Skupino vsi poznamo vsaj po uspešnici Don´t You (Forget about Me), kar je, ironično, edina pesem, ki je ni napisal pevec in ustanovitelj skupine Jim Kerr. Sicer pa glasbeno pot skupine Simple Minds najbolje opiše kar naslov njihove uspešnice Alive and Kicking. Najnovejši "udarec" je album iz leta 2005 z naslovom Black and White 050505, ki ga Simple Minds predstavljajo na tuneji.

Je glasba za vas poklic ali je še vedno nekaj, kar radi počnete?
J. Kerr: Obojega malo. Kot neka sestavljanka. Je instinkt, melodija, ki se ti porodi v glavi. Tole pa je poklic (misli na intervju, op. p.).

Od kod dobivate ideje/teme za besedila?
J. Kerr: Težko je reči. Nekaj koncertov nazaj se mi je zgodilo, da sem na odru prepeval eno pesem, v glavi pa je že nastajala nova. S to inspiracijo se rodiš in mislim, da je ne moreš nadzorovati.

Skozi svoje 30-letno ustvarjanje ste prejeli tudi mnogo kritik. Kako se spopadate z njimi? Kaj je tisto, ki vas žene naprej?
J. Kerr: Vedno upam, da se tistim, ki kritike napišejo, potem zgodi kaj slabega ... Ne, ne. Pač, spopasti se moraš z njimi. Glasba je subjektivna. Nisem tak človek, ki bi lahko enostavno rekel, da kritike niso pomembne. So pomembne. Ampak svojo energijo poskušam usmerjati v stvari, na katere lahko vplivam. Najbolj pa se bojim kritike, ki jo nosim v svoji glavi in ki pravi: "Za en drek si, ta stvar ne bo nikomur všeč." Ampak skozi leta sem tega malega možiclja v svoji glavi uspel utišati.

Revija Rolling Stone vas je lani uvrstila na lestvico desetih skupin, ki so se uspele najbolje prilagoditi muhasti glasbeni industriji.
J. Kerr: Seveda se vse stvari spreminjajo. V temelju pa menim, da je narava glasbene skupine taka kot barva naših oči – nikoli se ne spremeni. Seveda smo se spremenili kot ljudje, želja po ustvarjanju pa je še vedno enaka.

Kje je meja, ko bi rekli glasbi ne?
J. Kerr: Ta meja je energija. Zdaj smo na turneji, kar pomeni, da moramo vsak večer stopiti na oder. Vsak večer se moramo boriti za svoj ugled. Eden od koncertov bo tudi v Ljubljani in ta koncert je trenutno zame oddaljen tisoče let. Ko pa bomo v Sloveniji, ne bomo razmišljali o predhodnem in prihodnjem koncertu. Dali bomo pač vse od sebe. In to je ta energija. Če bi jo izgubil, bi se nehal ukvarjati z rock'n'rollom.

Kateri dogodek, ki se vam je pripetil na kateri od turnej, je najbolj nenavaden ?
J. Kerr: Zgodilo se je kar nekaj čudnih stvari, dve bi pa res lahko izpostavil. Nekoč je na Reki do našega kitarista pristopil neki moški, ki je trdil, da sem jaz kradel njegova besedila. Ko ga je vprašal, kako sem jih ukradel, je ta moški dejal, da prek telepatije. Zadeva je postajala zelo bizarna, potem pa mu je naš Charlie dejal: "Aha, potem si ti odgovoren za naša besedila. Meni se zdijo za en drek, lahko bi se bolje potrudil!"

Druga zgodba pa je iz ZDA. Po koncertu okoli štirih zjutraj se je cela skupina ustavila na bencinski črpalki. Mimo je prišel neki moški, ki je nosil najbolj smešen lasni vložek, kar smo ga kdaj videli. Vem, da ne bi smeli, ampak vsi smo se mu smejali. Moški je iz žepa potegnil pištolo, jo nameril v nas in vprašal: "Je kaj smešno?" Vsi smo bili presrani.

Vaš novi album nosi naslov Black and White 050505. Vidite svet črno-belo?
J. Kerr: Ne. Črno-belo v naslovu albuma pa ponazarja resnico.

RTV SLO/A. J.