Nasilje spodbuja željo po maščevanju, je prepričana, medtem ko ameriški vojaki, ki večinoma prihajajo iz obrobnih socialnih skupin, razmeram ne morejo biti kos. Po njenem je nasilje ameriških vojakov nad civilisti odraz zavesti, da Američani ne bodo mogli doseči vojaškega cilja. Ob tem pa se boji, da javnost za pokole velikokrat niti ne izve.

Se bodo varnostne razmere v Iraku po smrti vodje tamkajšnjega vodje Al Kaide Musaba Al Zarkavija po vašem mnenju izboljšale? Ali bo imela njegova smrt vpliv na moralo ameriške vojske in odnose med Iračani in tujimi vojaki?

Izhajam iz dejstva, da se kljub zanikanju ameriške vojske v Iraku bije državljanska vojna in vojna med uporniki in okupacijskimi silami. Takih vojn ni nikoli konec in ena smrt vojaško-ideološkega voditelja ne pomeni konca spopadov. Nasprotno, takrat se gnev ljudi še bolj razplamti. Zarkavijeva smrt je morda vplivala na moralo ameriških vojakov, vendar bi se veselili prezgodaj. Mislim celo, da se bodo spopadi po smrti Al Zarkavija še okrepili, saj se bodo ljudje hoteli maščevati za njegovo mučeniško smrt.

Med ameriškimi vojaki in iraškimi varnostnimi silami vlada nezaupanje. To je nujna posledica zunanjega kaosa, ki sili neuke ameriške vojake (iz najbolj marginalnih skupin prebivalstva) v sumničavost do vseh. Zame osebno je tragično sporočilo takšne vojne v tem, da gre naprej, da je ni mogoče ustaviti in da se bodo nekateri tako priučili vojskovanja, da jih ne bo nikoli mogoče spraviti nazaj v tovarne.

Kaj je bil po vašem mnenju poglavitni razlog, da so po poročanju prič ameriški marinci izgubili nadzor nad seboj in začeli morilski pohod?

V vojaški sociologiji poznamo ta pojav kot moralno dezintegracijo. Zgodi se, ko so tehnično brezhibno izurjeni vojaki dolgotrajno izpostavljeni nenehnim nevarnostim, pri čemer pa se zavedajo, da cilja svoje naloge (najbrž zmage) ne bodo mogli doseči. Takrat vojaki mislijo, da lahko stanje spremenijo samo še z družbeno nesprejemljivim in vojaško neprimernim ravnanjem.

Kako verodostojne so sploh trditve, da naj bi bil domnevni zločin marincev zagrešen nad civilnim prebivalstvom, če vzamemo v ozir dejstvo, da je spričo civilizacijskih in vojaških razmer v državi potencialnih samomorilskih napadalcev verjetno morda veliko tudi med "ženskami in otroki", in bi bilo tako morda lahko tudi v Haditi?

Gre za asimetrični spopad, v katerem ameriške in koalicijske sile uporabljajo visoko razvito tehnologijo za vodenje bojev s slabo oboroženimi, vendar številnimi in motiviranimi uporniki. Kljub temu bi morale okupacijske sile spoštovati mednarodnopravne norme o izvzetosti civilistov iz vojaških obračunov.

Novice o znašanju vojakov nad civilisti v Iraku se pojavljajo že dlje časa. Ima vrh ameriške vojske instrumente, da tovrstna dejanja prepreči, ali je samo urjenje vojakov naravnano tako, da so tovrstni ekscesi mogoči in stran od javnosti celo dovoljeni?

Ameriška vojska sicer ima notranje ostre sankcije za preprečitev odklonov v vojaškem obnašanju, vendar je težava v tem, da vojaki očitno Iračanov ne percipirajo kot ljudi. Prihajajo v državo s strahotno mržnjo in z zavestjo, da bo med temi uporniki treba preživeti najmanj eno leto. V tej visoki stopnji vojaškega alarmizma je korak do zločina kratek, ekscesi pa so tolerirani, ker so sestavni del vojaške bojne solidarnosti.

Zakaj se zdi, da ameriška vojska kljub veliki moralni škodi tovrstnih incidentov ščiti vojake, ki so vpleteni v nasilje nad civilisti? Kaj je ameriška vojska v zadnjih 35 letih od napak v Vietnamu storila pri preprečevanju vojaških zločinov nad civilisti? Ali je bil v zadnjih letih kdo izmed višjih ameriških častnikov obsojen na podlagi odgovornosti zaradi dejanj svojih podrejenih?

Ameriška vojska je velika in večina ljudi, tudi rezervistov, ve, da bo prej ali slej končala v Iraku. Prepričati oziroma ustrahovati množico oboroženih ljudi do te mere, da gredo v Irak, ni enostavno. Zaščita živega ali mrtvega vojaka je eden od ukrepov, ki daje vojakom občutek, da vojska za njih skrbi, jih ščiti tudi, ko delajo ekscese. Vojaški zločini so vedno posledica slabo moralno, vrednotno in družbeno vzgojenih vojakov, ki so se znašli v agoniji vojske, ki izgublja vojno. Agresivnost vojakov se v takih okoliščinah samo povečuje. Častniki so sicer obsojeni, vendar pogosteje zaradi opustitve kakšnega dejanja, redko pa prevzemajo vsaj v internem sodnem sistemu kakšne sodne posledice. Vsi pričakujemo, da bi se ameriška vojska morala česa naučiti iz vietnamske vojne. Bojim se, da je to neki naš zunanji ideal, saj pozabljamo, da se je težko uriti za pretekle vojne. Vsaka nova vojna je specifična in nobena ni imuna na zločine nad civilisti.

Zaradi podobnih dejanj se vojaki drugih držav znajdejo pred sodišči, kot je haaško sodišče za vojne zločine, storjene na področju Jugoslavije v Haagu. Kdaj lahko pričakujemo, da bodo ameriški vojaki prvič stopili pred mednarodna sodišča ali vsaj pred sodišča držav, v katerih so bili zločini storjeni?

Pred mednarodna sodišča za vojne zločine po navadi ne stopijo navadni vojaki. Vedno so to visoki vojaški ali politični voditelji, ki so s svojim ukazom vzpostavili razmere za izvedbo zločina. Se pravi, da so to naredili sistematično in z jasnim namenom. Če se kakšnemu vojaku utrga film in pobije nekaj ljudi, ne smemo misliti, da gre za načrtovano akcijo. Tak človek nosi svoj zločin s seboj celo življenje in ga bo še velikokrat podoživljal. Kaznovan bo s posttravmatskim stresnim sindromom. Pravi zločinci, tisti z vrha, ki so dajali ukaze, so sami verjetno naredili malo direktnih strelov, čeprav so tudi taki. Za zločine posameznikov bi morala biti ustanovljena lokalna sodišča, kjer se je zločin zgodil.

A. L.