Na Antarktiki sodeluje s Tonyjem Hansonom iz podjetja Magee Scientific iz ZDA. Ukvarjata se z izdelavo znanstvenih inštrumentov za raziskovalce na Antarktiki. Magee Scientific s slovenskim podjetjem Optotek sodeluje že 12 let. Prav Optotek je tisti, ki je ustvaril Aethalometer, s katerim se na Antarktiki opravljajo določene meritve

Jeffa, ki je bil na Antarktiki prvič že pred štirimi leti, smo ujeli med obiskom v Ljubljani. Čeprav to ni bil njegov prvi obisk v Sloveniji, si je ogledal Trento in Bovec in po njegovih besedah naredil značilen turistični izlet po tem območju.

Kako to, da ste se odločili priti v Slovenijo? Kakšen je namen vašega obiska?
V Slovenijo sem prišel na pogovore s poslovnimi partnerji v Optoteku, s katerimi naša skupina sodeluje že 12 let. Sodelujemo pri znanstvenih inštrumentih. V glavnem gre torej za službeno potovanje, nekaj časa pa mi je ostalo tudi za oglede. Konec tedna sem preživel na Hrvaškem, obiskal pa sem tudi Portorož in Piran.

Nam lahko razložite, kakšne meritve opravljate na Antarktiki? Kaj je cilj vašega raziskovanja?

Na Antarktiki se ukvarjamo z več projekti. Moj zadnji obisk na Antarktiki se je končal januarja, takrat smo delali z aethalometrom, to je naprava, ki jo izdelujejo prav tu, v Sloveniji. Zgradili smo velik zaboj, ki je stal na zraku na južnem polu (-50 °C). Aethalometer, ki je bil v tem zaboju, je opravljal meritve izpušnih plinov in drugega onesnaženja zraka. Poleg tega smo izdelovali opremo, ki je namenjena fotografiranju pingvinov, in podvodne kamere, ki bodo snemale življenje mikroorganizmov. Pogovarjali smo se tudi z drugimi znanstveniki in ugotavljali, kakšno tehnologijo bi potrebovali za svoje raziskovanje.

Kdo projekt financira?
Pred približno petimi leti nas je ustanovila Ameriška nacionalna znanstvena fundacija, da bi zgradila te velike zaboje, ki bi s pomočjo sončnih celic proizvajala toploto in elektriko, da bi naprave v zaboju lahko opravljale meritve. Tako smo na južnem polu zgradili povsem novo ameriško raziskovalno postajo, ki meri onesnaženost zraka. Državna znanstvena fundacija financira veliko projektov, tudi našega.

Kaj mislite o tem, da uporabljate napravo, ki so jo izdelali v majhni, neprepoznavni državi, ki je ni niti na tehnološkem zemljevidu niti v eni izmed tehnoloških velesil?
To je dobro vprašanje, saj vedno, ko povem prijateljem, da odhajam v Slovenijo, doživim, da jo zamenjujejo s Slovaško. Takoj, ko povem, kje Slovenija leži, vsi vedo, kje je to. Moj sodelavec Tony z omenjenim slovenskim podjetjem sodeluje že od leta 1999. Mislim, da so vse Optotekove naprave kakovostne in nič slabše kot tehnologija kje drugje na svetu. Delajo dobro, zato nimam nobenih pripomb.

Glede na to, da merite onesnaževanje v zraku, ali lahko poveste, kako se naša dejanja v Evropi ali ZDA kažejo v onesnaževanju Antarktike?
Čeprav nisem ekolog, vem, da je na Antarktiki povsem drugačno okolje, zrak je zelo čist, spremembe v ozračju pa vsekakor vplivajo tudi na ozračje na Antarktiki.

Kaj pa ozonska plast? Nekateri znanstveniki so ugotovili, da se ozonska plast znova debeli.
Natančnih podatkov o tem nimam, lahko pa povem, da znanstveniki na Antarktiki s pomočjo zelo visokega stolpa opazujejo plasti zraka in tudi ozonsko plast. Česar ne razumem prav dobro, je, kako je mogoče, da se ozonska plast vsako leto spreminja, ne vem, kako je s tem v Evropi, na Antarktiki pa so te spremembe precej velike.

Kako onesnaženje vpliva na živalske vrste? Ste opazili kakšno spremembo na živalih, glede na to, da to ni vaše prvo bivanje na Antarktiki?
Bil sem eden redkih, ki so sodelovali z znanstveniki, ki proučujejo pingvine. Z njimi sem odšel na neki kraj, kjer se zbirajo pingvini. Večina ljudi tja ne sme. Med bivanjem sem ugotovil, da so pingvini zelo občutljiva bitja, zanje sprememba temperature za 0,5 °C pomeni težave za reprodukcijo. Največ težav pa imajo s spremembami pri ustvarjanju snega in ledu. Pingvini namreč živijo v nekakšnem zalivu. V zimskem času je tam led, poleti pa se led po navadi stopi ali razpoka in pingvinom je odprta pot do morja in hrane. V zadnjih štirih letih pa se je zgodilo, da se led v zalivu ni stopil ali razdrobil in odplaval na odprto morje, saj je izhod iz zaliva ovirala velikanska ledena gora. Led je postajal debelejši in debelejši. Pingvini so zato morali prepotovati več kot 60 kilometrov, da so lahko prišli do hrane. Njihovi mladiči so bili slabotnejši, nekateri poti niso preživeli.

