V pametno specializacijo je bila Slovenija po besedah Wostnerja prisiljena, ker je bil to pogoj, da je država sploh lahko dobila denar iz evropskih strukturnih skladov na področju raziskav in razvoja. "Vendar je od vsake države odvisno, na kakšen način bo ta denar porabila. V Sloveniji smo zato izkoristili ta pritisk od zunaj, da smo storili to, kar se je že dolgo poskušalo, pa se nikoli ni zares do konca naredilo. To je: da opredelimo prednostna področja, in to na način, da država stopi skupaj z gospodarstvom in raziskovalno sfero. Gre torej za izvedbeni dokument vseh tistih politik in državnih institucij, ki na tak ali drugačen način prispevajo k inovacijam," je začel najin pogovor.

A tu ne gre zgolj za iznajdbo, temveč to pomeni, da se ta inovacija pripelje do trga, pojasnjuje Wostner. To pa za seboj potegne celo vrsto stvari, s katerimi se moraš ukvarjati: razvoj človeških virov, izobraževalni sistem, gospodarska diplomacija, v določenih primerih razvoj podeželja …

Kot vedno – ključno je zaupanje
Koncept je zdaj izdelan, pri njegovi izdelavi pa so se po besedah mojega sogovornika zelo intenzivno pogovarjali s številnimi deležniki – raziskovalnimi organizacijami in podjetji. In pri teh so se zelo trudili, da so prišli v neposreden stik z njimi.
"Priti do podjetja ni preprosto, kajti to terja njihov čas in čas pomeni denar. Zato si je bilo treba njihovo zaupanje najprej zaslužiti. In če je na naše začetne dogodke prišlo 200 deležnikov, imamo zdaj tak odziv, da moramo dogodke pokriti s spletnim prenosom, ker imamo več kot 1.000 ljudi, ki spremljajo, kaj se dogaja," je navedel. V nasprotju s preteklimi prizadevanji pa so v pogovore vključili tudi kreativno sfero, kjer gre, "nalijmo si čistega vina, za planete, ki so zelo daleč narazen in kjer govorijo popolnoma različna jezika, čeprav sta oba slovenska".

Pot do skupnega sodelovanja bo zato še dolga, je priznal, vendar kar poskušajo doseči, je ne le to, da v proizvodnjo vključijo oblikovalce, ampak bistveno širše razumevanje, kako bo trg videti čez 10 let. To pa ni le vprašanje tehnologov, temveč tudi sociologov, psihologov, kreativcev … "Tu stvari sicer se dogajajo, a se dogajajo tako, da vsak dela zase," je opozoril.

Hočejo sodelovanje
Kljub "jezikovnim razlikam" pa so vseeno sklenili dogovor, kaj so prednostna področja in naloge, tako da v tem trenutku že iščejo dogovor, kako se organizirati okoli teh področij in nalog. "Cilj pa je, kako biti bolj konkurenčen na svetovnih trgih," je dodal.
Vendar to ne bo prav lahka naloga. "Mi imamo znotraj gospodarske strukture in tudi upoštevajoč kapaciteto znotraj znanstvene sfere zelo različne situacije. To je zame ena glavnih ugotovitev tega procesa, ki smo ga izvedli," je razložil Wostner. Ker ima vsako področje svoje tehnološke in prodajne značilnosti, zato po Wostnerjevih besedah potrebuje tudi prilagojen odziv in podporo. Pri celotni stvari ne gre le za to, da identificiramo področja, kjer smo že močni, temveč da najdemo tudi takšna, ki bi to lahko postala, če naredimo domačo nalogo, je opomnil.
"Ko smo šli v proces prioritetizacije, je bilo naše glavno sporočilo, da nas ne zanimajo tehnologije kot takšne, s katerimi delajo posamezni znanstveniki in se jim zdijo fantastične, kar lahko tudi so, ampak smo zahtevali, da pride do povezave med gospodarstvom in znanstveno sfero," je izpostavil.

