V Aniti Ogulin marsikateri revni državljan vidi še edini izhod iz stiske. Z njo smo se pogovarjali pred novinarsko konferenco Zveze prijateljev mladine MP, na kateri bodo izpostavili nove oblike revščine.

Kaj sploh pomeni – biti reven?
Biti reven pomeni imeti prekinjen ali omejen dostop do pogojev za dostojno življenje. Imeti omejen dostop do zdravega razvoja otrok, do dostojnih življenjskih okoliščin. Biti reven pomeni biti izključen iz družbe, stigmatiziran, nevreden ... Biti reven – pomeni biti izgubljen in zapuščen.

Kdaj ste na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste – Polje ugotovili, da morate postati glasnik za revne slovenske državljane?
Od nekdaj smo posebno pozornost namenjali otrokom, njihovim pravicam, njihovemu zdravemu razvoju, pozitivnim vrednotam družbe, predlagali sistemske izboljšave, pomagali šibkejšim in poudarjali vrednote spoštovanja in solidarnosti, po osamosvojitvi Slovenije pa smo med družinami zaznavali vedno več revščine, predvsem njeno poglabljanje. Že takrat smo zasnovali prve celostne programe za pomoč družinam v stiski, starše opremljali z znanji in starševskimi kompetencami, na nas pa se je obračalo vedno več ljudi v stiski.

In kakšen je bil prvi odziv političnih predstavnikov?
Prvi odzivi političnih predstavnikov so bili pozitivni. Pokazali so interes in skrb za najšibkejše. Ker pa nimajo lastnih izkušenj revščine in s tem ne celostnega vpogleda, so jim spremenjeni odnosi v družbi manj poznani. Prav tako ne poznajo odzivov ljudi, ki se spoprijemajo z najhujšo obliko revščine. Leta 2011 pa je politika sprejela sistemske spremembe, ki so revščino v Sloveniji samo poglobile. Socialna zakonodaja je takrat ukinjala ali silno omejila javna sredstva najšibkejšim. S tem je povzročila poglobljeno revščino ljudi, ki so dotlej živeli komaj še na robu preživetja, in ustvarila veliko novih revnih. Naša pomoč družinam v stiski se je močno razširila – hkrati z neposredno in celostno pomočjo.

Kakšen pa je dialog z varuhom človekovih pravic in s predsednikom države?
V smislu, da smo varuha človekovih pravic in predsednika opozorili na nujne sistemske spremembe in da nam prisluhnejo. V času, ko je bil predsednik države Danilo Türk, je bil vzpostavljen dialog tudi z nami. Prav tako smo takrat sodelovali s predstavnikom za socialna vprašanja v kabinetu predsednika. Skupaj smo ustvarjali razmere za pomoč otrokom in družinam v stiski.

Projekt Botrstvo ste začeli leta 2010, v času Pahorjeve vlade. Zakaj prav takrat?
Gospodarska in finančna kriza je prizadela mnogo družin in s projektom Botrstvo v Sloveniji smo želeli pomagati otrokom iz teh družin do enakovrednih možnosti za zdravo rast in razvoj. Predvsem smo želeli omogočiti otrokom z vse Slovenije dostop do šolskih in obšolskih dejavnosti, v katerih bi lahko razvijali svoje talente, saj je to ključno, da otroci odrastejo v zdrave, samozavestne in zadovoljne osebe. S spremembo socialne zakonodaje pa smo odreagirali takoj; s pomočjo botrov smo otrokom omogočili dostop do osnovnih življenjskih potrebščin – hrane, oblačil, vode, elektrike.

V dokumentarnem filmu Pod mostovi, ki nastaja v uredništvu dokumentarnega programa TVS, ste opozorili, da je revne skoraj že pol Slovenije?
Tako je. Statistični podatki kažejo, da v revščini živi skoraj 290.000 ljudi, na robu preživetja je 54.000 otrok. Na nas se obračajo družine, ki jih naš sistem očitno ne zazna. To pravim zato, ker se vedno spremlja le dohodek, ne pa razpoložljivi dohodek. Torej denar, ki človeku ostane po tem, ko plača vse položnice in stroške šolanja otrok, mnogo teh stroškov je prikritih. Na nas se obračajo družine, kjer sta oba izmed staršev zaposlena, pa ne morejo preživeti, ogromno je prekarnih delavcev, ki nimajo pravice do nadomestila za brezposelnost ali bolniško odsotnost. Videli smo ogromno primerov, pri katerih je družino v revščino pahnila bolezen, nesreča ali smrt v družini.