Vi ste Američan. Kako bi odgovorili na to, da ZDA niso sprejele kjotskega sporazuma?
Moje osebno mnenje je, da je to težava. Politični položaj v ZDA je trenutno precej zapleten. Ker sem del skupine, ki se ukvarja z varovanjem okolja, upam, da bodo ljudje v ZDA in drugod po svetu spoznali, da uničujejo okolje in začeli dejanja, ki bodo zmanjšala onesnaženost.

Kaj je življenje na Antarktiki prineslo vašemu pogledu na življenje?
Ko sem prvič odhajal na Antarktiko, me je bilo strah oditi tja, zanimalo me je, kako bom jedel, mislil sem, da se ne smem prhati prav pogosto, ker je treba varčevati z vodo. Strah me je bilo ostati na tako oddaljenem kraju tako dolgo. Ko pa sem prišel na Antarktiko, sem hitro našel nov smisel. Spoznal sem veliko ljudi in se zabaval. Ena najčudovitejših izkušenj je bil odhod v oddaljeno raziskovalno postajo s skupino petih znanstvenikov. Bilo je popolnoma spokojno in tiho. Sprememba, ki sem jo najmočneje občutil, pa je bila odsotnost kakršnih koli oglasov. Ni bilo nobenih plakatov, tabel, mobilnih telefonov ali televizije. To je bila zame, ki prihajam iz ZDA, kjer so mediji prisotni povsod, nenavadna, a hkrati čudovita izkušnja. Bil sem sam s svojimi mislimi.

Lahko opišete vaš vsakdanjik na Antarktiki?
Če sem delal na postaji Mc Murdo, smo po navadi vstali ob 5.30, odšli na zajtrk in potem na delo. Ob 11.00 je že bilo kosilo, na katerega smo komaj čakali. Potem smo nadaljevali delo. Normalen delavnik traja od 10 do 11 ur, šest dni tedensko. So tudi nočne izmene, ponoči namreč slišiš ljudi, ki opravljajo svoje delo.

Kako se je vaše telo odzvalo na spremembo okolja? Prej ste živeli v Kaliforniji.
Ko sem prišel na Antarktiko, sem potreboval približno dva tedna, da se je moje telo navadilo na temperaturo in sem lahko odšel ven le z eno jakno. Ker je tako mrzlo, je zrak popolnoma suh, tako da se lahko zbudiš sredi noči z bolečim grlom samo zato, ker imaš zaradi suhega zraka popolnoma izsušena usta. Navadil sem se piti do štirikrat več vode kot sicer. V zgradbi, kjer smo delali, smo imeli celo vlažilec zraka. Hkrati sem začel tudi več jesti. Pojedel sem do štiri obroke kosila, samo zato, da bi moje telo lahko proizvedlo toliko toplote. Največja sprememba pa se je zgodila poleti, ko sonce sije 24 ur dnevno. Ker nismo imeli več občutka za čas, se nam je urnik popolnoma spremenil. Zgodilo se nam je, da smo hodili spat tudi ob treh zjutraj, ne da bi se zavedali, koliko je ura.

Ste doživeli kakršen koli kulturni šok, glede na to, da na Antarktiki ni civilizacije in so možnosti za življenje precej različne od tistih v ZDA?
Kultura druženja je na Antarktiki popolnoma drugačna. Ljudje najdejo zabavo v preprostih stvareh, preprostih in včasih malce nenavadnih igrah. Ob vrnitvi domov pa sem na Novi Zelandiji, kjer smo se ustavili, doživel, da je vame udarila vsa vlaga, vročina, vonjave. Na Antarktiki namreč ni nobenih vonjev, tako da je moj nos potreboval skoraj tri dni, da si je opomogel.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Se nameravate po končanem projektu še kdaj vrniti na Antarktiko?
Najverjetneje se na Antarktiko vračam oktobra, za štiri ali pet tednov, da dokončam projekt s podvodnimi kamerami. Nameravamo jih namestiti pod morsko gladino in prek interneta pošiljati sliko, da bodo lahko znanstveniki po vsem svetu spremljali dogajanje. Slika sicer ne bo »v živo«, vendar bo nekaj novega. S tem pa bodo moje dejavnosti na Antarktiki najverjetneje končane. Upam, da bom odšel še kam drugam. Nadaljevali bomo sodelovanje z Optotekom, tako da upam, da bom v Ljubljano prihajal pogosteje.

Ali lahko približno ocenite stroške odprave? To pomeni nakup posebne opreme, oblačil, hrane, prevoz …
Našo celotno odpravo financira Ameriška nacionalna znanstvena fundacija. Poskrbijo za oblačila, prevoz, edino, za kar sem moral plačati, je bila namestitev v hotelu v Novi Zelandiji, od koder odhajamo na Antarktiko, in alkohol. Če pa bi posameznik nameraval na Antarktiko npr. teči na smučeh do južnega pola, bi ga to najverjetneje stalo od 40.000 do 50.000 dolarjev na posameznika. Na Novi Zelandiji organizirajo tudi križarjenja, kjer turiste pripeljejo v neposredno bližino Antarktike, stanejo pa okoli 15.000 dolarjev.

A. M.