Tri glavna področja
In kje so te prednostne naloge? Eno izmed treh prednostnih področij je po besedah vodje priprave Strategije pametne specializacije (SPS) industrija, ki so jo opredelili kot (S)industrija 4.0. Znotraj te so štiri podpodročja, kjer je Slovenija že močna. Eno so tovarne prihodnosti. "Znotraj tega gre za cel sklop omogočitvenih tehnologij, kjer imamo tudi proizvajalce, ki te tehnologije proizvajajo, npr. robotika. Tu sta dva vidika – eden je, da se robotika, fotonika ipd. uporabljata v čim več industrijah, drugi pa je, da imamo tudi proizvajalce, ki lahko te sisteme prodajo v tujini," je pojasnil.

Drugo prednostno podpodročje je medicina, kjer so glavne podsisteme že opredelili, a nekaj dela še morajo opraviti. Tako sta dve glavni vertikali že določeni - biofarmacija, kjer želijo na novomeško Krko navezati manjša in srednja podjetja, in področje naravnih zdravil in kozmetike, kjer imamo po Wostnerjevih besedah nastavke za nastanek neke večje zgodbe.

Znotraj medicine pa obstaja še nekaj podsegmentov, kjer bo potrebna dodatna razprava. En je t. i. translacijska medicina, kamor sta vključeni diagnostika in terapija, drugi je zdravljenje raka, kjer so zlasti močne raziskave, tretji pa je razvoj protibakterijskih sredstev.

Kot prednostno na vladi vidijo tudi podpodročji mobilnosti - sem sodita celotna avtomobilska industrija kot tudi npr. razvoj baterij in podobno - in materialov kot končnih proizvodov.
Pri avtomobilski industriji tako težijo k cilju, da bi slovenska podjetja postala predrazvojni dobavitelji, se pravi, da bi bili navzoči že pri načrtovanju avtomobilskih proizvajalcev, ko se bodo ti odločali, kaj se bo po cestah vozilo čez 10 let. "To pomeni manjšo negotovost na trgu in večjo dodano vrednost," je dejal Wostner.

Materiale pa so razdelili na dva dela, in sicer na metalurgijo in pametne večkomponentne materiale in premaze. "Tu su nastavki novih industrij v sodelovanju s starimi. Ena zgodba je vezana na tekstil, ampak ne na konfekcijo, temveč na razvoj pametnih materialov, druga pa na premaze. Tu zadaj so podjetja, kot so Helios in druga kemična podjetja," je naštel.

Poleg (S)industrije 4.0 sta drugi dve glavni področji še zdravo življenjsko in bivalno okolje, kamor sodijo pametna mesta in pametne zgradbe (sem sta vključeni podjetji Riko, Lumar …), ter naravni in tradicionalni viri, kamor so umestili krožno gospodarstvo (npr. predelava odpadne plastike v nove izdelke z visoko dodano vrednostjo, kar recimo počno v Plastiki Skaza), trajnostno pridelavo hrane in trajnostni turizem.

"Neka povsem nova zgodba, ki jo poskušamo narediti, je, da bi se odpadni materiali predelali v gradbene materiale. To pa rešuje druge težave. Recimo, Luka Koper ima neki material, s katerim ne ve, kaj bi naredila, a se da z njim narediti nekaj pametnega" je navedel primer.

Država le tista, ki porine zadevo naprej
Pri tem je opozoril na še en pomemben vidik, namreč da države niso želeli postaviti v središče tega procesa. Država ima namreč zelo omejeno vlagateljsko zmožnost in zato njena denarna udeležba lahko pomeni zgolj dodatno spodbudo, je prepričan. Glavna naloga je zato, da ustvari okolje, v katerem se bodo zasebni akterji med seboj povezali.

