"No, da je to moj 'zadnji' festival, se sliši kar nekam preveč usodno," poizvedovanja o razlogih za "upokojitev" zavrača Strgelova, ki zatrjuje, da bo filmske festivale gotovo še obiskovala in kdaj kakega morda tudi organizirala. In če naš morda najslavnejši filmski izvedenec, Marcel Štefančič jr., trdi, da ne ve, koliko filmov si ogleda, ima Jelka Stergel v obliki festivalskega sporeda pred seboj vsaj približen izračun. Teoretično bi si lahko v naslednjih dveh tednih na Liffu ogledali sto celovečernih in enajst kratkih filmov po njenem izboru. Morda vas bodo naslednje vrstice prepričale, da jih "odkljukate" vsaj ugleden odstotek.

V svojem poslovilnem uvodniku na spletni strani festivala govorite o krutem svetu festivalske realnosti. Na katere čeri bi opozorili svojega naslednika?
Festival je treba razvijati. Komu bo to uspelo, ne vem, res pa je, da mora biti večji, bolj ambiciozen, bolj tekmovalen – kar pa brez dodatne politične podpore ne more biti.

Pa Ljubljana sploh ima možnosti in ambicije, da postane evropska festivalska prestolnica, ki lahko privabi velike zvezde, kot to uspeva Benetkam in Berlinu? Kolikokrat višji proračun od sedanjega bi bil za to potreben?
To vendarle ni samo stvar proračuna; stvari niso tako preproste. "Velikih treh" (filmski festivali v Cannesu, Berlinu in Benetkah, op. n.) se ne da prekositi, če nimaš trikrat večjega proračuna, kot ga imajo oni. Pa zakaj bi se neka majhna Slovenija sploh podajala v tako ambiciozen projekt? Gre preprosto za to, da ustvarimo močen festival, ki je obenem dobra platforma za promocijo nacionalne kinematografije.

Treba je razumeti mehanizme promocije, treba je znati združiti sile in voditi močen festival v določeni regiji – ne gre za to, da bi bila Ljubljana festival "A-kategorije". Svetovne premiere v uradnem tekmovalnem programu imajo lahko samo "veliki trije", pa morda še kakšen festival, ki se specializira na bolj oddaljene trge, kot na primer tisti v Rotterdamu – potem pa zmanjka sape. Nima smisla privabljati svetovnih premier samo zato, da imaš prestižno etiketo.

Treba pa je biti dovolj ambiciozen, da dodaš element "posla", sejemske dejavnosti. Poleg projekcij morajo potekati tudi projektna dogovarjanja, delavnice – vse to je potrebno za dvig ravni nacionalne kinematografije. Slišati je morda paradoksalno, a ti mehanizmi so bili že davno izpiljeni.

O letošnjem Liffu ne moremo govoriti ravno kot o platformi za predstavljanje domačih filmov, saj teh ni na sporedu. (Na predstavi ob odprtju bodo kot predfilm predvajali Poljub Boštjana Hladnika iz leta 1969, to pa bo poleg Izginulih, koprodukcije Nemčije, BiH in Slovenije, edini prispevek slovenskega filma. Drugih prijav domačih ustvarjalcev ni bilo.)
Letos je malce nesrečno leto, kar se tiče slovenskega filma. Osebno sem kar malo razočarana, ker je lani slovenskim filmom tako dobro kazalo. Bistveno je, da ne ostanemo v situaciji, ki vlada ta hip; priti mora do povezav med mednarodnim in domačim trgom.

Zadnja leta vsako leto vznikne kak nov filmski festival, letos smo bogatejši za tistega v Rimu. Se vam zdi, da se bo zaradi tolikih festivalov trg zasičil, da je težje izstopati, imeti svojevrsten značaj?
To so majhni "festivalčki", profilirane avtorske selekcije, bolj v smislu "butične ponudbe". Tega je tudi v Sloveniji že nekaj. Pri nas manjka predvsem velikopoteznosti.

Lahko malce opišete ves potek sestave festivalskega programa? Kakšen je vaš kompas skozi nepregledno filmsko produkcijo?
Za festival se filme dobiva na dva načina. Prek prijav in z obiskovanjem drugih festivalov, sejmov, nacionalnih promocij in podobnega – nato pa se usmerjaš po lastnem okusu.

Upoštevate svoj filmski okus?
Absolutno. To je prvo, sicer do neke mere iracionalno merilo, nato pa pridejo na vrsto tudi tista objektivnejša, na primer aktualna tematika, za katero mislim, da bo pritegnila velik krog občinstva. In seveda pridejo v ožji izbor tudi filmi, ki že imajo določene nagrade.

