Oglas
Otroci so kritični, ne nasedejo vsemu.
Dokler si otročji, imaš kaj od življenja; ko enkrat tega nimaš več v sebi, ti nobena risanka, noben strip ne more pomagati – potem si samo še resen in čakaš, da boš umrl.
Ob jubilejnem ponatisu stripov Mikija Mustra je mladim – in malo manj mladim - nostalgikom zaigralo srce. Starosta slovenskega stripa in animacije pravi, da je imel to srečo, da je v življenju lahko sledil svoji veliki strasti, pa čeprav oranje ledine tudi na tem področju ni bilo vedno preprosto. Mož, ki je lani praznoval 80. rojstni dan, v boju z neporisanim listom še vedno vidi izziv.
Za svobodne umetnike po navadni velja, da po upokojitvi kar ne zdržijo v mirovanju. Pa vi, zadnje čase še kaj ustvarjate?Rišem še vedno, ampak zelo malo. Tu in tam kakšne manjše stvari še vzamem, večjih projektov pa se ne lotevam več, ker bi rad imel malo miru. Včasih sem delal noč in dan – družina ni imela nič od mene, jaz pa ničesar od življenja. Moram pa povedati, da sem sicer ogromno delal, a tega nikoli nisem čutil kot obremenitev. Delal sem to, kar sem si od malega želel: risani strip, film in karikaturo.
Vaš prvi navdih in ljubezen pa so bili vendarle filmi, Disneyjeve risanke. Je risanje stripov torej na neki način pomenilo kompromis med vašimi željami in dejanskimi možnostmi v slovenskem prostoru?
Seveda. Po vojni je bilo na področju animiranega filma absolutno nemogoče kaj narediti, ker ga Evropa sploh ni imela. Obstajala sta samo dva studia v Ameriki, tja pa nisem mogel, ker so bile meje zaprte. Prisiljen sem si bil torej poiskati soroden posel – in strip je v bistvu statičen film, njegov sorodnik.
Bi vaši najbolj znani stripovski junaki, Trdonja, Zvitorepec in Lakotnik, torej lahko zaživeli tudi na filmu? Zakaj ni do tega nikoli prišlo?
Dobil sem že več ponudb, da bi okrog teh likov ustvarili serijo filmov. Seveda nisem imel nič proti, pripravil sem celo že nekaj scenarijev – a se je vedno ustavilo pri tem, da so vsi mislili, da bom vse naredil kar sam ... To je nemogoče. Problem so bile tudi finance: v mislih smo imeli ogromen projekt, za katerega bi potrebovali deset let. Film, dolg 20, 30 minut, nastaja vsaj pol leta, v vsaki seriji pa je 13 , 26 ali pa celo 54 filmov. Kar nekaj filmskih navdušencev je hotelo speljati kaj takega; koproducente so iskali v Koreji, Španiji in Veliki Britaniji – povsod so bili navdušeni za sodelovanje, a se je vselej ustavilo pri financah. V tako velik projekt je treba vložiti precej denarja (sicer se ti kasneje desetkratno povrne), in pri nas za kaj takega ni bilo dovolj posluha.
Se vam je kakšen slovenski animirani film vtisnil v spomin?
Vrsto let sem preživel v tujini, in ko sem se vrnil (leta 1990, op. p.), risanih filmov na televiziji v glavnem ni bilo več, tudi reklame niso bile animirane. Zato sem se popolnoma posvetil karikaturam ter ilustraciji knjig in učbenikov – to je stripu še najbližje. Stripe bi takrat sicer lahko še naprej ustvarjal, ampak potem bi bil zopet zaposlen noč in dan. To je stres, še postaral bi se!
Nedavno je izšel še zadnji del iz jubilejne zbirke ponatisov vaših stripov. Čigava ideja je bil projekt? Je na koncu izpadlo tako, kot ste si predstavljali?
Že v preteklosti sem dobil dve ali tri ponudbe, da bi ponatisnili celotno zbirko, a sem odlašal, nisem se hotel obvezati, ker sem se pred tem enkrat že opekel – ko sem stripe skušal izdati v samozaložbi, se je vse skupaj ustavilo po petih zvezkih. Preprosto ni bilo prodajne mreže: tiskati že ni problem, težje jih je bilo prodati. Tokrat (stripi so izhajali vsak četrtek ob dnevniku Delo, op. p.) pa je bila situacija idealna, ni se mi bilo treba ukvarjati z logistiko prodaje, in priložnost sem zgrabil z obema rokama. Sam sem se lahko tako popolnoma posvetil retuširanju, popravljanju tistih stripov, ki so bili v bolj slabem stanju. Štiri ali pet stripov sem moral popolnoma na novo zrisati.