V filmu izpostavljate še eno neprijetno dejstvo – da se zavedate, da brez civilnodružbenih pobud več ne bo šlo.
Tako je. Slovenci smo izjemno radodaren narod, ki je vedno pripravljen pomagati. Vendar še pomembneje od pomoči je to, da skupaj ustvarjamo družbo, v kateri se postavimo za pravice najšibkejših. Zato so pomembne civilnodružbene spodbude. Naše pobude izhajajo iz izkušenj, ki jih dobimo s spremljanjem družin in v pogovorih z njimi. Zato poznamo njihove stiske in dinamiko družbenih dogajanj. Pomembno pa je tudi, da vsak od nas pogleda okrog sebe in zazna krivice, ki se dogajajo. Vidi, kdaj prijatelj, sodelavec, sosed ali znanec potrebuje pomoč in mu to pomoč tudi ponudi. S hitrim tempom življenja in pehanjem za materialnimi dobrinami se je veliko tega izgubilo.

Na spletni strani RTV Slovenija, v rubriki Moja dežela objavljamo pisma državljanov, ki vas prosijo za pomoč. Ko sem bila pred časom pri vas, ste mi pokazali enega od rokovnikov, popolnoma popisanega z najrazličnejšimi zgodbami, ki ste jih prejeli, izvedeli zanje le v nekaj tednih. Koliko rokovnikov je polnih?
Teh rokovnikov se je v času dela z ljudmi nabralo res veliko in mnogo preveč. Pomembneje od tega pa je, da nam je veliko zgodb iz teh rokovnikov uspelo rešiti. Poslati družino ali vsaj otroke na lepšo pot. V življenje, v katerem doživljajo uspehe.

Pogosto vas državljani nagovorijo, ko več ne vidijo nobenega izhoda, niti v centrih za socialno delo niti v drugih državnih organih. Kako je mogoče, da jim pristojne institucije ne pomagajo, vi pa jim lahko?
Nujna sistemska sprememba, na katero smo opozorili, je, da bi bilo treba v institucijah zmanjšati obseg birokracije in prepustiti strokovnjakom delo z ljudmi. Verjamem, da bi želeli vsi socialni delavci ljudem, ki trkajo na njihova vrata, ponuditi pomoč. In verjamem, da so preobremenjeni z birokratskimi zadevami. Najpomembneje pa je, da bi bilo treba upoštevati razpoložljivi prihodek družine. Enostarševske družine včasih ne dobijo druge pomoči le zato, ker na nekem papirju piše, da prejemajo preživnino, na bančnem računu pa te preživnine ni. Pa zato, ker imajo lastnino, ki predstavlja njihov skromni dom ... Mi družinam pomagamo predvsem odpirati prava vrata in uveljavljati njihove pravice.

Leta 2014 ste predlagali sistemske spremembe. Katere so se uresničile in katere ne?
Leta 2014 smo v sodelovanju z Odvetniško pisarno Zidar Klemenčič, pobudnico in nosilko projekta Botrstvo – brezplačna pravna pomoč, predlagali devet ključnih sistemskih sprememb, ki bi družinam v stiski omogočile lažje preživetje. Vsi predlogi temeljijo na podatkih, ki smo jih pridobili skozi reševanje pravnih vprašanj naših uporabnikov. Predlagali smo sprotno in pravočasno izdajanje odločb o pravicah iz javnih sredstev, ureditev samostojnega polnega zavarovanja otrok, ne glede na status staršev, ureditev sistema, ki bi popolnoma izvzel otroške dodatke iz socialnih transferjev, ker njihov namen ni osnovna socialna varnost, ampak boljše možnosti za razvoj otroka. V otroške dodatke se tudi ne sme posegati za poplačilo kakršnih koli terjatev do staršev.

Predlagali smo tudi vzpostavitev poroštvenega sklada države za ureditev moratorijev na plačila neprofitne najemnine, najemnine, stroškov posojila za reševanje osnovnega stanovanjskega problema, stroškov vode, elektrike, kurjave, za prehodno obdobje socialne ogroženosti družin, ki nastopi zaradi izgube zaposlitve ali smrti v družini. Družinam se s tem omogoči obdobje, v katerem lahko brez strahu pred izgubo bivališča poskusijo rešiti nastali položaj. Porok za obveznosti, ki v tem času nastanejo in ki jih ob neuspeli rešitvi situacije družina ne more povrniti, je država prek poroštvenega sklada. Trajanje moratorija se omeji na največ tri leta in je povezano z aktivnim iskanjem zaposlitve. Opozorili pa smo tudi na boljšo medresorsko povezanost, reorganizacijo CSD-ja, da lahko opravljajo svojo primarno funkcijo, ki jo zdaj pogosto opravljajo humanitarne organizacije, ter vključenost humanitarnih organizacij pri pripravi rešitev za dobro ljudi in vzpostavitev kakovostnih programov za zaposlitev brezposelnih.

