes imamo po mnenju sogovornikov tipično odprto državo, kjer je lastništvo, vključno s tujimi lastniki, porazdeljeno v takih razmerjih kot drugod. A čeprav se državni delež manjša, se apetiti politike s tem ne zmanjšujejo.

V SKLADU Z ZAKONOM O MEDIJIH OBJAVLJAMO PRIKAZ NASPROTNIH DEJSTEV

Gospod Gregor Golobič je v oddaji EkstraVisor na temo 30 let privatizacije v Republiki Sloveniji o meni in mojem vodenju Urada za preprečevanje korupcije med ostalim dejal: da gre za kazanje s prstom nekoga, ki takrat ni opravil svojega dela in da ni mogoče, da bi se tak sestanek, kot je bil na temo prodaje Mercatorja dne 12. avgusta 2005 v pisarni Janeza Janše, zgodil v času vladavine Janeza Drnovška, o katerem govori gospod Penko.

Glede prve citirane izjave lahko povem, da prav politika, ki jo danes zagovarja gospod Golobič, takrat ni dopustila, da bi bil Urad za preprečevanje korupcije, ki sem ga vodil, kaj več kot brezzobi tiger, čeprav sem se ves čas njegovega obstoja močno trudil, da bi bilo drugače.

V zvezi z drugo citirano izjavo pa poudarjam, da gre za manipulacijo z imenom, ki ga nisem nikdar omenil. Pokojni dr. Janez Drnovšek je bil zame spoštovanja vreden človek in državnik, ki nikoli ni skušal vplivati na moje delo in na delo urada. Opozorila, da se LDS-u dela politična škoda in da naj s tem preneham, so prihajala iz drugih ust.

Boštjan Penko

V videu spodaj vabljeni k ogledu EkstraVisorja.

Tranzicija družbenega v zasebno