Po kjotskem sporazumu naj bi Slovenija za osem odstotkov zmanjšala izpuste toplogrednih plinov do leta 2012, vendar se v tem trenutku glede na izhodiščno leto nahajamo približno na isti ravni. Dr. Plut, prvi predsednik stranke Zeleni Slovenije, zdaj pa redni predavatelj na Filozofski fakulteti, sicer priznava, da teh izpustov nismo bistveno povečali, vendar pa nismo naredili dovolj, da bi uresničili skromne cilje, ki si jih je zastavila mednarodna javnost pri reševanju vprašanja podnebnih sprememb, ki so v tem trenutku verjetno največje okolijske težave človeštva.

Ali lahko razjasnite, kolikšna so razhajanja znotraj znanstvene skupnosti glede človekovega vpliva na podnebne spremembe in ali se je znanstvenikom na nedavnem srečanju res uspelo poenotiti glede tega vprašanja?
Od osemdesetih let naprej so podnebne spremembe v središču zanimanja naravoslovcev in tudi družboslovcev in v 80. letih so bila velika nasprotja med strokovnjaki. Številni so sodili, da so podnebne spremembe del naravnih procesov in da je vpliv človeka minimalen oz. da ga sploh ni. Ko pa se je natančneje proučilo gibanja, predvsem temperaturne spremembe in vremenske skrajnosti, se je tehtnica nagnila v prid tistih, ki so zagovarjali vse večji vpliv človeka na podnebne spremembe. Za začetek 21. stoletja lahko rečemo, da je med strokovnjaki doseženo soglasje o tem, da človek pomembno vpliva na podnebne spremembe in da je pravzaprav postal geološka sila, ki temeljno vpliva na sestavo ozračja in preko sestave ozračja tudi na podnebne spremembe.

Ali lahko v nekaj stavkih opišete, kakšne bodo glavne posledice segrevanja v prihodnosti, predvsem zaradi taljenja ledu na polih? Kakšni bodo ti pojavi v Sloveniji?
Sprememba temperature oz. povišanje temperature bo imelo in že pravzaprav ima številne posledice. Ena izmed prebivalstveno najbolj perečih je prav dvig morske gladine. Strokovnjaki se sicer tu ločijo, kakšen naj bi bil ta dvig, vendar lahko pričakujemo, da se bo do konca 21. stoletja gladina svetovnega oceana dvignila vsaj za en meter, kar je na videz malo, vendar če vemo, da veliko prebivalcev živi v obalnem pasu, to pomeni veliko grožnjo. Druga zelo pomembna posledica je, da se bodo podnebni pasovi spremenili. Če vzamemo južno Evropo, bo bistveno močnejši vpliv subtropskega podnebja, kar pomeni, da se bo pogostost predvsem suš povečala. Velike spremembe bodo tudi v gorskem svetu, kjer pričakujemo velike pritiske na živalstvo in rastlinstvo.

Znanstveniki se najbolj bojijo posledic vremenskih skrajnosti, t. j. večje pogostosti poplav in večje pogostosti suš. Tudi na posamezne dejavnosti bodo močni vplivi. Če vzamemo turizem, zmanjšanje snežnih padavin ogroža smučanje v številnih alpskih državah, tudi v Sloveniji. Spremenil se bo tudi hidrološki režim; če bo manj snežnih padavin, bo izrazitejši poletni niški pretok, ker tega topljenja in zadrževanja snega ne bo in bodo sušne razmere še izrazitejše.

Spremembe naj bi zajele tudi pogostost bolezni. Razširile se bodo bolezni, ki jih tako rekoč več ne poznamo, predvsem zato, ker se bo ta niša za bivanje mrčesa razširila z višanjem temperature.

Kako lahko majhna Slovenija kar najbolj pomaga pri reševanju podnebnih sprememb? Kaj lahko vsak izmed nas naredi za izboljšanje okolja? Kako vi osebno vsak dan skrbite za varovanje okolja in energetskih virov?
V službo se vedno pripeljem s kolesom, tudi v zimskem času, razen če to zimska odeja onemogoča.

Odgovornost Slovenije je, ne glede na njeno majhnost, velika, ker naši skupni izpusti toplogrednih plinov dvakrat presegajo svetovno povprečje. Vsak od nas "pridela" okoli 7,5 tone ogljikovega dioksida na leto. Svetovno povprečje je nekaj pod štiri tone, strokovnjaki pa sodijo, da bi bila največja dovoljena meja izpustov ogljikovega dioksida kot glavnega toplogrednega plina na vsakega Zemljana okoli dve toni. To pomeni, da mora Slovenija tri- ali štirikrat zmanjšati izpuste toplogrednih plinov, če bi hoteli, da ne bi bilo nobenih podnebnih sprememb. Naša odgovornost je velika in sega v vse pore.

