Medijski izvedenec, predavatelj na oddelku za novinarstvo ljubljanskega FDV-ja in avtor slovenskega dela poročila EUMAP o stanju TV-servisov v 20 evropskih državah, dr. Marko Milosavljevič, meni, da je medijski trg atribut zrelosti demokracije. Z njim smo se pogovarjali po objavi omenjenega poročila.

Katere so skupne točke stanj evropskih TV-servisov?
Sinteza je mogoča z ugotovitvijo, da se je televizija izkazala za močen medij, ki mu ljudje namenjajo izredno veliko časa. Med 20 v raziskavi zajetimi državami smo Slovenci med tistimi, ki TV dnevno spremljajo najmanj, tj. dobrih 170 minut. Na prvem mestu je Srbija in Črna gora, katere prebivalci pred televizijo na dan v povprečju presedijo 270 minut.

Od kod izvira tolikšna moč nabora, ki ga premore TV-ekran?
Razlog je preprost. TV apelira z atributi, s katerimi drugi mediji le delno. Radio z zvokom, časopis pa z besedilom in statično sliko. Ljudje smo od nekdaj vizualna bitja. Raziskovalci npr. ugotavljajo, kako pomembna za uspeh sta pred volitvami nastop in videz kandidatke ali kandidata. Sledi ton glasu, vsebina pa je pravzaprav obrobnega pomena. TV angažira največ čutil. Velja staro pravilo: Kar ljudje vidijo, to verjamejo. In TV to pokaže. Kako in kaj pokaže, je drugo vprašanje. Njena moč se skriva v sugestivnosti.

Drugi razlog, ki bolj velja za komercialke, se skriva v ceni. TV je brezplačna, oziroma dostopna prek relativno nizke naročnine. Svetovni splet zahteva računalnik, modemski paket ali povezavo in računalniško pismenost. Za TV pa sta potrebni električni tok in TV-aparat. Na voljo je 50 lahko dostopnih programov. In navsezadnje, TV ne zahteva fizične aktivnosti ali mobilnosti. To je »domača zabava«.

Ali se primatu TV-sprejemnika z integracijo svetovnega spleta torej obeta zlom?
Popolna integracija je pri hitrosti današnjih sprememb le vprašanje časa. Nicholas Negroponte je današnje stanje v delu »Biti digitalen« opisal pred več kot 10 leti. Leta 1993 je zadeva zvenela utopično. Napovedal je, glede na interes posameznika, individualizirane novice in storitve. Spletni prodajalec Amazon vam ob izkazanem interesu za določen artikel na voljo ponudi celo vrsto sorodnih. Računalnik torej na osnovi vaših osebnih preferenc izbira ponudbo. Popolnoma, na srečo, ljudi le ni mogoče definirati, še vedno smo individualna bitja. V nasprotnem primeru mediji ne bi imeli zgolj milijonskega občestva, temveč milijardno. Prihodke prav tako. Prav tako pa ljudje okus spreminjamo, stremimo za svežim.

Napovedi Negroponteja ali pa revije Wired so se uresničile v 3, 5 ali 10 letih. Pred 20 leti so bili na voljo 4 televizijski programi. Leta 1993 je Springsteen pel »57 channels and nothing on«, kar se je Slovencem še vedno zdelo nekoliko eksotično. Danes ima vsakdo 57 programov, a so le redki popolnoma zadovoljni z izbiro. Na drugi strani smo priče skokovitemu razvoju mobilne telefonije in drugih medijskih aplikacij ter njihovemu združevanju. Lahko da bo do združitve televizije in spletja prišlo, posledično pa tudi do sočasne uporabe. Še vedno pa bo TV namenjen pasivnemu spremljanju. Splet pa zahteva vsaj minimalni miselni angažma. Predvsem pri mladih pa bi lahko prišlo do prepletanja obeh. Če nekoliko popreprostimo. Mladi so lahko bodisi hiperaktivni ali pa se čutijo zapostavljene. Kot takšni bi bili idealno občestvo. Vpliv integracije dveh poglavitnih medijev prihodnosti naj bi imel tudi na družinsko dinamiko. Pred 15 leti je prihajalo do sporov o izbiri programa ali o tem, kdo bo v roki držal daljinski upravljalec. V današnjih gospodinjstvih sta vsaj en TV-aparat in osebni računalnik. Kolektivni doživljaj spremljanja TV-programa je načet. Doživljaj seveda pogojno, ker to, da pet ljudi skupaj strmi v ekran, le stežka označimo kot to. Socialne posledice interesnega razbitja družin so torej vidne že zdaj, ko se je zgolj povečalo število sprejemnikov v gospodinjstvu. Splet bo to pospešil. Navade se bodo verjetno precej spremenile.