V celoti sem z izdajo zadovoljen, je pa res, da so novejši stripi, ko sem pero zamenjal za čopič, po kvaliteti precej boljši od starejših. Če nekdo riše 23 let, je razlika opazna. Sicer pa so bile tudi prve DisneyJeve risbe precej slabe ...
Vaši prvi stripi pa so slogovno vendarle že na pogled precej drugačni od kasnejših. Ste pri ponovnem risanju tiste starejše “posodobili”?
Da. Ko sem pred leti začel to delati, nisem smel risati “stripovsko”, ampak bolj pravljično. Živali so živele v brlogih, človeških likov sploh ni bilo, samo medvedi, zajci, srake in podobno – na začetku so mi dovolili samo basni, strip je preveč dišal po Ameriki. Šele na zahteve bralcev se je nato začel oblikovati Zvitorepec, ki je bil tako uspešen, da sem ga lahko poslal na Divji zahod, pa v kameno dobo ... Sčasoma sem opustil vse živalske like (razen osrednjih štirih) in začel risati ljudi.
Ustvarili ste ogromno televizijskih oglasov; nekateri še danes veljajo za klasike. Je dobra reklama samostojna miniumetnina ali je umetniško obsojena na nižjo vrednost kot risanka?
Vsaka stvar je lahko po svoje umetnina. Na reklame gledam drugače kot večina sodobnih oglaševalcev, ki bi ljudi radi za vsako ceno presenetili, šokirali – pa naj ima to kakšno zvezo z izdelkom, ki ga prodajajo, ali pa ne. Sprašujem se, ali je smiselno delati reklame, iz katerih ni moč sklepati, ali ponujajo čevlje ali avto. Povprečen gledalec težko razbere, kaj sploh gleda. Zanimivo je, da se mnogi še vedno spomnijo oglasov, ki sem jih jaz naredil pred tridesetimi leti, obenem pa ne vedo, kakšne so po televiziji videli včeraj. V ljudeh je treba vzbuditi zanimanje, drugače je bil denar za reklamo vržen stran. Jaz sem z reklamami – tako kot s stripi in karikaturami – ljudi skušal zabavati, nasmejati. Ko doma rišem in mi kak lik še posebej uspe, se pri sebi hahljam, in to bi rad prenesel tudi naprej. Smešno in malce trapasto je vedno privlačno. Pa treba se je zavedati, da imajo ljudje radi bodice, dokler imajo občutek, da avtor brije norce iz drugih, ne iz njih. To je bilo vedno moje načelo - in mislim, da zato moje stripe otroci prebirajo še danes, štirideset in petdeset let kasneje.
Branko Gradišnik je nedavno v intervjuju za revijo Ona omenil, da so se otroci z vašimi stripi učili brati. Pa v prihodnje - lahko strip v boju za pozornost otrok izgubi proti računalniškim igricam? Mu grozi izumrtje?
Stripi so še vedno aktualni, in ker kaže, da je ponatis mojih stripov naletel na dober sprejem, jih bo spoznala tudi mlajša generacija. Te naše knjige so v glavnem naročali dedki in babice, za svoje vnuke. Zgodbe o Zvitorepcu, Trdonji in Lakotniku prebereš, odložiš na stran ... in jih čez čas znova prebereš. Še jaz včasih posežem po kaki za čtivo pred spanjem.
Kateri vam je najbolj pri srcu?
Ta hip mi je najljubši Obračun, ki sem ga pred ponovno izdajo precej popravil. Zaplet je tako fantastičen, da si ob branju mislim, da je čisto tako, kot bi gledal animiran film. Tudi figure so uspele ... še znam risat! Če se ob njih zabavam jaz, se bodo zabavali tudi otroci.
Že na Akademiji so nam pridigali, da se je treba, če človek riše za otroke, “spustiti na njihov nivo”... in na koncu se vsi trudijo risati tako, kot da tega sploh ne bi znali. Otroci so kritični, ne nasedejo vsemu.
