Vlada Mira Cerarja nadaljuje začeto strategijo vlade Alenke Bratušek o prodaji državnih podjetij. S seznama petnajstih podjetij že prodaja Helios, Fotono, Letriko in Aerodrom, prodan je bil tudi Mercator. Naslednji bi lahko bil Telekom, kmalu nato tudi Nova Kreditna banka Maribor in Elan.

Ker se torej podjetja prodajajo brez jasne strategije in ker Slovenski državni holding, ki bedi nad 10 milijardami državnega premoženja, še vedno ni v vsej meri zaživel, so vse glasnejši pozivi, naj politika ustavi načrtovane prodaje. 11 društev in organizacij se je povezalo v skupino Državljani proti razprodaji, ki jo podpirajo tudi sindikati in upokojenska društva.

Privatizacija ne potrebuje dodatne spodbude
"Država brez lastnega premoženja ne more obstajati," je na Javni tribuni: Ne razprodaja, temveč bolj razumno upravljanje, ki so jo v skupini pripravili v Cankarjevem domu v Ljubljani, izpostavil ekonomist Bogomir Kovač. Opozoril je na to, da privatizacijski procesi v Sloveniji potekajo po formalni in neformalni plati ter da so vsa elitna slovenska podjetja že cilj prikritega napada kapitalistov. "Ali potrebuje ta država še poseben pospešek za privatizacijo, ki ga vlada namerava storiti s strategijo? Po mojem mnenju ne."

Tudi ekonomist Jože Mencinger, prvopodpisani pod peticijo revije Mladina proti razprodaji državnega premoženja, ki je zbrala že skoraj 10 tisoč podpisov, ne vidi nobene nuje za privatizacijo. Donosi na slovenske obveznice so padli, lani je država pobrala več davkov kot leto prej, ima pa tudi presežek na tekočem računu plačilne bilance. "Smo se osamosvojili za to, da bomo vse razvojne stvari prodali? Potem bomo postali le delovna sila, ki o ničemer ne odloča. Ne gre za koristno in ne za dogovorjeno razprodajo."

Kaj bomo, ko bomo vse prodali?
Računica, koliko država pridobi s prodajo, se zdi skrb vzbujajoča poslancu Združene levice Luki Mescu. "Če prodamo teh 15 podjetij, pridemo do milijarde evrov v proračunu, Slovenija je zadolžena za 28 milijard. Če prodamo vse državno premoženje, bi mogoče zbrali 10 milijard, a kaj bomo prodajali do poplačila celotnega dolga?" se je vprašal. Zbrani so mu pritrdili in mu namenili dolg aplavz.

Po njegovih besedah je argument vlade, da določene ukrepe zahtevajo od nas v Evropski uniji, zgolj alibi za izsiljevanje doma. "Zaveze dajejo slovenske vlade v Bruselj, zato da lahko potem slovensko javnost izsiljujejo, da to terja Bruselj." Da so slovenski politiki bolj zaskrbljeni nad tem, kakšna bo njihova verodostojnost v Bruslju, kot pa, kakšna bo njihova verodostojnost pred domačimi volivci, meni tudi sindikalist Dušan Semolič.

Pravnih zavez ni, poti so lahko različne
A Evropska komisija po Mencingerjevih besedah niti nima pravice sprejemati obljub o prodaji določenih podjetij, dvomi pa tudi, da je bila komisija pri zahtevah tako eksplicitna. "Akti ne zapovedujejo, na kakšen način bomo zmanjšali javni dolg. Privatizacija ga zagotovo zmanjša, a to ni edina pot, lahko izberemo tudi drugačno," se je na pravne zaveze oprl pravnik in svetovalec na ustavnem sodišču Igor Vuksanović. Edine pravne zaveze - po dostopnih informacijah - so te, ki smo jih sprejeli v zameno za možnost državne pomoči bankam. To pomeni, da bomo v celoti prodali NKBM, del NLB-ja in verjetno tudi kaj glede Banke Celje, a to še ni javno znano.

Medtem ko je spisek podjetij, ki so ga potrdili v državnem zboru, mogoče preklicati ali spremeniti. Za to mora obstajati le politična volja, predvsem največje vladne stranke SMC. "Spisek, kaj prodati, je nastal že leta 2012, nimamo jasnih argumentov, zakaj so bila izbrana ta podjetja, nimamo strategije upravljanja. Delamo na pamet," je ob tem izpostavil ekonomist Bogomir Kovač.

Fraport z 20 nadzorniki, SDH s 5
Da državno premoženje res slabo upravljamo, je skušal ponazoriti Andrej Cetinski (Sinteza-KCD), ki je primerjal upravljanje nemškega Fraporta in Slovenskega državnega holdinga. V nadzornem svetu Fraporta je 20 ljudi, od tega 10 predstavnikov dela in trije so sindikalisti, ki niso povezani z družbo, zato vodstvo nanje ne more vplivati. Pomaga jim stalni svetovalni organ s 15 člani, v katerem sedijo člani uprav bank, člani ekonomskih raziskovalnih institucij, državnih transportnih združenj in člani večjih podjetij.

Medtem ko nadzornike SDH-ja šele izbiramo, po zakonu pa bo nadzorni svet le petčlanski in v njem ne bo nobenega predstavnika dela. "Pri upravljanju Fraporta sodeluje takšna koncentracija znanja in izkušenj, ki si jih v Sloveniji niti predstavljati ne moremo. Tu je eden izmed odgovorov, zakaj je nemško gospodarstvo učinkovito," je dodal. Luka Mesec se je strinjal z njegovimi ugotovitvami, razlog, zakaj je tako, pa je, ker "SDH ni bil ustanovljen zato, da bi upravljal slovensko premoženje, temveč, da bi ga razprodal".

Proti takšni razprodaji se je zavzel tudi predsednik Gospodarske zbornice Slovenije Samo Hribar Milič, saj se prodaja na silo, pod časovnim pritiskom in brez načrta. Sam je sicer zagovornik privatizacije in nasprotnik stigmatizacije tujega premoženja, saj so podjetja v tuji lasti v Sloveniji dobičkonosnejša. Navzoči se z njim niso strinjali.

Država naj prisluhne argumentom
Razpravo so tudi sicer večkrat zmotili posamezniki, ki so vzklikali proti nekaterim govornikom, predvsem Hribar Miliču in Semoliču. Drugi so svoje mnenje izražali z napisi, usmerjenimi proti političnim odločitvam o prodaji premoženja in tudi proti premierju Miru Cerarju. V dvorani pa so razpravi prisluhnili številni predstavniki civilne družbe, akademiki, sindikalisti in tudi politiki - med drugim nekdanji gospodarski minister in zdajšnji generalni sekretar na finančnem ministrstvu Metod Dragonja.

Moderator tribune Emil Milan Pintar se je večkrat obregnil ob politične odločevalce s pozivom, naj prisluhnejo razpravljajočim in njihovim argumentom. "Zelo bom razočaran, če bo vlada boljše razumela hrup na ulici kot pa pamet v Štihovi dvorani." Konkretne pozive vladi pa so že pred razpravo zapisali organizatorji v skupini Državljani proti razprodaji. Zahtevajo, da takoj zaustavi razprodajo državnih podjetij, da se o prodaji vsakega podjetja odloča posebej in na osnovi predhodno sprejete strategije razvoja Slovenije, da se spremeni način upravljanja državnih podjetij in da pri spremembi zakonodaje na tem področju upošteva dobre prakse v Nemčiji ali v skandinavskih državah ter s tem okrepi družbeni nadzor upravljanja podjetij v državni lasti.