Je potemtakem mogoče, da bodo z individualizacijo nove medijske aplikacije bolj angažirale občestvo?
Verjetno bodo nove medijske tehnologije najprej angažirale mlade. Starejši so do tovrstnih novosti praviloma skeptični, na neki način ludistični in konzervativni. Evropska populacija se stara, in kljub temu da se veliko starejših računalniško in spletno opismenjuje, jih je večina na teh področjih nespretna. Težave se pojavijo že pri osnovni uporabi mobilnih telefonov. O izkoristku polne zmogljivosti, ki jih aparati dandanes ponujajo, raje niti ne govorimo. Enako velja za preostale elektronske medije. Uporaba oziroma eksperimentiranje s prenosnimi predvajalniki slike, zvoka, teksta in drugih multimedijskih vsebin sta in bosta domena mladih. Uporaba tovrstnih naprav je starejšim onemogočena tudi s tendencami po njihovi kompaktnosti. Osebam s slabšim vidom je težko brati kratka tekstovna sporočila, gumbi in ekrani se manjšajo. Težave so torej tudi tehnične in praktične narave.

Se generacijski prepad na tem področju širi?
Prepadi so vedno obstajali. Pred 15 leti so se nekateri praskali pred videorekorderji. Spremembe in novosti pa so zdaj bliskovite. Za prehod z radia na TV so bila potrebna desetletja. Prav tako vpeljava barve slike, videotehnologije, ipd. Od sredine 90. let pa se razvoj meri v mesecih. Prvi osebni računalniki so bili aktualni več let. Sedanji so po 6 mesecih zastareli, saj trg zasujejo dvakrat zmogljivejši.

Slovenija ni izjema. Problem zakonskih sprememb pri nas bi lahko bil, da bi rešitve lahko dobro funkcionirale v državah z večstoletno demokratično tradicijo, težje ali nevarneje pa v mladih državah. Kar nikakor ne pomeni, da je Slovenija drugorazredna demokracija. Slovenija je zaradi dediščine in sedanjih okoliščin mlajša, bolj občutljiva in in šibkejša demokracija, na nekaterih področjih še ne dovolj dobro vzpostavljena ali učinkovita. Če se torej strinjamo, da je položaj slovenskega sodstva težaven, lahko enako trdimo za medijsko ureditev. Angleški model v tem prostoru ne bi deloval. Velika Britanija ima večstoletno tradicijo, tudi svobode govora. Je kraljevina brez ustave. Začetniške težave in dileme so za njo. Vse to se kažće pri nivojih komunikacije, političnih razprav in doseganju konsenza. Po drugi strani pa se Velika Britanija spopada z monopolizacijo tiska s strani Ruperta Murdocha. V vsaki državi najdemo zgledne točke in tiste, ki to niso.

Pravite, da so primerjave s tujino nehvaležne. Je mogoča primerjava prejšnje in sedanje medijske regulacije v našem prostoru?
Nemogoče. Dejstvo pa ostaja, da je bilo področje medijev dolga leta zelo slabo regulirano. Na področju komercialnih je pravzaprav obstajalo brezvladje. Nadzor nad lastništvi je bil neobstoječ, sankcije prav tako kot tudi monitoring programskih vsebin in deležev oglaševanja, tudi prikritega. Podeljevanje frekvenc je potekalo brez vsakršne strateške vizije in standardov, ki bi prejudicirali podobo o želenem medijskem prostoru. Podelilo se je ogromno frekvenc velikemu številu radijskih in televizijskih postaj, ki pa se med seboj praktično ne razlikujejo. V Sloveniji je ta trenutek med 80 in 90 popolnoma primerljivih radiev. Enako je na področju TV-postaj. Slovenski medijski prostor je siromašen. Dvemilijonski trg bi se ob polovičnem ali četrtinskem deležu medijskih hiš obnašal enako. Občinstvo ne bi izgubilo ničesar, niti ob upoštevanju lokalnih specifik ali regijskih informacijskih potreb. Sedanja mnoižica izdajateljev pa se bori za delež prav tako majhnega oglaševalskega kolača. Borno financiranje in homogenost pa vodita v krčenje vsebin in veliko količino oglaševanja.

