V družbi se čuti tendenca po čim manj debatah o resnih temah, ugotavlja dolgoletni zunanjepolitični komentator RTV Slovenije, s katerim smo se pogovarjali o razmerah po svetu. Sprehodili smo se po vseh celinah in končali v ZDA. Izogniti se nismo mogli niti vprašanju o usodi medijev in novinarstva.

Kako vidite Rusijo in Evropsko unijo v prihodnosti, kot partnerja ali kot tekmeca?

Eno in drugo najbrž. Ne predvidevam velikih političnih spopadov, v neki meri pa bosta gospodarsko in politično Evropska unija in Rusija partnerja. Obenem se ne sme pozabiti, da se Rusija nikoli ni odpovedala svoji vlogi velike sile in je zato težko predvidevati, ali se bo povsem strinjala z evropsko politiko. Putin že zdaj zameri zahodnim silam, tudi EU-ju, da se vojaško in organizacijsko premočno približujejo ruskim mejam in nima razumevanja za odnose Rusije z nekdanjimi republikami Sovjetske zveze. Ta vrsta nesporazumom se bo seveda nadaljevala, saj sta Rusija in Putin trdno odločena, da deluje kot velika sila.

Putin je tudi trdno odločen, da ostane na oblasti, kako pa se bo to zgodilo, ne vem. Če bo treba, bodo spremenili ustavo oz. jo bo Putin spremenil, saj je v tem trenutku popoln samodržec in v Rusiji ni nobene politične sile, ki bi se mu lahko upirala. Edino vprašanje je, kakšno obliko vladanja si bo izbral, kar bo odvisno od cele vrste notranjih problemov in tudi odnosov z ZDA. Popolnoma pa smo lahko mirni, da bo tu in bo zagotovo ostal tudi naslednji mandat.

Ali gre pri spremembah v nekdanjih sovjetskih republikah resnično za želje ljudi ali si sprememb bolj želijo zahodne države?

Najbrž obstaja eno in drugo, gre pa za to, kakšna je raven v enem in drugem primeru. Mislim, da želja po močnejšem povezovanju z Evropo obstaja v vseh samostojnih državah, zlasti v takšnih, kot je Gruzija, vprašanje pa je, ali obstaja kritična masa v teh državah, ki bi podpirala takšno politiko. Vse te države so kulturno, jezikovno in gospodarsko precej navezane na Rusijo, in če pogledate državnike teh držav, vsi brez izjeme dobro govorijo rusko. Preteklost se čuti, preteklost, ki bi se je te države rade znebile, ampak to ni tako enostavno. Videli smo pri Ukrajini, ki želi biti samostojna, obenem pa jo zgodovina sili, da ohrani in razvija odnose z Rusijo, ki je bila nekoč na tem območju absolutno vodilna, tako vodilna, da je celo zelo veliko Ukrajincev, ki ne govorijo dobro svojega jezika in govorijo rusko.

Kakšen družbeni sistem danes pravzaprav vlada na Kitajskem in kako bo gospodarski napredek in odpiranje svetu vplivalo na kitajsko družbo?

Spremembe na Kitajskem so se začele takrat, ko je nekdanji kitajski voditelj Deng Šjaoping izjavil, da mu je vseeno, kakšne barve je mačka, važno je samo, da lovi miši. To je pravzaprav osnovna teza, na kateri se razvija Kitajska. Politično je ostala enopartijska država in v veliki meri tudi nadaljuje partijsko politiko iz prejšnjih desetletij, obenem pa je dovolila precejšnjo gospodarsko svobodo svoji industriji in trgovini ter uvedla nekatere principe, ki so značilni za zahodni kapitalizem. To je edini primer takšne kombinacije na svetu, ki je uspešen, za razliko od kubanskega, ki je tudi enopartijska država in že vrsto let ne pride nikamor s svojim gospodarstvom. Kitajci napredujejo ogromno in ogromno trgujejo z Zahodom, zlasti z ZDA. Praktično je situacija taka, da ZDA in Kitajska druga brez druge ne morejo obstajati. Kako bo v prihodnje, ne vem. Če bi me vprašali pred 20 leti, bi rekel, da se ta kitajski eksperiment ne more obdržati. Priče pa smo temu, da se je zelo dobro obdržal in nadaljuje nadaljevanje na dveh tirih, političnem in gospodarskem, ki sta si zelo različna.

Afrika je celina, za katero bi lahko rekli, da so ZDA in Evropa v zadnjih letih pri svojih vlaganjih povsem pozabile, to vlogo pa vse bolj prevzema Kitajska. Kaj to pomeni za razvoj Kitajske in njeno pozicijo na svetovni politični sceni?

Vprašanje je, ali lahko Kitajska resnično obvlada takšen zalogaj, da bi postala vsemogoča v Afriki, in tudi, ali to hoče. Nedvomno Kitajska tam zelo napreduje, kot napreduje tudi v Latinski Ameriki. Govorimo pa zdaj o velikih časovnih obdobjih in je nemogoče reči, koliko časa bo potrebno in ali bo tako zainteresirana, da bi popolnoma prevzela vpliv nad njo. Mi samo vidimo tendenco in še vedno so tam zahodne sile izredno močne, brez njih Afrika ne more narediti niti koraka. Zanimanja za Afriko pa ni, saj so jo nekako obšli. Glavna točka, okoli katere se vrtijo odnosi med Evropo in Ameriko, je zdravstveno-medicinska. Kako obvladati aids, kako ustaviti umiranje od lakote. Kitajska tega ne more rešiti, Evropa in Amerika pa toliko, kolikor se jim bo zdelo, da lahko prispevajo, prav gotovo ne dovolj. Položaj Afrike ostaja tragičen.