Računalniška animacija vas ni prepričala?
Zdaj so se našli ljudje, ki bi radi Zvitorepca uporabili za računalniško animacijo. Seveda takega projekta ne bi zaupal komur koli – nočem, da mi strip uničijo – toda če bi bila izvedba dobra, če liki stilno ne bi bili spremenjeni, ne bi imel nič proti. Zgodbe so dobre in rad bi, da bi se ohranile. Ampak videl sem že grozljivo narejene računalniško animirane filme.
Sicer so me pa že v Nemčiji pregovarjali, da ne bi več animiral ročno, ampak z računalnikom. Toda jaz sem vedno vsako sličico razumel kot avtorsko delo, vse sem hotel narisati sam, čeprav je bil to velik napor. Če lik animira računalniški program, je to gola tehnika, ne ustvarjalnost. Včasih animatorjev ni bilo strah, v risanki pustiti kake napake, zdaj pa so filmi brezhibni, lepši kot resničnost. Vse je tako krasno ... ampak hladno. Sam česa takega ne bi hotel početi.
Vaši stripi so bili vedno precej nazorni. Glavni junaki ponavadi spoznajo kake lepotice ...
Risal sem tudi goloto, seveda. Tiste deklice v prazgodovini ... nisem jih mogel vendar obleči! Spraševali so me, zakaj za otroke rišem take stvari. Ampak saj tudi v cerkvi vidijo goloto, Michelangelo je upodobil nešteto golih teles. Umetnost si to lahko privošči, mora pa biti estetsko. To je bilo vedno eno od mojih glavnih vodil: strip mora biti zabaven, nenasilen in lep.
Pa Zvitorepec res meri samo na otroke? Rodil se je iz zakladnice basni, iz lika zvite lisice, živali pa so v basnih ponavadi prispodobe ljudi. Ste v strip kdaj skrili satiro na aktualno politiko?
Seveda. Kar precej bodic je bilo v stripih.
So vas kdaj cenzurirali?
Ne, nikoli, stvari sem vedno dovolj lepo ovil v vato. Nekoč so le Rusi protestirali, ker sem jih med poletom na Luno narisal kot medvede (takrat sem še risal živali). No, potem sem narisal Američane kot opice in so bili potolaženi.
Vas je kdaj motilo, da vaše ime ponavadi povezujejo z Zvitorepcem, Trdonjo in Lakotnikom?
Ne, to me ne moti. Ko junake rišeš, moraš z njim živeti. Vsakemu sem dal drugačen značaj, ampak v vsakega sem se moral vživeti. Ker je Lakotnik butast, sem se pač moral spustiti na njihovo raven: kaj bo naredil, da bo smešno, konec koncev pa bo vseeno pozitiven lik? Animator je na neki način tudi igralec.
Če se vrnem malo nazaj: ne, Zvitorepec ni bil samo za otroke. Dokler si otročji, imaš kaj od življenja; ko enkrat tega nimaš več v sebi, ti nobena risanka, noben strip ne more pomagati – potem si samo še resen in čakaš, da boš umrl. Poznal sem ljudi, ki so bili že v šolskih klopeh dolgočasni, resni in brez smisla za humor - ampak le tiste “barabice” , ki so vedno tuhtale, komu bi kaj ušpičile, so danes še pri zdravju. Včasih se splača biti nagajiv, znati se je treba nasmejat.
In vi ste še otročji?
Ja, čeprav mi včasih očitajo, da mi gredo po glavi same neumnosti.
Imate v načrtu še kakšno neumnost?
Načrtov ne delam več – vse pride samo. Trenutno počasi končujem pet, šest projektov, ilustriral bom še pesniško zbirko za otroke - ampak lepo počasi. Ničesar več nočem delati na kratek rok, pod pritiskom ..., čeprav se ponavadi vseeno takoj lotim dela. Risanje me še vedno draži, to je zame izziv, vedno znova se preizkušam, če še znam. In ugotovim, da mi res še vedno gre.
A. J.
Otroci so kritični, ne nasedejo vsemu.
Dokler si otročji, imaš kaj od življenja; ko enkrat tega nimaš več v sebi, ti nobena risanka, noben strip ne more pomagati – potem si samo še resen in čakaš, da boš umrl.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje