Ponekod so osnovne plače za polovico nižje od minimalne plače in zato delodajalci večini delavcev znesek do minimalne plače doplačujejo. V elektroindustriji, kjer dela Matija Skala, je najnižja osnovna plača 553 evrov bruto ali, preračunano drugače, tri evre na uro.

"Nekateri delodajalci lahko povišajo plače svojim delavcem, ampak tega po zakonu niso dolžni storiti in marsikdo tega ne naredi," je pojasnil Skala.

V zavarovalništvu in poslovanju z nepremičninami so osnovne plače lahko nižje od 400 evrov bruto. Pod 500 evrov bruto se spustijo osnovne plače v potniškem prometu, lesarstvu, elektrogospodarstvu, premogovništvu, tekstilni industriji in še v nekaterih drugih dejavnostih. V večini kolektivnih pogodb se osnovna plača na raven minimalne plače povzpne šele v šestem tarifnem razredu, kamor so uvrščeni delavci z višješolsko izobrazbo. A ti delavci in tisti z najnižjimi osnovami, prejmejo na plačilni dan isti znesek - minimalno plačo.

"Tu se pojavlja uravnilovka, ljudje so nezadovoljni in si iščejo delo v boljših podjetjih oziroma odhajajo v tujino," na to pravi Skala.

V javnem sektorju ni veliko bolje
Velikega smisla najnižjih tarifnih razredov v kolektivnih pogodbah tako ni več, meni ekonomist Maks Tajnikar. "Razen tega, da podjetja, ki zaposlujejo, pokažejo, da je njihova delovna sila po njihovem mnenju tako malo vredna. Minimalna plača je spodnja meja, ki zagotavlja človeku neko dostojno plačilo in v resnici bi se morale lestvice v tarifnem delu oblikovati od te ravni naprej," je ocenil.

Kaj pa javni sektor, ki pozna 65 plačnih razredov? Osnovna plača je do 16. razreda nižja od minimalne. Gre za receptorje, kurirje, hišnike, voznike, čistilke in še bi lahko naštevali.

Tako država soustvarja plačni sistem, kjer so osnovne plače lahko nižje od minimalne plače. A zagata delodajalcev je podobna v javnem in zasebnem sektorju. Če se dvignejo najnižje osnovne plače, se bodo morale tudi preostale.