Po intervjuju z ministrom za visoko šolstvo Juretom Zupanom smo na pogovor povabili še predsednika druge strani, ki se trenutno dogovarjata o podpisu vsebinskega sporazuma, ki naj bi študentom omogočil in zagotovil primerne pogoje za izobraževanje.

Pogovori so po opozorilnem shodu stekli malce bolj tekoče, nas pa je zanimalo tudi, kako se financira ŠOS, kolikšne so plače njegovih zaposlenih ter kako na ŠOS-u razlagajo kupe pločevink piva, ki so ostali na prizorišču Črne srede, ko so ga dijaki in študent zapustili.

Črna sreda je za nami, kaj ste pravzaprav želeli doseči s protesti, glede na to, da vlada ni zavrnila večine vaših zahtev, temveč se je zavzela za dialog?
Vlada se je za dialog zavzela šele v petek pred Črno sredo. Takrat je namreč predsednik vlade Janez Janša poslal pismo na Študentsko organizacijo Slovenije, v katerem je povedal, da je zadolžil ministra za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Jureta Zupana, naj z drugimi resorji uskladi pripravo tega sporazuma. S Črno sredo smo želeli opozoriti na težave, ki jih je na žalost iz dneva v dan več, in pozvati državo, naj čim prej podpišemo sporazum o začetku reševanja odprtih vprašanj.

Torej je bilo za odpoved shoda premalo časa, glede na vso organizacijo?
To je pač velik zalogaj, ki je vzel vsaj mesec dni dela. Morali smo pridobiti vsa potrebna dovoljenja, imeli smo plakatno akcijo po fakultetah in srednjih šolah, s katero smo dijake in študente informirali, kaj shod pomeni in kakšne so težave. S shodom smo želeli opozoriti nanje, in glede na to, da se ga je udeležilo več kot 10.000 študentov in dijakov, lahko rečem, da je bilo to dobro opozorilo vladi.

Kakšna so bila vaša merila za uspeh shoda?
Mi bi bili, glede na to, da to niso bile demonstracije, ampak le opozorilni shod, zadovoljni, če bi se ga udeležilo 3.000 ljudi. Številka je bila na koncu veliko večja.

Na shodu je bilo opaziti veliko dijakov, ki jim je zato odpadel pouk; dali ste jim celo opravičila. Se vam zdi to upravičeno, glede na to, da je bilo na shodu opaziti tudi precej alkohola?
ŠOS prodaje alkohola ni organiziral. Če so dijaki pili alkohol, so za to krivi trgovci, ker so ga prodajali mladoletnikom. Študentska problematika zadeva tudi dijake, ker bodo ti čez nekaj let študenti … Opravičila pa je dijaška organizacija ponudila tistim dijakom, ki, čeprav jim to dopušča pravilnik o šolskem redu, po navodilih ravnateljev niso smeli na shod.

Nam lahko poveste, koliko je stal shod? Se vam ne zdi, da bi iz tega denarja dobili kar nekaj štipendij?
Naj navedem le en primer - Študentska organizacija Univerze v Mariboru ima svoj solidarnostni sklad, ki na leto za štipendije socialno najbolj ogroženim nameni 70 milijonov tolarjev. Črna sreda, ki jo je organizirala krovna Študentska organizacija Slovenije, je stala okoli tri milijone tolarjev. V to je vključena priprava elaboratov, najem varnostne službe, zapora cest. Prevoze so krile posamezne študentske organizacije in lokalni študentski klubi.

Koliko odstotkov dobi ŠOS od študentskih servisov za gradnjo študentskih domov? Koliko denarja je v tem skladu?
ŠOS ne dobi nič, pač pa mesečno študentskim servisom izstavlja račune za dvoodstotno dodatno koncesijsko dajatev. ŠOS, ki je torej neke vrste posrednik, ta denar zbira in ga nato nakaže ministrstvu za visoko šolstvo, ki vodi ta sklad. Polovica tega denarja se nameni za izgradnjo študentskih domov, polovica pa za obnovo visokošolskih kapacitet. V njem se je od leta 2003 nabralo 3.378.748.436 tolarjev.

