Pri LPP-ju so voznikom avtobusov zavarovanje nehali plačevati 1. januarja 2013 oziroma takoj, ko je začel veljati zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Zpiz-2), ki je med drugim določal, da bo vlada v soglasju s socialnimi partnerji določila zdravju škodljiva delovna mesta, za katera je treba plačevati poklicno zavarovanje, česar pa vlada več kot štiri leta po začetku veljavnosti zakona ni storila. LPP zamrznitev utemeljuje s stališčem ZPIZ-a, ki kot kriterij za poklicno zavarovanje določa, da morajo vozniki avtobusov preživeti 80 odstotkov časa na delovnem mestu oziroma na leto prevoziti 60 tisoč kilometrov. Vozniki opozarjajo, da v praksi na postajališčih ne morejo počivati, ampak morajo ostati v avtobusu, dvomijo pa tudi o korektnosti vodenja evidenc delovnega časa.

Pred odločitvijo o zamrznitvi poklicnega zavarovanja za voznike avtobusov so se pri LPP-ju posvetovali s sekcijo za promet pri Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) in – kot je pred časom povedal direktor LPP-ja Peter Horvat – ocenili, da poklic voznika avtobusa ni več poklic, ki bi bil nevaren za zdravje delavcev. A v sindikatih, ki delujejo znotraj LPP-ja, opozarjajo, da se vozniki srečujejo predvsem z okvarami hrbtenice, ki so posledica dolgotrajnega sedenja, kot tudi pomanjkanjem časa za malico in čedalje napornejšimi urniki. Po mnenju delavcev je bila zamrznitev poklicnega zavarovanja pri LPP-ju nezakonita, zato se je 53 voznikov odločilo za tožbo.

Za kriterij uporabili sklepe iz časov pred osamosvojitvijo države
Na naše vprašanje o pravni podlagi, na podlagi katere so voznikom nehali plačevati poklicno zavarovanje, so pri LPP-ju odgovorili, da je aprila 2013 komisija za ugotavljanje delovnih mest in nalog, za katere je treba plačevati poklicno zavarovanje pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ), ugotovila, da pri zaposlenih v LPP-ju ne izpolnjujejo pogojev zanjo. Ta pogoj je, da delavec najmanj 80 odstotkov delovnega časa preživi na delovnem mestu oziroma da v posameznem koledarskem letu prevozi najmanj 60 tisoč kilometrov. Ob tem velja poudariti, da so pri LPP-ju poklicno zavarovanje nehali plačevati tri mesece pred to ugotovitvijo.

Še bolj zanimiva je argumentacija komisije ZPIZ-a glede kriterija 80 odstotkov delovnega časa oziroma 60 tisoč prevoženih kilometrov. Pri določitvi meril so namreč upoštevali sklep Skupščine skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki temelji na družbenem dogovoru, ki so ga leta 1974 sklenili Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji, Izvršni svet skupščine, Republiški svet zveze sindikatov in Gospodarska zbornica Slovenije. Dodatno so upoštevali tudi sklep skupščine ZPIZ-a iz leta 1981, saj oba predpisa po besedah Franca Fartka iz ZPIZ-a nista bila nikoli preklicana in zato nadomeščata trenutno pravno praznino, ko kriteriji za zdravju škodljive poklice niso določeni.

Delavci dvomijo o evidenci
Pri ZPIZ-u so ob upoštevanju pravne podlage iz Socialistične republike Slovenije ocenili, da vozniki avtobusov pri LPP-ju niso upravičeni do poklicnega zavarovanja, saj ne preživijo 80 odstotkov delovnega časa v avtobusu. Pri tem so upoštevali podatke o delovnem času voznikov, ki so jim jih posredovali pri LPP-ju. Vozniki ob tem opozarjajo, da so v te evidence vključeni odmori med postanki na končnih postajališčih, ki pa v praksi niso odmori, saj morajo vozniki morebitne potnike na končnem postajališču sprejeti v avtobus, ko pa so v avtobusu potniki, morajo v njih biti tudi vozniki.

Še več. Ko so nekateri vozniki od ZPIZ-a pridobili podatke o svojem delovnem času, ki jih je ZPIZ-u posredoval LPP, in jih primerjali s svojo evidenco prisotnosti na delovnem mestu, ki so jo dobili pri delodajalcu, so ugotovili, da so med podatki odstopanja oziroma da so po evidencah, pridobljenih pri ZPIZ-u, preživeli na delovnem mestu manj časa, kot kažejo njihove lastne evidence. Ko so se delavci zaradi teh odstopanj obrnili na ministrstvo za delo, so jih zgolj preusmerili na ZPIZ, tam pa so jih preprosto odslovili s pojasnilom, da mora delodajalec zagotoviti nadzor nad opravljenim delom. Posledično mora delavec torej vsak spor ali dilemo glede delovnega časa v tem primeru reševati z delodajalcem.

Nepravilnosti ugotovil tudi inšpektorat
Ob tem velja navesti podatek, da so tudi pri inšpektoratu za delo družbi LPP izdali globo zaradi uvedbe dela po največjem mogočem številu nadur in zaradi nepravilnosti pri vodenju evidence o izrabi delovnega časa. V LPP-ju so ob tej odločbi poudarjali, da je šlo za obdobje prevažanja migrantov v izjemnih okoliščinah, a so pri inšpektoratu to zavrnili in dejali, da se te ugotovitve nanašajo na obdobje po teh dogodkih.

Delavci, ki so ocenili, da je bila zamrznitev poklicnega zavarovanja nezakonita, so najprej zagrozili s tožbo, na kar so se v družbi odzvali z daljšim dopisom, objavljenim na oglasni deski, v katerem so delavce obveščali, da je bilo pri ZPIZ-u neizpodbitno ugotovljeno, da vozniki niso upravičeni do pokojninskega zavarovanja, obenem pa so voznike opozarjali, da izgubljena tožba pomeni zelo visoke stroške. Kljub temu se je 53 voznikov odločilo za tožbo, ki je v sklepni fazi. Delavci so glede izida sodnega postopka optimistični, saj je tudi izvedensko mnenje na njihovi strani. Če bodo delavci uspešni, bodo pri LPP-ju morali za tožbene zahtevke teh delavcev nameniti 250 tisoč evrov.

Milijon evrov na leto
Po naših informacijah se je po 53 delavcih za tožbo odločilo še več delavcev, skupno naj bi jih bilo več kot 300 od sicer 593 pri LPP-ju zaposlenih voznikov. Na naše vprašanje, kolikšen strošek bi pomenila za LPP morebitna odločitev sodišča, da je bila zamrznitev poklicnega zavarovanja neupravičena, pa pri LPP-ju odgovarjajo, da bi tak strošek znašal okoli 1,2 milijona evrov letno. Odločitev sodišča nestrpno pričakujejo tudi vozniki avtobusov v drugih podjetjih, v katerih so se odločili za zamrznitev poklicnega zavarovanja.