Ali pri izbiri filmov kdaj upoštevate njihovo "gledljivost", torej všečnost širšim množicam? Iščete ravnotežje med umetniško produkcijo in komercialnimi filmi?
Da, prav to je značilnost Liffa. Na programu so filmi, ki sodijo v evropski "mainstream", toda taki, ki imajo tudi svojo avtorsko noto in socialno poslanstvo. Zame je izziv, najti take filme. Ni samo eno ali drugo, komercialno ali umetniško – najboljši so avtorski filmi, ki so zanimivi za širše občinstvo.

Ali po tolikih letih dovolj poznate okus slovenskih obiskovalcev festivala, da lahko ugibate, kateri film bo zmagal v sekciji Obzorja (kjer odloča glasovanje obiskovalcev, op. n.)?
Ne upam si napovedati zmagovalca, vsako leto pa približno vem, kateri filmi so nekako v ožjem izboru.

Smo Slovenci odprti za bolj "umetniške" filme ali pa na koncu vedno prepričajo "etnokomedije"?
Seveda imajo malce lahkotnejši filmi malo več možnosti, ampak včasih me festivalska publika tudi preseneti. Ljudje imajo obučutek tudi za estetsko bolj samosvoje poskuse.

Festival je zdaj že prerasel zgolj cinefilski krog obiskovalcev. Včasih je bilo jasno, da ima Ljubljana zelo goreč krog cinefilov, ki prisegajo na art film. Vendar pa so ti časi že mimo, vrstam filmoljubcev so se pridružili najrazličnejši ljudje, ki čutijo potrebo po raznovrstnejšem filmskem programu – in to je bil tudi moj cilj. Pred petimi leti sem začela opažati, da prihajajo po karte tudi dijaki in študentje, pa ne samo tisti z AGRFT-ja, in takrat sem vedela, da gremo v pravo smer.

Če spremljamo holywoodska gibanja, je očitno, da so v zadnjem letu, dveh, izbruhnili filmi s politično tematiko in bolj ali manj jasnim sporočilom. Mislite, da ima festival z izborom (ali izpuščanjem) takih filmov tudi vlogo političnega in družbenega komentarja? Jo ima Liffe?
Seveda, filmski festival je bil vedno komentar družbe. Ko so se leta 1968 v Cannesu filmski intelektualci uprli in zahtevali prekinitev festivala, je bilo to zato, ker je bil ta nepolitičen in neaktualen. Festival je zamudil priložnost, komentirati radikalna študentska gibanja, ki so v tistem času vznemirjala Pariz – šli so se neko (filmsko) pravljico, ki ni imela nobene zveze s tem, da so študentje zahtevali več svobode.

Program je vedno političen, kot je vsako javno nastopanje politična gesta. Če se človek opredeli za apolitičnega, to še ne pomeni, da ne deluje politično. Najbolj hinavska in škodljiva gesta je, da se delaš, da nimaš ničesar s politiko. Takrat politika dela namesto tebe. Tako se mi zdi še najbolje, če se opredelimo in rečemo, da hočemo biti angažirani in predvajati filme, ki opozarjajo na določene politične nepravilnosti. Nočemo biti kot krave na pašniku, ki se, ko se njihova ograda odpre, ne znajo več same pasti.

Če imam letos čas za ogled samo treh filmov, kateri naj to bodo?
Vsi filmi iz sekcije Predpremier so krasni; izbrali smo jih skupaj s slovenskimi distributerji in ta del festivala je tudi zaradi našega sodelovanja vsako leto bogatejši. Opozoriti moram tudi na filme iz sekcije Obzorja (ki še niso odkupljeni za predvajanje v rednem sporedu kinematografov, op. n.). Družinski prijatelj Paola Sorrentina govori o še kako aktualnem liku godrnjavega skopuha, ki si v življenju ničesar ne privošči in je torej profil človeka, ki ga kapitalizem že od nekdaj zelo ljubi.

Tu sta še Hiša na sipini Andrusce Waddington in kanadski film Hokejska zvezda – ta film na primer sodi v "mainstream", ki sem ga prej omenjala. Hokejska zveza, zgodba o enem najboljših hokejistov v zgodovini Lige NHL, je namenjena širši množici – to je film za moške v srednjih letih, ki ne marajo hodit v kino. Ruskih filmov je letos zelo malo, je pa zato film Alekseja Balabanova Ne boli me toliko bolj intriganten. Ruski film se je končno otresel od države subvencioniranih artizmov, ki jih svet počasi ni več prebavljal.

Za konec naj omenim še Podnebje, ki smo ga že na prejšnjem festivalu predstavljali v sekciji Posvečeno. Turški režiser Nuri Bilge Ceylan je eden zadnjih velikih poetov, estet, ki se ne uklanja trendom in aktualnim tematikam, ampak vztraja pri svojem liričnem filmskem eseju.

Ana Jurc