Denis Latin je sicer eden redkih na prostoru nekdanje Jugoslavije, ki se lahko pohvalijo z oddajo, poimenovano po sebi. Oddaja ne obdeluje aktualnih tem, ki jih, kot pravi Latin, nastavijo politiki, ampak te teme najde sama in jih spravi v javnost. Nekatere dvignejo veliko prahu, čeprav Latin priznava, da se je umiril in da ne pusti več, "da se mu gostje v oddaji pretepajo". Nad oddajo ima popoln nadzor, za vsakega gosta ve, kaj bo povedal. Za MMC je nekaj o aktualnih zadevah povedal tudi Latin.

Ali spremljate poročanje slovenskih medijev o odnosih s Hrvaško?
Mislim, da poročajo korektno, edino kar me moti, je to, da je poročanje preveč obremenjeno z vprašanjem meje. Menim, da je več stvari, ki nas povezujejo, ker že stoletja živimo na istem prostoru, dolgo smo bili v isti državi. Bolj bi morali vztrajati pri sodelovanju, spoznavanju in komunikaciji skozi medije, ne pa da se oddaljujemo zaradi vedno istega vprašanja, vprašanja Piranskega zaliva.

Kakšno pa je vaše mnenje o različnih pozivih, na primer, da naj Slovenci bojkotirajo hrvaško morje?
Meni se zdi to nesmiselno, ker Hrvaška te obrazce pozna že iz odnosa do Srbije. To je deplasirano, ljudje na Hrvaškem so zasičeni s temi idejami.

Ali spremljate slovenskega predsednika Janeza Drnovška in njegovo preobrazbo? Hrvaški mediji se iz njega večkrat ponorčujejo.
Slučajno sem tudi jaz nekdo, ki sicer nima tako hude bolezni kot predsednik Drnovšek, ampak manj nevarno, za katero boleham že 20 let. Zato njegovih dejanj ne obsojam, ampak jih popolnoma sprejemam. Mislim, da te težke in boleče izkušnje človeka prisilijo v spremembe. Če se mu kateri mediji oziroma novinarji posmehujejo, je to le znak, da za seboj nimajo podobne izkušnje in da v bistvu sploh niso zrastli. V takšnih trenutkih namreč človek raste in predsednik Drnovšek je očitno rastel, ti ki se mu posmehujejo, pa niso in očitno tudi ne bodo.

Bo Račanov odhod iz hrvaške politike kakor koli vplival na stanje v politiki?
Spremenilo se bo razmerje moči. V SDP-ju se ni pojavila osebnost, ki bi ga na ustrezen način lahko zamenjala. Zadeva me spominja na situacijo v Jugoslaviji, ki je zavladala po Titovi smrti. To se zdaj dogaja v hrvaškem SDP-ju. Skratka Tito - torej Račan - odhaja, ni pa se pojavil nihče, ki bi prekinil situacijo t. i. kolektivnega predsednika, kjer so vsi enaki. To vodi k nečemu slabemu, zato upam, da se motim. Zaradi Račanove bolezni priljubljenost SDP-ja raste, saj so ljudje občutljivi, Račana jim je žal. Skrbi me, ker ni naslednika, pa ne v smislu neke dinastije, ampak v SDP-ju se pač ni pojavil človek, ki bi lahko stopil na Račanovo mesto.

Ana Jurišič