Država se mora jasno in nedvoumno odločiti za dve stvari: prvič, da bo zmanjšala izpuste toplogrednih plinov, da bo s tem vplivala tudi na naš vsakdanji način življenja in seveda tudi svoje razvojne načrte prilagodila zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov, in drugič, treba je, žal, izdelati tudi strategijo prilagajanja na podnebne spremembe. Te bodo morale povzročiti spremembo načina gospodarjenja, zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov in našega vsakdanjega življenja, ker smo v tem trenutku navajeni, da lahko porabo snovi in energije povečujemo iz dneva v dan. Nosilna zmogljivost ozračja glede toplogrednih plinov nam je pokazala, da bomo morali svoj način življenja bistveno spremeniti, in to je izziv, ki čaka vse človeštvo, tudi Slovenijo in predvsem Evropsko unijo, ki bi lahko postala vodilna regija na področju sonaravnega razvoja. Mislim, da ima še vedno vse možnosti, bistveno večje kot ZDA, ki prispevajo veliko več toplogrednih plinov in so še bolj snovno in energetsko potratne in ne morejo biti v tem primeru vzorec za razvoj 6,4 milijarde prebivalcev tega planeta.

Tudi če bi vse države takoj začele spoštovati kjotski protokol, koliko časa bi bilo treba, da si okolje opomore?
Za kjotski sporazum bi rekel, da je figov list, s katerim skrivamo svojo goloto, v tem primeru dejstvo, da s 5,2 odstotka zmanjševanje toplogrednih plinov dejansko na svetovni ravni ne bomo naredili nekaj takega, kar bi vplivalo na zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov, saj so ta sporazum podpisale in so obvezane, da ga uresničijo, samo industrijske države. ZDA in Avstralija kjotskega sporazuma nista niti ratificirali.

Gre za res civilizacijski izziv, pred katerim se človeštvo še ni znašlo. Vedno do zdaj smo s kmetijsko in industrijsko revolucijo povečevali te pritiske na okolje, zdaj pa smo prvič presegli planetarno raven in moramo razmišljati o drugačnem civilizacijskem vzorcu organizacije materialnega življenja.

Menite, da bi morali vseplanetarno skrb za okolje vključiti tudi v popravke Ustanovne listine Združenih narodov?
Da. Celo več. Sodim, da bi človeštvo potrebovalo varnostni svet za okolje in za podnebne spremembe, ki bi na svetovni ravni s svetovnim razvojnim načrtom in s celo vrsto ukrepov in obveznosti držav, ki bi ta sporazum morale podpisati v okviru ZN-a, začelo počasi udejanjati ta civilizacijski prehod. Strokovnjaki sodijo, da to ni tako velik izdatek, da bi bilo treba na leto nameniti en odstotek svetovnega BDP-ja. Če za oboroževanje človeštvo na leto porabi okoli tri odstotke BDP-ja, potem je jasno, da to ni tak hud zalogaj. Zahteva pa spremembo razvoja. V določenem trenutku bi prišlo do zastoja nekaterih gospodarskih dejavnosti. Razpadli oz. oslabeli bi naftni, avtomobilski lobiji, ki obvladujejo svetovno gospodarstvo.

Kaj menite o predlogu, da bi uvedli v osnovnih šolah obvezen predmet o ekološki vzgoji in tako celovito pristopili k ozaveščanju vseh generacij?
Verjetno bo to potrebno. Od začetka sem verjel, da bodo posamezni predmeti organsko vključili posamezne vsebine okolijskega izobraževanja v učne načrte, vendar se je to zgodilo samo delno in mlajša generacija nima resničnih informacij o tem, kaj se dejansko na tem planetu dogaja. In zato dosti ravnodušno spremlja to dogajanje in nekako ne izvaja pritiska na generacijo, ki odloča, t. j. na srednjo generacijo, kar je napačno. Verjetno bo treba razmišljati o enotnem predmetu, kako rkoli se bo pač imenoval, kajti očitno ta selektivni pristop ekolozacije posameznih predmetov ni dovolj uspešen, da bi lahko to etično poslanstvo opravil.

Je film Ala Gora Neprijetna resnica pretiravanje?
Ne. Jaz sem si ga ogledal prvič iz zanimanja, potem pa trikrat "po dolžnosti". V tem filmu so navedena dejstva, res da so pokazana nekoliko bolj dramatično, vendar podatki držijo. V film je Al Gore vključil množico strokovnjakov mednarodnih okolijskih organizacij in podatki držijo. Me je pa pozitivno presenetil glede na to, da je bil vedno v senci predsednika Clintona, s svojo notranjo energijo in osebno prizadetostjo za to, da bi ta problem rešil. Mislim, da je to lepa in prijazna popotnica svetovni politiki; da je treba k reševanju svetovnih vprašanj pristopiti z razumom pa tudi s srcem, ki ga je očitno Al Gore vložil v ta film. Morda tudi malo zaradi slabe vesti. Kot podpredsednik ZDA ni naredil toliko, kot si je mogoče želel.

Tina Vovk