Nagrajenci so Američan s turškimi koreninami Daron Acemoglu, ki prihaja z univerze Massachusetts Institute of Technology (MIT), njegov kolega z MIT-a, sicer Britanec Simon Johnson, in Johnsonov rojak James A. Robinson, ki deluje na Univerzi Chicago.

"Zmanjševanje velikih razlik v dohodkih med državami je eden največjih izzivov našega časa. Nagrajenci so dokazali pomen družbenih institucij za dosego tega cilja," je pojasnil predsednik odbora Jakob Svensson.

Družbe oziroma države s šibko vladavino prava in institucijami, ki niso zasnovane v blaginjo državljanom, ampak služijo njihovemu izkoriščanju, ne ustvarjajo pogojev za gospodarsko rast in izboljšanje življenj prebivalcev.

Letošnji nagrajenci s svojim novim pristopom in teoretičnim ter empiričnim raziskovalnim delom pomagajo razumeti, zakaj je tako in zakaj so razlike med bogatimi in revnimi državami po svetu tako trdovratne. Pri tem svoja dognanja temeljijo na izkušnjah držav, ki so bile v zgodovini kolonije velikih zahodnih sil.

Ko so osvajalci iz Evrope kolonizirali velike dele sveta, so se spremenile institucije v družbah, ki so živele na koloniziranih ozemljih. Te spremembe, ki so bile včasih dramatične, niso povsod potekale enako.

Na območjih, ki so bila bogata s surovinami in drugimi naravnimi viri, so kolonizatorji nove institucije zasnovali tako, da so služile predvsem izkoriščanju v korist zahodnim družbam oziroma lokalnim režimom, ki so jih te vzpostavile v kolonijah. Ponekod drugod pa so spremembe dejansko prinesle bolj vključujoče družbene sisteme, ki so bili zasnovani za dolgoročno korist poznejših priseljencev iz Evrope.

Nagrajenci so tako z analizami pokazali, da je ena od razlag za globalno neenakost oziroma razlike v razvitosti in blaginji svetovnih držav prav narava institucij, ki so jih zahodni prišleki vzpostavili v času kolonizacije.

Nekatere države so tudi po dekolonizaciji ostale ujete v primežu izkoriščevalskih institucij, ki delujejo le v kratkoročno korist vladajočim skupinam, in nizke gospodarske rasti. Zaradi tega pade tudi zaupanje v vladajoči politični razred oz. njihove napovedi reform v korist prebivalstva. V primerih silovitega družbenega vrenja v teh državah nato posledično velikokrat pride do padca avtoritarnih režimov in korenitih demokratičnih sprememb.

Nagrada za ekonomijo mlajša od drugih nagrad

S tem so v Stockholmu razglasili še zadnjo nagrado. Tehnično sicer ne gre za Nobelovo nagrado, saj Alfred Nobel nagrade za ekonomijo ni omenil v svoji oporoki, a jo podeljujejo v njegovem imenu in skupaj z ostalimi Nobelovimi nagradami.

Nagrado za ekonomske znanosti v spomin Alfreda Nobela je leta 1968 ustanovila švedska centralna banka ob svoji 300. obletnici. Prvič so jo podelili leta 1969 Ragnarju Frischu in Janu Tinbergenu, med nagrajenci sta bila v preteklosti tudi znana ekonomista Milton Friedman in John Nash. Večina nagrajencev je prihajala iz ZDA.

Ta nagrada je sicer precej mlajša od pravih Nobelovih nagrad, ki jih podeljujejo od leta 1901 iz sklada, ki ga je ustanovil švedski industrialec in izumitelj dinamita Nobel.

Lani je Nobelovo nagrado za ekonomijo prejela ameriška ekonomistka in profesorica na Harvardu Claudia Goldin za napredek pri razumevanju uspešnosti žensk na trgu dela. Kot je navedla švedska akademija, je nagrajenka pripravila prvi celoviti prikaz zaslužkov žensk in njihove udeležbe na trgu dela čez stoletja. Njena raziskava tako razkriva ključne dejavnike pri razlikah med spoloma na trgu dela.

Podelitev nagrad 10. decembra

Letošnji teden razglasitve Nobelovih nagrad se je začel prejšnji ponedeljek z razglasitvijo nagrajenca za medicino. Sledile so razglasitve nagrajencev za fiziko, kemijo, literaturo in mir. Nagrade bodo vsem nagrajencem tradicionalno podelili 10. decembra – na obletnico smrti Alfreda Nobela, švedskega izumitelja in ustanovitelja Nobelove fundacije. Vsaka nagrada prinaša ček v znesku 11 milijonov švedskih kron oziroma nekaj več kot 900.000 evrov.