Kakšen je proračun ŠOS-a in kolikšen del je namenjen plačam funkcionarjev?
Leta 2005 je imel ŠOS 137.584.892 tolarjev proračuna. Od tega je za pet redno zaposlenih (generalni sekretar, finančnik, promotorka bolonjskega procesa, tajnica in predstavnik za odnose z javnostmi) namenil 26.794.528 tolarjev bruto (kar pomeni, da je povprečna mesečna bruto plača enega zaposlenega okoli 450.000 tolarjev), za honorarne sodelavce, tudi jaz sem zaposlen kot študent, pa malce več kot bruto 12 milijonov in pol tolarjev.

Po eni strani zagovarjate študentsko delo, po drugi strani pa se pritožujete nad velikim številom nezaposlenih diplomantov. Ali ne menite, da je eno povezano z drugim, če vemo, da delodajalci raje zaposlujejo študente, ki jih stanejo manj?
Študentsko in dijaško delo je namenjeno študentom in dijakom. To delo je po naravi občasno delo, ker so študenti bolj fleksibilni, na sistematiziranih delovnih mestih pa morajo delati samo ljudje s primerno izobrazbo. Državo smo že večkrat opozorili, naj poostri nadzor nad študentskim delom, vendar do zdaj tega nadzora ni vzpostavila. Največji problem so ravno primeri, ko delodajalec za opravljanje dela nalog na sistematiziranem delovnem mestu najame študenta. Mi mislimo, da bi to moral nadzorovati inšpektorat za delo, ministrstvo za delo pa trenutno ne razpolaga niti z oceno razširjenosti tega pojava.

Študentsko delo je tudi stik z delodajalcem, kjer študent dobi delovne izkušnje, res pa je, da nimamo učinkovite politike zaposlovanja mladih. Prav zato je ena od naših zahtev, da naj prioriteta države postane zaposlovanje mladih, delo prek študentskih servisov pa naj pridobi status delovne izkušnje.

Kakšni bodo torej ukrepi za posredovanje dela dijakom in študentom?
O tem se z vlado še nismo pogovarjali. Menim, da bi morali ob zlorabi napotnic kaznovati tistega, ki je delal, tistega, ki je dal napotnico, in delodajalca. Delodajalcu bi morali po mojem mnenju za določen čas prepovedati zaposlovanje dijakov in študentov. Vzvodov nadzora pa nimamo mi, pač pa ministrstvo s svojimi inšpekcijskimi službami.

Ali se vam ne zdi, da bi bile ob vaših zahtevah (brezplačen javni prevoz, nove štipendije in višje subvencije za prehrano) diskriminirane druge skupine v družbi, na primer mladi, ki ne študirajo?
S svojimi zahtevami nismo želeli biti privilegirana družbena skupina. Kar zadeva štipendije, naša zahteva ni neutemeljena. Pred 15 leti je bilo 33.000 študentov, zdaj nas je 114.000. Takrat je bilo štipendiranih 51 odstotkov študentov, danes štipendije prejema le še 21 odstotkov študentov. Največji upad je bil pri kadrovskih štipendijah, za povečanje števila štipendij pa se zavzema tudi ministrstvo za delo.

Pred časom so vzplamtela namigovanja, da bi študentsko prehrano omejili na menze – vendar ima le šest fakultet v Ljubljani menze z vsega skupaj 600 sedeži. Z omejitvijo študentske prehrane bi postala vprašljiva tudi njena kakovost, ki je zdaj z večjo konkurenco boljša. Tako bi spodkopali osnovni namen bonov, ki so bili leta 1992 uvedeni z namenom, da se izboljša zdravstveno stanje študentov.

Kar pa zadeva javni prevoz, smo s svojo zahtevo, ki je v javnosti najbolj odmevala, želeli državo opozoriti na visoke cene javnih prevozov, ki so trikrat višje kot drugod po Evropi. Ne želimo biti privilegirana družbena skupina, sprememb ne pričakujemo čez noč, upamo pa, da bo javni prevoz čez čas cenejši za vse, tudi za druge družbene skupine, kot so nezaposleni ali upokojenci.

A.S.