"Prav zdaj poteka debata, katere verige se bodo vzpostavile, potem pa bo čas pokazal, kaj bo. Lahko, da se bo izkazalo, da so bile nekatere prednostne naloge napačne - s čimer ni nič narobe. Pokazalo pa se bo tudi obratno in nastale bodo nove iniciative in ideje," je bil optimističen.

Strah pred nestabilnostjo
In v čem je SPS drugačen od poplave vseh strategij in dokumentov, ki so se menjavali s prihodom vsake nove vlade in ki so velikokrat zgolj končali v predalu kakega uradnika? Po Wostnerjevih besedah SPS ne nadomešča nobene druge obstoječe strategije, konkretno raziskovalne in inovacijske strategije iz leta 2011, ki je še vedno veljaven dokument. "Je pa že ta dokument predvidel določitev prednostnih področij. Mi tega zato ne dojemamo kot še eno iz vrste strategij, temveč kot strategijo, ki zmanjšuje nabor tistega, kar je že. Logika je bila nadgraditi že obstoječe institucionalne instrumente. Je pa res, da nikjer nimamo takega stanja, da bi lahko rekli: tega pa ni treba izboljšati," je dejal.

Vendar je nestabilnost začrtanega dela vseeno eden izmed treh največjih strahov deležnikov: "Odziv kaže, da je to, kar delamo, prava stvar, hkrati pa so vsi zaskrbljeni, češ kakšno je zagotovilo, da se bo to, kar počnemo, dejansko uresničilo. Ne le zdaj, temveč v prihodnjih letih." Ena izmed rešitev je lahko razpis, ki ga raztegneš čez več let, vendar kar želijo storiti, je, da razpravo o SPS-ju zastavijo čim širše in na ta način dosežejo široko, ne le strokovno oz. zainteresirano soglasje, ampak tudi politično soglasje, je pojasnil.

Kdo vse sodeluje?
Da je zadeva zelo zanimiva širši zainteresirani javnosti, se je pokazalo že na samem začetku. Ko je bil spomladi objavljen javni poziv za identifikacijo prednostnih panog in področij, so prejeli 170 pobud, znotraj katerih je že takrat sodelovalo več kot 400 podjetij in skoraj vse relevantne raziskovalne institucije v državi.

"V avtomobilski industriji sodelujemo z vsemi ključnimi igralci, pa tudi s tistimi, o katerih se manj govori, kot je RLS, ki ima eno izmed najnaprednejših tovarn v Sloveniji, ampak se o njih zelo malo govori. Tudi na področju metalurgije so zraven vsa velika podjetja. Zakaj so zraven? Ker so prišla z zelo jasnim prikazom, kako lahko s sodelovanjem med podjetji samimi in raziskovalnimi institucijami pridejo še na zadnjo stopničko piramide proizvodov. Potem imamo še podjetja, kot so Yulon, Danfoss, Gorenje, BSH, Lek, celo verigo manjših podjetij, Fotono … Poleg velikih so tu tudi manjša prodorna podjetja, kot je spin-out podjetje Instituta Jožef Stefan, ki zdaj poskuša uspeti. Bistvo tega procesa je, da ta ostane odprt tudi za nove iniciative," je nanizal.

Jasnejša razmejitev odgovornosti
Kljub dobri ideji in velikemu zanosu številne ovire ostajajo, predvsem davčno okolje in dušeča birokracija, česar se, tako Wostner, zavedajo. "To so stvari, ki so strukturne narave, in zato tudi pravimo, da je SPS treba razumeti komplementarno glede na druge dokumente," je poudaril.

Seveda so se o debirokratizaciji, izobraževalnih vsebinah precej pogovarjali, a realizacije na koncu ni bilo veliko. "Mislimo, da je bilo to tako, ker dokler se pogovarja o vsem hkrati, se za to porabi veliko besed, naredi pa se bolj malo, ker ne veš, kaj je prednostna naloga," meni. In so se stvari lotili bolj inženirsko, tako da so določili: ta mesec je znotraj nekega področja prednostna naloga to in to itn. "Da, veliko stvari potrebuje spremembo zakonodaje, veliko pa jih urejajo tudi različni pravilniki in tu menimo, da je mogoče stvari potisniti naprej," je dejal.

