Volivci bomo 5. junija na t. i. superreferendumsko nedeljo odločali tudi o zakonu o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno. V intervjuju za MMC je svoj pogled na zakon predstavil Tomaž Štih.

Glede na javnomnenjske ankete, denimo Medianine za RTV Slovenija, zakonu o preprečevanju dela na črno nasprotuje še več ljudi kot pokojninskemu zakonu (intervju je bil opravljen 18. 5., op. p.). Med tremi zakoni, o katerih bomo odločali volivci 5. junija, ima zakon o preprečevanju dela na črno najmanj podpore. Zakaj?

Ker kriminalizira svobodne izbire ljudi. Če inženir računalništva, ki ima s. p., prijatelju ne sme več počistiti računalniškega virusa, smo vsi ves čas v prekršku. Nekoč je bil v Sloveniji vsak nedolžen, dokler se mu ni dokazalo krivde. Pred kratkim smo zgroženi ugotovili, da se zakonov v praksi pogosto ne izvaja in da je nedolžnost mogoče kupiti z denarjem ter političnimi zvezami.

Zdaj pa impulzivno - namesto da bi tisti, ki so odgovorni za izvajanje zakonov, bolj kakovostno delali - odpravljajo ustavne svoboščine nas, ki nismo ničesar krivi. To je kot streljanje stotih talcev, da bi ubili petindvajset gverilcev med njimi.

Saj razumem, da zmedeni carinik, ki po novem zakonu pride nadzirat gradbišče, najlažje kaznuje kar vse, ki tam delajo, in da je dokazovanje dela na črno zelo težko, če se vsak lahko izgovarja, da je zastonj delal uslugo prijatelju. Toda ko se nekdo odloči zares zastonj pomagati prijatelju, sosedu, človeku v stiski, tega ne moremo kar kriminalizirati. Treba je poiskati rešitve, ki bodo to realnost upoštevale.

Bo torej zakon o preprečevanju dela na črno doživel referendumski polom ali lahko njegovi zagovorniki še upajo na zmago?

Nobenega upanja ni. Še dobro, da smo referendume vsaj združili in si tako znižali stroške.

Bi volivci podprli enak zakon, če bi ga predlagala druga vlada, taka, ki bi imela več podpore, kot jo ima Pahorjeva?

Del spornih določil novega zakona se pojavlja tudi v starem, ki ga je sprejel prejšnji parlament. Zato se na prvi pogled res zdi, da imajo prav tisti, ki verjamejo, da bi manj osovraženi vladi uspelo zbrati podporo za zakon.

Jaz pa mislim, da so ljudje postali pozornejši na delo parlamenta predvsem zaradi posledic neuspešnega spopadanja z gospodarsko krizo - brezperspektivnosti, občutka ogroženosti, šibke pogajalske moči na trgu dela. In da bo, dokler se ekonomsko stanje ne izboljša, vsak prihodnji parlament deležen enake pozornosti volivk in volivcev - brez medenih tednov.

S katerimi deli zakona se strinjate, s katerimi pa ne?

Dobro je, da so tisti, ki goljufajo državo, kaznovani in se jim pridobljena korist lahko tudi odvzame, ker pripada državi - tako kot ukradena dobrina pripada zakonitemu lastniku. Predlagateljem zakona pa manjka razumevanje, da ima siva ekonomija vedno kompleksnejše vzroke od "premalo trde roke".

Slabo je, da se kriminalizira neplačano delo, ki po nobeni razumni razlagi ni družbeno škodljivo. Če ga ne bi kriminalizirali, tudi ne bi bilo treba v zakonu navajati izjem, saj bi bilo vseeno, ali ti zastonj pomaga sosed, sorodnik, prijatelj ali papež.

Nepraktično je, da se kaznuje podjetja, ki opravljajo tisto neregistrirano dejavnost, ki razen prijave birokraciji ne potrebuje nobenih posebnih dovoljenj. Prav zaradi tega določila podjetniki ob ustanovitvi preprosto registrirajo vse mogoče dejavnosti, kar pomeni več papirologije. Mirno bi lahko dovolili naknadno prijavo.

