Z Igorjem Plestenjakom smo se pogovarjali o težavah, s katerimi se tuji vlagatelji srečujejo pri vlaganju v Slovenijo, in o konkurenčih prednostih, ki jih ima naša država pred državami v soseščini, ter kako Javna agencija za podjetništvo in tuje investicije (JAPTI) pomaga slovenskemu gospodarstvu.
Če bi bil jaz tuji investitor, kako bi mi predstavili Slovenijo kot potencialno destinacijo za naložbo greenfield v visokotehnološki sektor?
Poleg štirih osnovnih kvalitet, ki jih Slovenija ponuja potencialnim tujim investitorjem, kvalitetne delovne sile, kvalitetne infrastrukture, kvalitetne povezave z regionalnimi trgi in kvalitete življenja, ima Slovenija dobro razvit sistem visokošolskega izobraževanja (štiri univerze) s posebnim poudarkom na izobraževanju na področju visokih tehnologij. Slovenska podjetja so že tradicionalno usmerjena k tehnološkemu napredku in inovacijam. Primeri uspešnih visokotehnoloških podjetij dokazujejo, da je delovna sila primerno usposobljena in inovativna. Poleg tega ima Slovenija tudi odlično razvito infrastrukturo na IKT-področju.
Glede na to, da imamo v bližini veliko bolj razvit sever Italije in Avstrijo, kje vidite prednosti Slovenije, ki bi k nam lahko privabile tuje vlagatelje?
Prednost Slovenije v primerjavi s tema dvema regijama je predvsem cenejša delovna sila, dobro znanje tujih jezikov, računalniška pismenost, 16 odstotkov univerzitetno izobražene delovne sile in tradicionalne regionalne povezave tako s področjem JV Evrope kot z državami srednje in zahodne Evrope. Prav tako pa ima Slovenija dobre poslovne kontakte z državami nekdanje vzhodne Evrope in z evropskim delom bivše Sovjetske zveze ter trgi bivših neuvrščenih držav. Slovenija je v primerjavi s tema regijama veliko bolj privlačna za logistične projekte, ker se na področju Slovenije sekata dva pomembna panevropska koridorja (5. in 10.), v primerjavi z Avstrijo pa imamo prek Luke Koper tudi direktni dostop do morja.
Kakšno je zanimanje tujih vlagateljev za Slovenijo na področju tehnologij z višjo dodano vrednostjo?
Zanimanje se v zadnjem obdobju povečuje. K temu prispevajo pozitivne izkušnje obstoječih tujih vlagateljev in novi primeri, ko se priznana mednarodna podjetja odločajo za vlaganja v ta segment. Vsako leto beležimo nekaj tovrstnih projektov tudi v okviru Javnega razpisa za spodbujanje TNI, letos lahko tako izpostavimo nove raziskovalno-razvojne projekte v podjetjih Danfoss in Telsima.
Ali imamo v Sloveniji sploh dovolj kakovostnega kadrovskega potenciala, ki bi lahko izpolnil potrebe večje tehnološke naložbe greenfield (če upoštevamo, da so inženirji pri nas nasploh deficitaren poklic in da precej kritik leti tudi na upadanje kakovosti izobraževanja takšnih kadrov)?
Slovenija se pri izvedbi vseh večjih investicijskih projektov srečuje z dvema omejitvama, in sicer s pomanjkanjem velikih industrijskih parcel, nad 50 hektarov, in omejenim številom tehničnega kadra, kot je zdaj vsesplošno stanje v razvitih državah.

Ali imamo tudi ustrezno infrastrukturo?
Infrastruktura na obstoječih lokacijah je primerljiva s konkurenčno.
Kakšne spodbude nudite tujim vlagateljem in kakšen je bil odziv iz tujine, pa tudi pri naših podjetjih, na dozdajšnje razpise JAPTI-ja?
V okviru javnega razpisa za spodbujanje TNI so v skladu z zakonodajo EU-ja predvidena sredstva za pokritje maksimalno med 30 in 50 odstotkov upravičenih stroškov investicije. Dosedanji prejemniki teh spodbud višino sredstev ocenjujejo kot veliko pomoč pri izvedbi investicije in v primeru, da Slovenija teh sredstev ne bi nudila, bi investitor zagotovo kar nekaj projektov izvedel drugje oziroma v drugih državah.

Kako učinkoviti so takšni razpisi oziroma ali razdelite vsa sredstva?
Dogaja se, da so ta sredstva dostikrat zadnji jeziček na tehtnici pri odločitvah o izbiri lokacije za investicijo. Na omenjenem razpisu razdelimo v povprečju 80 odstotkov načrtovanih sredstev, vzrok, da ne razdelimo vseh, pa je največkrat v tem, da podjetja ne uspejo zagotoviti preostanka sredstev.