Niso pa se ustavili samo pri določitvi prednostnih nalog, temveč bodo, sodeč po Wostnerjevih besedah, zdaj na voljo tudi institucije - skupine podjetij in raziskovalnih institucij v sodelovanju z državo - ki si bodo same znotraj svojih področij določile, kaj je treba najprej narediti. "To ni zagotovilo za spremembe. Bo pa tokrat veliko jasneje, če se vlada ne bo odzvala, če bo rečeno, da moramo na nekem področju spremeniti neki pravilnik, če želimo imeti uspešno zgodbo, ki bo dala toliko in toliko delovnih mest, čigava odgovornost je to," je bil jasen.

Sodelovanje, ki ga do zdaj še ni bilo
Poleg naštetega ima proces priprave SPS-ja tudi druge pozitivne eksternalije. Tako bosta gospodarsko ministrstvo in ministrstvo za znanost prvič skupaj pripravili razpis, česar do zdaj še ni bilo, je izpostavil Wostner. In na splošno je bil odziv nad pričakovanji.
"Zdaj je poudarek na tem, da se poveže proces vzpostavljanja strateških partnerstev skupaj s podporo kompetenčnim centrom za razvoj kadrov, skupaj s podporo internacionalizaciji pri vzpostavljanju partnerstev, kar so bili doslej trije ločeni kanali," je opisal tekoče procese. SPS-ju je pripravljena slediti tudi gospodarska diplomacija, saj zdaj natančneje vedo, kaj so prednostne naloge in s kom se pogovarjati.

Prav tako bodo po Wostnerjevih napovedih tuji vlagatelji v prihodnjih mesecih vedeli, na koga se obrniti v povezavi s posameznimi vprašanji. "Točno bodo vedeli, koga poklicati, da bodo vzpostavili neposredni stik s podjetjem ali raziskovalno organizacijo," je pojasnil. "V osnovi nočemo, da bi tuji vlagatelji k nam hodili zaradi nizkih davkov ali nizkih plač. Naša primerjalna prednost bi morala biti kapaciteta na strani raziskav in razvoj. Tu smo nesporno močni, prav tako na strani kadrov, infrastrukture ter stabilnega in fantastičnega okolja," je naštel primerjalne prednosti, s katerimi država želi premamiti tuje gospodarstvenike.

Čeprav je sodelovanje steklo, je bilo vseeno treba prečkati precej notranjih preprek. "Na začetku je bilo pri deležnikih precej nejevernosti glede koncepta, ki ga ima oz. nima država. Zlasti znanstvena sfera je bila in je še danes v precejšnjih finančnih škripcih, zaradi česar obstaja veliko trenj tudi znotraj sfere same. Na strani gospodarstva pa je nezaupanje zaradi pogostih vladnih menjav v preteklosti in vprašanje, kaj je tokrat drugače. Tisto ključno, ki je po mojem mnenju obrnilo stvar, je bilo to, da jih nismo spraševali, kaj oni predlagajo, ampak smo prišli z izdelanim konceptom. To je pritegnilo podjetja in raziskovalne institucije nazaj k mizi. Mislim, da je bilo zdaj ustvarjeno vzdušje in take imamo povratne informacije, ko so deležniki začeli razmišljati, kako bi bilo tudi za njih smiselno se povezovati. In če se bo vsak držal svojega dela dogovora, verjamem, da bo to postala eksponencialna zgodba. Zavračamo pa tezo, da se v Sloveniji ne da sodelovati, samo pravi pogoji morajo biti. Na koncu pa, ponavljam, bo še vedno ključna stvar politično razumevanje teže tega procesa," je sklenil.