Najbolj nenavaden del zakona pa je določilo o nekakšnih nereguliranih prostovoljnih milicah iz osemnajstega člena, ki jih lahko ustanavljajo gospodarske zbornice in smejo zbirati dokaze o delu na črno.

Kakšne bi bile po vašem mnenju prave rešitve za preprečevanje dela na črno in zaposlovanja na črno?

Manj represije in več pogovorov z ogledalom. Politika naj se ne boji razmisleka o sebi kot o pomembnem spodbujevalcu sive ekonomije.

Eden izmed mitov našega okolja je, da imamo nizke plače. V resnici - merjeno z bruto domačim produktom (BDP) na prebivalca - podjetja izplačujejo solidne bruto plače, naša minimalna plača pa je celo med tremi najvišjimi v OECD-ju. Je pa razlika med bruto in neto plačo precejšnja.

Povrhu si pa z neto plačo zaradi draginje ne moremo veliko kupiti. Za obremenjenost plač z davki in prispevki ter za visoke življenjske stroške pa ne moremo kriviti gospodarstva, ampak državo, ki izdelavo vsake dobrine z nepotrebnimi predpisi podraži, potem pa še pristavi zelo velik lonček ob njenem nakupu.

Tako postajajo temeljne dobrine - kot npr. enodružinska hiša - Janezu Sleherniku manj dostopne ali celo nedostopne; siva ekonomija pa privlačna alternativa, znotraj katere je njegov denar več vreden. Delo na črno cveti takrat, ko pošteno delo ljudi več stane, kot jim koristi. Po navadi nimajo vnaprejšnjih kriminalnih teženj, ampak v življenju tehtajo med različnimi možnostmi - iščoč optimalno. Dobro delujoča država lahko vedno ponudi najboljše pogoje.

Na primer, prebivalec švicarskega kantona Schwyz, ki plačuje le 22 odstotkov dohodnine, ve, da si z davki kupi prijetno okolje za delo in življenje. Zato mu ne pade na pamet, da bi goljufal - saj bi s tem žagal vejo, na kateri sedi.

Ko vam nekdo za delo izda račun, s tem kupite tudi pravno varnost, odgovornost za kakovost, garancijo ... To ljudem nekaj pomeni - in za pravo ceno so to tudi pripravljeni kupiti. Zato je dobro delujoča država za zmerno ceno sama po sebi vedno najboljša spodbuda za "delo na belo".

Nekateri menijo, da je Pahor ubral napačno taktiko, ker želi naenkrat rešiti preveč vprašanj (delo na črno, študentsko delo ...), namesto da bi se osredotočil le na pokojninsko reformo, ki je najpomembnejša med njimi? Se strinjate s temi kritikami?

Ne. Neke premišljene taktike vlada najbrž res ni imela. Ampak zdaj je za to že prepozno in je kritika izgubila vsak smisel.

So pa ta področja medsebojno prepletena in jih je težko obravnavati necelovito. Na primer: preden začnete odločneje preganjati zaposlovanje na črno, je modro priskrbeti zakonito obliko zaposlitve, v katero se bodo "zaposleni" na črno lahko zatekli. To je bilo malo delo.

Zelo naivno je namreč pričakovati, da lahko delo na črno z dekretom - kot se skuša s tem zakonom - spremenite v redno zaposlitev in s tem povečate davčne prihodke ter socialno varnost. Če se redna zaposlitev delodajalcu finančno ne izide, bo končen rezultat eno podjetje manj, en nezaposlen več in višja javna poraba.

Vsi trije vladni cilji - fleksibilen trg dela, zmanjšanje obsega sive ekonomije in stabilen pokojninski sistem - so zelo smiselni, predlagane rešitve pa nedomišljene.