Ravno to so v zaupnem poročilu pred kratkim predvideli Natovi ekonomisti. Pred Evropo so očitno težki časi, saj se zdi, da ni bila pripravljena na udarec ruskega medveda, ki se je s pomočjo visokih cen goriv postavil spet na noge in začel udrihati naokoli.

Evropa večino nafte in plina uvozi iz Rusije, preostanek pa iz Alžirije, tako da je energetsko odvisna od teh dveh dobaviteljev. Rusija je Evropo že večkrat izsiljevala prek podjetja Gazprom, ki deluje kot podaljšek ruske diplomacije, ko je drastično zvišala cene najprej Ukrajini in nato še Belorusiji. Rusija in Alžirija sta začeli pospešeno sodelovati tudi na vojaškem področju.

Rusija si zdravi svoj ego
Rusija se močno zaveda, da ji nafta daje neodvisnost in moč, in si hoče potešiti ego, saj je še v 90. letih še prosjačila, zdaj pa se, kot kaže, slika obrača. Povezovanje Rusije in Alžirije v kartel bi pomenilo, da bi Evropa tako rekoč ostala brez drugih preskrbovalcev z energijo, omenjeni dve državi pa bi lahko izsiljevali s ceno ali pa prodali energijo drugam, lačni Kitajski, denimo, ki nima denarnih omejitev pri kupovanju tovrstnih dobrin, že zdaj pa je pripravljena plačati več kot pa Evropa.

Zakaj skupna energetska politika
Evropska unija je tako uvidela, da lahko s skupnim nastopom in pritiskom naredi največ. Tukaj se je rodila zamisel po skupni energetski politiki. Torej, Unija naj bi se sama z Rusijo in z drugimi partnerji pogajala za energijo skupaj, z večjo močjo pa bi naredila več. Edina težava je, da nekatere države temu ne zaupajo in kratkoročno skrbijo zgolj za lastne potrebe. Tak primer sta, denimo, Francija in Nemčija, ki z različnimi dvostranskimi dogovori z Rusijo skušata še poskrbeti zgolj zase.

Tudi Slovenija, na primer, sklepa svoje dogovore z Rusijo glede dobave energije. Pa se to res splača? Težko verjetno, saj bo Rusija lahko na pogajalsko mizo vrgla te dogovore, ko se bo EU pogajal za ceno, to pa bo precej znižalo pogajalsko moč sedemindvajseterice. Že to je znak, da se mora Evropa usesti za mizo in se dogovoriti za skupen nastop.

Z Romunijo in Bolgarijo do priključka
Mogoče je posledica skupnega nastopa tudi strateški sprejem Bolgarije in Romunije v EU, saj se tem Evropa dobiva priključek do Grčije in naprej do Turčije, ta pa meji na energetsko bogato območje. Rešilna bilka za EU?

Da, a ne prav močna, saj bomo še nekaj časa čakali, da bo tudi Turčija v EU, da se bodo vsi strinjali o skupnem nastopu. Da to ni rešitev za EU, potrjuje tudi dejstvo, da je Evropska komisija izdelala načrt za pridobivanje alternativne energije, ki naj bi je bilo 20 odstotkov do leta 2020. Povečuje pa se tudi želja po graditvi novih jedrskih objektov. O tem razmišlja tudi Slovenija.

Se bomo znašli ob svečah?
Težava Evrope je, ker v bitki za energente ne seže do kolen drugim velesilam, na roko pa ji ne gresta niti različno soliranje držav niti kratkoročnost pogledov voditeljev, ki jih skrbi za domačo podporo. Rusija ima dovolj svojih, ZDA delujejo tako očitno v tej bitiki, da ni treba posebej razlagati, Kitajska sklepa pakte v Afriki, v Južni Ameriki pa z za ZDA malopridnimi državami z revolucionarnim pridihom sklepa energetske posle ne glede na posledice in ne glede na dogajanja v teh državah. Pomembno je le, da teče. Kje se bo torej našla Evropa? Upajmo le, da ne ob svečah.

Mitja Kandare