Latinsko Ameriko si je George Bush postavil za zunanjepolitično prioriteto ob prvi izvolitvi, a se je pozornost ZDA po 11. septembru povsem preusmerila in zdi se, da ZDA izgubljajo vpliv v regiji. Kam se bo razvila Latinska Amerika in kakšne odnose z ZDA lahko pričakujemo?

V Latinski Ameriki prihaja do takšnih političnih, socialnih in gospodarskih procesov, ki jim ZDA niso več kos v taki meri kot prej in tudi ne bodo, saj so se časi spremenili in tudi tam sta se pojavila Kitajska in Zahodna Evropa, razen tega pa so tudi avtentični politični in socialni premiki. Kar se je zgodilo v Boliviji, ni značilno za vse dežele v regiji, ampak na splošno te dežele iščejo nekakšen izhod iz situacije, ko so bile gospodarsko in v drugih pogledih podrejene Severni Ameriki. To je daljši proces in ga pravkar zasledujemo. Takšni voditelji, kot je Morales, so zelo inteligentni in ne uvajajo starih vzorcev iz vzhodne Evrope ali socializma, tako kot je Kuba, ampak si iščejo neko novo srednjo pot, ki je lahko tudi uspešna. Na vsak način pa si hočejo ohraniti dobre odnose z vodilnimi gospodarskimi silami, obenem pa razširiti prostor svoje dejavnosti in tudi malo začeti bogateti. Doslej je namreč praktično vse odhajalo iz teh dežel.

Kaj lahko pričakujemo v notranji in zunanji politiki ZDA v preostalih dveh letih in pol mandata Georgea Busha in kdo bi lahko bil njegov naslednik?

V ZDA je morda najtežje predvidevati, kaj se bo zgodilo. Nedvomno je Bush predvsem zaradi Iraka postal precej nepriljubljen, po drugi strani pa ni nobene izrazite osebnosti med demokrati, ki bi že vnaprej kazala na uspeh na predsedniških volitvah. Če ne bi bilo Iraka, bi bili Američani najbrž z Bushem kar zadovoljni, tako pa so se stvari spremenile. Demokrati niso še popolnoma razčistili svojega stališča do vojne v Iraku. Busha kritizirajo ne zaradi tega, ker je začel vojno z Irakom, ampak, kako jo vodi. Ni jasno, kolikšne spremembe bodo demokrati ponudili volivcem v naslednjem letu. Tudi na republikanski strani ne vidim tako močne in profilirane osebnosti, da bi lahko govorili o dokončnem kandidatu.

Ženska predsednica je v ZDA mogoča, tudi temnopolti predsednik, vse je v perspektivi, ampak vprašanje, če že zdaj. Pri Hillary Clinton se zelo veliko govori, vendar še ne vemo, če jo bodo demokrati sploh kandidirali. Za Condoleezzo Rice zelo dvomim, da je narejena iz materiala za predsednico. Kot jo vidimo zdaj, ji predvsem manjka občutek za humor, saj se v Ameriki brez tega ne zmaguje in volivci ocenjujejo kandidata kot človeka, zato morate priti z nekimi idejami. Do zdaj smo Riceovo videli le kot uradnico, zelo odločno izvajalko Busheve politike, ampak to je vse. Hillary je bolj profilirana, pri napovedih pa bi bil previden pri obeh primerih.

Američani pri predsedniku nikoli nimajo dovolj humorja in radi vidijo v njem svojega človeka. Bush jim je to dolgo nudil in se trudi še zdaj, vendar z manjšim uspehom. Zelo redko izvolijo tudi kakega izrazitega intelektualca. Radi imajo poljudne figure in izjema je bil le Franklin Roosevelt, pa še to se zgodi redko in ni tipično ameriško. Znova se moramo spomniti tudi, da je Bush ob svoji prvi izvolitvi zmagal z velikim vprašajem, sploh je vprašanje, če je res zmagal. Po številu fizičnih glasov je bil Al Gore pred njim, Bush pa je zmagal z elektorskimi glasovi, in še to komaj, kar ostaja velika uganka. Tudi neposredna prihodnost politične situacije v Združenih državah je velika uganka.

Danes se veliko govori o usodi medijev in političnih pritiskih. Kako je s smernicami, da mediji vse več prostora namenjajo rumenim novicam, po drugi strani pa se "resne" novice vse bolj obravnava na lahkoten način?

Govorimo o dveh problemih. Prvo vprašanje je, kako je z mediji, imajo ti več ali manj svobode, na to pa si mora vsak človek odgovoriti sam. Jaz bi to pojasnil z vprašanjem; ali se vam zdi, da so slovenski mediji prav tako politično zanimivi in raznoliki, kot so bili pred dvema letoma? Vedno večja površnost obravnave novic pa je svetovni pojav in se ne pojavlja samo pri nas. Po navadi je to v določenem interesu tistih, ki vladajo, da ljudje ne bi veliko politično mislili. To se bo nadaljevalo, morda pa bo prišlo tudi do upora resnih medijev, vse je mogoče. Tendenca pa se čuti: čim manj debat o resnih temah. Velika hiba družbe je, da se ne zanima za stvari, in iluzija velikega števila ljudi je, da mislijo, da lahko živijo brez politike. V resnici človek nikoli ne živi brez politike, tudi če rečete, da vas politika ne zanima, to po navadi pomeni, da odobravate obstoječo oblast in se pasivno tako še vedno ukvarjate s politiko. Ljudem, ki pravijo, da imajo dosti politike in želijo živeti brez nje, odgovarjam, da je iluzija, da lahko živite brez politike.

G. V.