Druga težava je nepregledno delovanje medijev. V Sloveniji ni rednih in zanesljivih objav naklad tiskanih ali spremljav elektronskih medijev. V tujini so objave tovrstnih podatkov javne, jasne in obvezne. Obsegajo število natisnjenih, prodanih in promocijsko razdeljenih izvodov. S tem se zavaja kupce in oglaševalce. Enako je z lastništvi. V času divje delitve frekvenc so se ustanavljele lastniške mreže, ki jih zakonodaja sploh ni predvidevala, zato se je stanju prilagajala ali mižala, namesto da bi bilo obratno. O sankcioniranju tako ni bilo niti govora. Ne na področju deleža ali prikrivanja oglasov, niti deleža predvajanja lastne ali evropske programske produkcije. Zgovoren je podatek, da je Agencija za pošto in telekomunikacije v letih 2003 in 2004 monitoring izvajala le na RTV SLO, POP TV, A Kanalu Prvi TV. Desetine preostalih postaj s frekvencami, ki so po definiciji javna dobrina, deluje nenadzorovano. Poleg tega so bile frekvence razdeljene zastonj. Na Madžarskem so se komercialni prosilci za nacionalne frekvence oddali ponudbo, izbrani pa zanje odšteli milijone dolarjev. Denar, ki bi tudi slovenskemu proračunu prišel prav. Za kvalitetne vsebine in finančna sredstva so prikrajšane državljanke in državljani.

Slovenski del priporočil po opravljeni raziskavi EUMAP-a datira v čas pred vetom Državnega sveta RS-a na predlog zakona o RTV-ju? Bi bila priporočila drugačna, če bi bila raziskava končana kasneje?
Priporočila bi bila verjetno enaka. Je pa vprašanje, če bi bila smiselna. Njihov namen je bil jasen še pred predstavitvijo osnutka novele sedanjega zakona o javnem RTV-servisu aprila 2005. Zavzemanje za preglednost delovanja vseh, nadzornih, upravnih ali lastniških medijskih struktur in regulacijskih teles, demokratičnost postopkov, strokovnost, relevantnost jasnih kriterijev, ki ne omogočajo zlorab, ter preprečevanje političnega vmešavanja v delovanje novinarjev in medijev nasploh. Realnost je na žalost takšna, da si politika, leva ali desna, ki zakonodajo večinoma sprejema, včasih pa tudi piše, želi krotkih medijev. Neodvisen novinar bo hitro tudi kritičen. Naloga opozicije in vsakršne civilne družbe v tem primeru je, da s pritiski tovrstne težnje nevtralizira. Instrumentarij državnega aparata za zagotovite odvisnosti medijskih hiš je pester. Vzpostavlja se lahko prek državnih subvencij, dodeljevanja in odvzemanja frekvenc, kadriranja regulacijske organe ali vsebiniskih programskih kvot. Svoboda govora je sveto demokratično načelo, ki so ga Američani zacementirali v ustavo. Obstaja tudi nazorna prispodoba, ki orisuje potreben odnos medijev do oblasti, datira pa v 19. stoletje. Medijem bi morala biti politika to, kar je psu ulična svetilka.

Doktor Milosavljevič, kako je novinarska svoboda v pogojih tržno-gospodarskega ustroja in predstavniške demokracije mogoča?
Na to vprašanje lahko odgovorim z anekdoto, po kateri naj bi si Japonci zaželeli proizvajati sir. Za recept so se obrnili k Švicarjem in ti so jim ga posredovali. Sir so Japonci skladno z navodili tudi naredili, okus pa nikakor ni bil isti niti podoben švicarskemu. Ponovno so pobarali Švicarje, češ kaj vi delate drugače? »Delamo ga že 1.000 let,« so odgovorili.

Tudi medijska ureditev za svojo ustalitev potrebuje tradicijo in čas ter zavedanje akterjev, tudi občinstva, kaj imamo in kaj bi lahko imeli. Poglejte proces oblikovanja sedanjih vladnih reform. Vsak morebiten ukrep se kopira, prilagaja in utemeljuje s tujimi zgledi.

Medijska svoboda je ključna. Mediji so bili pomemben generator demokratizacije. V ZDA, v Franciji in v Sloveniji.

L. D.