Dosegli smo, da bodo s 1. februarjem 2017 upravičenci do polnega subvencioniranega kosila tudi otroci iz drugega in tretjega dohodninskega razreda. Prav tako nam je uspelo s predlogom, da denarna socialna pomoč pripada upravičencu, torej, da se za kritje dolgov ne sme posegati vanjo. V denarno socialno pomoč ne smejo posegati niti banke, ki iz dohodkov, ki so izvzeti iz izvršbe, ne smejo zaračunavati nadomestil za opravo izvršilnih dejanj.
Letos v začetku leta se je strošek subvencije tržne najemnine za socialno ogrožene družine, ki izpolnjujejo pogoje za neprofitna stanovanja, pa jih zaradi zasedenosti ne morejo izkoristiti, prenesel iz države na občine. Takrat so družine ostale skoraj brez strehe nad glavo, saj se je strošek bivanja povečal tudi za več kot 100 odstotkov. To je preprečilo šele ustavno sodišče po posredovanju varuhinje človekovih pravic. Ni pa bila z razveljavitvijo zakona ljudem povrnjena storjena škoda. Država bi jim lahko priznala subvencijo za čas, ko jim je bila ukinjena.

Drugi predlogi pa ostajajo neuresničeni. Predvsem je po našem mnenju pomembna vzpostavitev poroštvenega sklada, da družinam omogočimo ustrezen čas, v katerem si lahko uredijo življenje.

Prav neverjetno je dejstvo, da se najpogosteje deložirajo družine z otroki ali pa starostnike – invalide. Se je z delovanjem pisarne pro bono položaj kaj izboljšal?

Z Odvetniško pisarno Zidar Klemenčič sodelujemo že skoraj štiri leta in pomoč smo zagotovili skoraj 1.700 posameznikom in družinam. Največ potreb je bilo na začetku predvsem pri pomoči pri uveljavljanju pravic iz naslova javnih sredstev ter pri pridobivanju neprofitnih najemnih stanovanj in subvencij, zdaj pa opažamo bistven porast osebnih stečajev in seveda tudi deložacij.
Da ne govorim o tem, kako nezaščiteni in izpostavljeni so otroci v postopkih deložacij, ko družino obišče rubežnik, policija in podobno in jih to duševno dobesedno pogublja. Tudi na tem področju je treba otroke zavarovati in ne dopustiti, da se jim dogajajo tako hude travme.

Zasnovali ste tudi obliko pomoči – Volja vselej najde pot, namenjeno takojšnji celostni pomoči družin. Koliko pa jih kljub temu omaga že prej? Srečevanje s samomori staršev vam žal ni tuje.
Volja vselej najde pot je naša vstopna točka humanitarnosti. Celostna pomoč družini pomeni, da na enem mestu najde vso potrebno pomoč za rešitev svojega položaja. V tem pogledu je še posebej pomembna psihosocialna pomoč za vse člane družine. Socialno šibkim družinam pomagamo s paketi hrane, oblačili, higienskimi pripomočki, pomagamo jim pri plačilu položnic ter predvsem ustvarjamo priložnosti za socializacijo skozi različne delavnice in povezovanjem z ljudmi.

Revščina zareže globoko v medosebne odnose in v funkcionalnost staršev. Brezposelni starši po nekem času iskanja dela izgubijo stik z zunanjim svetom, se bojujejo z duševnimi boleznimi in slabšo samopodobo, pojavi se nasilje v družini. Takrat pomislijo tudi na najhujše, nekateri to tudi uresničijo. Kljub temu skušamo s psihosocialno pomočjo drugim članom družine najti boljšo rešitev.

Kako pa se vi rehabilitirate po vseh slišanem, doživetem? Izklopite kdaj telefon in si vzamete čas zgolj zase ali vam to več ne uspe?
Vedno pravim, da si v življenju izbran ali poklican za nekaj. Rada pomagam ljudem in vesela sem, ko lahko pomagam. Zgodbe, ki jih doživljamo z družinami, predelujem ob sprehodih in gibanju v naravi. Takrat si vzamem čas zase.