Slovenski državni holding (SDH) bi moral imeti po novem zakonu (ZSDH-1) nov nadzorni svet že konec lanskega julija, a je to preprečil odhod vlade Alenke Bratušek. Intenzivneje se je proces iskanja novih nadzornikov zato začel šele sredi decembra lani, ko je bil objavljen razpis za nove nadzornike. Nanj se je prijavilo kar 47 kandidatov, kar kaže, da so apetiti po upravljanju državnega premoženja (še vedno) močni.
Skladno z objavljenim razpisom so v javnosti kaj kmalu zaokrožila tudi številna imena, ki se oz. naj bi se, potegovala za mesto v nadzornem svetu SDH-ja. Čeprav so vse politične stranke, kot že mnogokrat v preteklosti, glasno zatrjevale, da morajo izbiro voditi le meritokratska merila, pa so v javnosti zaokrožena imena že začela vzbujati skrbi, da se bo tudi v SDH-ju ponovila stara zgodba političnega kadrovanja v upravljanje premoženja države, katerega posledice se danes vidijo v številnih shiranih podjetjih.

"Informacije, ki krožijo v javnosti, žal ponovno nakazujejo, da bodo politične reference pomembnejše od strokovnih in strankarske kvote spet diktirajo izbiro," glede izbora novega nadzornega sveta holdinga opozarja izredna profesorica na ljubljanski ekonomski fakulteti (EF) Polona Domadenik. Da nam očitno grozi politična kadrovska repriza, se strinja tudi novinarka Financ Petra Sovdat.

"Plonkceglc" za vodenje podjetja ali menedžment po slovensko
Na vprašanje, ali je dober nadzor nad upravljanjem celotnega premoženja mogoč z le petimi nadzorniki (npr. novi lastnik Aerodroma Ljubljana Fraport jih ima kar 20, NLB jih ima šest), obe odgovarjata, da število ni pomembno toliko kot znanje in kompetence.

"Pomembno je, kako kakovostni so. Ali znajo sploh prebrati bilanco? Ali razumejo, kaj pomenijo številke? Ali vedo, kaj se dogaja v podjetju, ki ga nadzirajo, kaj v konkurenčnih podjetjih? Kakšni so panožni trendi v svetu? Kako na vse to vplivajo globalne in lokalne makroekonomske razmere? Verjemite, čeprav se zgornja vprašanja zdijo banalna, še zdaleč niso, ko pridemo do političnega kadrovanja.
Spomnim se, recimo, predsednika nadzornega sveta velikega slovenskega podjetja, ki ni vedel niti osnov bilance, na seje pa je hodil s "plonkci", ki so mu jih pripravili njegovi politični prišepetovalci, pardon, šefi. Da ne omenim, da je imel nadzorni svet NLB-ja v času, ko je banka delala največje luknje, 11 nadzornikov," opozarja Sovdatova.

Da je pet nadzornikov povsem dovolj, če bodo ti sledili smernicam in strategiji upravljanja naložb, ocenjuje tudi Domadenikova. "V bistvu bi na tem mestu potrebovali tehnokrate, ki obvladajo posel, in se ne sprašujejo o tem, ali so s svojimi potezami všečni trenutni politični opciji. Nadzorniki tako pomembne institucije, kot je SDH, se morajo zavedati, da služijo interesom skupnosti, državljanom, ki od državne srebrnine pričakujejo tudi konkretne donose, ne pa politični stranki, ki jih je imenovala na položaj nadzornika.
Po drugi strani pa se bo manjši nadzorni svet težje skrival za kolektivno odgovornostjo samega organa in nadzorniki bodo morali prevzeti odgovornost za svoje odločitve. V interesu državljanov ni nadaljevati kupčkanja pod mizo, ki očitno vodijo do slabših poslovnih rezultatov, temveč dobro upravljano državno premoženje, ki ustvarja sedanje in bodoče koristi. Predvsem pa bi moralo postati delovanje SDH-ja bolj pregledno z jasno določenimi donosi, ki bi jih podjetja v holdingu morala dosegati," je prepričana profesorica ekonomije.

Bi več koristi imeli od zunanjega upravljavca?
Čeprav je SDH-jeva glavna naloga v tem trenutku odprodaja državnih deležev v 15 podjetjih na od DZ-ja potrjenem seznamu, pa Domadenikova ob tem izpostavlja, da se lahko vprašamo, ali to počne tako, da dosega največjo mogočo skupno korist za lastnike.

"Pri tem je seveda treba izvesti analizo dobrobiti in stroškov v primeru podjetij, ki so bodisi naravni monopoli bodisi imajo pomembne mrežne učinke. To seveda ne pomeni, da morajo ta podjetja ostati v državni lasti. Kupnina v tem primeru predstavlja le en element v družbeni funkciji koristnosti. Čehi, ki imajo veliko manjši delež podjetij v državni lasti kot Slovenija, se na podlagi presoje dobrobiti in stroškov za družbo kot celoto za privatizacijo letališča v Pragi niso odločili," navaja.
Sovdatova na tej točki izpostavlja, da bi bila za delovanje SDH-ja koristna tudi neka širša strategija upravljanja premoženja, saj bi bilo tako jasneje, kaj naj SDH s svojimi naložbami sploh počne in kakšne cilje naj zasleduje. A v vsakem primeru mora svoje premoženje upravljati kot dober gospodar, kar holdingu nalaga tudi zakon, pravi Sovdatova.
Sama sicer zagovarja idejo, da se celotno državno premoženje po uspešnem romunskem vzoru prenese v roke zunanjega upravljavca, s čimer bi se iz dnevnega poslovanja umaknile politične odločitve, ki so se v preteklosti izkazale kot napačne in velikokrat tudi pogubne za podjetja.
Končna odločitev v rokah DZ-ja
Odločitev o nadzornikih je tako zdaj v rokah finančnega ministra Dušana Mramorja, vlade in DZ-ja. Posebna strokovna komisija (sestavljajo jo Irena Prijović, generalna sekretarka pri Združenju nadzornikov Slovenije, Romana Kovacs, direktorica podjetja za kadrovsko in podjetniško svetovanje Dr. Pendl & Dr. Piswanger, ter Monika Pintar Mesarič, generalna direktorica direktorata za javno premoženje na finančnem ministrstvu) bo po pričakovanjih v bližnji prihodnosti Mramorju predložila seznam petih kandidatov.
Če seznam prestane Mramorja in vlado (vsako njegovo spremembo morata oba po ZSDH-1 tudi jasno pojasniti), ga bo na koncu v prejeti obliki potrjeval še DZ. "Upam, da bo relativno nova sestava poslancev premogla zadosti poguma, da se bodo lahko odločali po svoji vesti in podprli tiste, ki izkazujejo zadosti kompetenc za tako pomembno funkcijo, hkrati pa premorejo zadosti osebne integritete za pokončno držo in sledenje stroki (ne politiki). Iskreno upam, da se zavedajo pomembnosti svojih odločitev, ki bodo v prihodnosti vplivale na nas vse," sklene Domadenikova.