Ena od posledic privatizacije je tudi ta, da je določen delež podjetij pristal v rokah tujih lastnikov. Po zadnjih podatkih slovenskega Statističnega urada je slabih šest odstotkov aktivnih podjetij v Sloveniji v tuji lasti, a zaposlujejo skoraj četrtino vseh ljudi, ki delajo in ustvarijo blizu tretjine vse dodane vrednosti.

“Ni razlike med domačim in tujim lastnikom, če ima ta lastnik potencial”

Strah pred tujci je bil v času lastninjenja podjetij močno prisoten, pravi predsednik Gospodarske zbornice Slovenije in glavni podpredsednik Slovenske industrije jekla (SIJ), ki je pred trinajstimi leti neposredno iz državne prešel v rusko last: “Ta strah je izhajal bolj iz tega, da se je politika ustrašila, da ne bi imela vpliva, kot ga je imela predvsem v državnih podjetjih.”

Rusi so v SIJ vložili 600 milijonov evrov, denar, ki ga država pred prodajo ni imela. Podjetje danes dosega tudi za več kot četrtino višjo dodano vrednost od primerljivih industrijskih podjetij v Sloveniji, zaposleni – v devetdesetih letih jih je bilo 14 tisoč, danes le še 3.800 – imajo nadpovprečne plače. Lahko zgolj na podlagi teh kazalnikov sklepamo, da so tujci boljši gospodarji? Šimonka na to odgovarja: “Ne bi delal razlik med tujim in domačim lastnikom, če ima domači lastnik podobno kredibilnost, tehnološki in tržni potencial. Tega po osamosvojitvi praviloma ni bilo, manjkala je tehnologija, domačega kapitala ni bilo, zato je prišlo do nekaterih ekscesov, tudi do nepoštene privatizacije.”

Zaposleni po prodaji podjetij tujcem

Zaposlenim načelno, dokler plače in razmere za delo ustrezajo pričakovanjem, ni dosti mar, ali je lastnik podjetja domačin ali tujec. “Delal sem pod različnimi lastniki, ampak odkar je naš hotel prevzel ruski lastnik, so razmere za delo najboljše,” pove Tomo Žgajner, ki je zaposlen v hotelu v Rogaški Slatini. Na drugi strani pa je že upokojena delavka Gorenja Vilma Fece do tujega, kitajskega lastnika podjetja nekoliko bolj kritična: “Pod novim lastnikom je drugačno predvsem hitro odpuščanje, ko se čez noč odločijo, da ljudi ne potrebujejo, da so tehnološki viški, čez štirinajst dni pa spet iščejo 700 delavcev. To je zdaj realnost Gorenja, kar je škoda, saj je bil delavec vesel, da je bil zaposlen v Gorenju. Vedel je namreč, da mu to prinaša socialni mir, česar pa pravzaprav ni več.”

Številke pa so na strani tujih vlagateljev. Po zadnjih podatkih Banke Slovenije so podjetja s tujimi neposrednimi naložbami dosegala višje dobičke in dodano vrednost – v predelovalni dejavnosti, v kateri so najbolj skoncentrirana, tudi skoraj sedem oz. osem odstotkov. Splošno pa velja, da so imeli zaposleni v teh podjetjih tudi za skoraj desetino višje plače.