"Pred dvema letoma so se nam ljudje smejali, ko smo pripovedovali, da gojimo polže. Danes bi se vsi radi pridružili," je poslovno privlačnost opisal 45-letni Krasimir Kostov, ki ima kmetijo na severu Bolgarije in se je specializiral za gojenje polžev za nadaljnjo rejo.

Kmetijstvo v najrevnejši članici Evropske unije zadnjih 20 let nazaduje, a tega ne moremo reči za pridelavo polžev in balkanska država bo letos predvsem na zahodne trge izvozila med 800 in 900 ton polžev, kar je šestkrat več kot pred letom, a se tudi ta količina ne more kosati s povpraševanjem na evropskem trgu.

Bolgari ne morejo ustreči vsem gurmanom
"Tržišče je ogromno," pojasnjuje Kostov in priznava, da jim letos ni uspelo ustreči kar nekaj naročnikom, saj je njegovo gojišče premajhno. Naslednje leto zato načrtuje podvojitev pridelave. Polže bo namesto na sedanjih 0,4 hektarja gojil na hektarju in pol, kar predstavlja površino dveh nogometnih stadionov.

Še posebej francoski in italijanski gurmani so lačni polžjih specialitet in letno na njihovih krožnikih konča od 25.000 do 36.000 ton teh mehkužcev. Ob upadanju populacije cenjenih vinogradniških polžev v zahodnih državah se morajo zanesti na pridelovalce z Vzhoda. Narobe jim hodi tudi direktiva o omejevanju nabiranju burgundskih polžev v naravi.

Gojenje polžev rešilna bilka za kmete
V Bolgariji, kjer kmetijstvo predstavlja med 5 in 6 odstotki BDP-ja, so rade volje zapolnili vrzel, potem ko je samo letos zaradi recesije, poceni uvoženih pridelkov in nizkih odkupnih cen bankrotiralo na stotine kmetov.

Kjer so nekoč redili prašiče, govedo ali perutnino, iščejo druge priložnosti. "Zdaj bi vsak rad gojil polže," opisuje razmere Kostov in dodaja, da lahko en človek z lahkoto skrbi za kmetijo s tremi do petimi gojišči, ki merijo po 0,1 hektarja. Za nepoznavalce pove, da je najpomembneje zagotoviti dovolj vlage zvečer, ko se polži hranijo. Več rok je potrebnih le v času "žetve", ko polže pobirajo od zore do mraka.

Trenutno polže v Bolgariji gojijo na 50 kmetijah, a v naslednjem letu bo zraslo 300 novih, pove Simona Molova, ki deluje kot svetovalka pri Nacionalnem združenji pridelovalcev polžev. Naročila prihajajo iz Francije, Nemčije, Avstrije, Nizozemske in tudi iz Japonske, kjer imajo radi malce bolj mastno vrsto, ter Dubaja, kjer so navdušeni nad novo vrsto oranžnih polžev, ki jih poleg običajne bele detelje in posebne krme hranijo še s korenjem.

"Smešni so, ker so oranžni," pravi Molova, a še bolj se smeji tistemu, ki jih goji, saj dosežejo ceno 80 evrov za kilogram, medtem ko je pri drugih vrstah enaka količina živih polžev od dve in pol do štiri evre. Na poti do francoskih restavraciji se njihova vrednost oplemeniti in za 0,4 kilograma polžev na žaru je treba odšteti 50 evrov.

Brez evropskih sredstev ne bi šlo
Poljska in Madžarska sta bili včasih vodilni pridelovalki polžev, vendar je gospodarski napredek po vstopu v EU leta 2004 ljudi odvrnil od garaškega dela, kar je povzročilo pomanjkanje v Franciji, pravijo v združenju francoskih pridelovalcev hrane.

V Bolgariji je prav vstop v EU in dotok evropskih sredstev pomenil preporod "polžje" industrije in pridelovalci se zdaj lahko potegujejo za del bruseljske pogače v vrednosti 3,2 milijona evrov, ki je državi obljubljena do leta 2013 v okviru razvojnih programov.