To je poudarila Jasmila Žbanić, režiserka filma Grbavica, ki je letos iz Berlina odnesla zlatega medveda. Kljub temu pa je celovečerni prvenec mlade Sarajevčanke prinesel mnoge spremembe. V domačih in tujih medijih se je ponovno začelo govoriti o množičnih posilstvih muslimanskih žensk in posledicah teh brutalnih dejanj, ki so bili vse do sedaj potisnjeni pod preprogo.

Film je s seboj prinesel tudi pobudo za kampanjo Za dostojanstvo preživelih, ki je z zbiranjem podpisov zahtevala spremembo zakona, s katerim bi se med vojno posiljene ženske obravnavale kot civilne žrtve vojne.

Ali so ženske, ki so bile žrtve medvojnih posilstev, deležne kakršne koli pomoči države?

Ne, ne prejemajo nobene mesečne pomoči in tudi odškodnine niso dobile, čeprav živijo v obupnem stanju. Niso sposobne za delo, nimajo možnosti, da bi zaživele normalno, potrebovale bi terapijo, zdravila, posebno nego ter posebno obravnavo v družbi, ki pa jih je namesto tega popolnoma izločila. In to je grozno. Vendar pa so nam v parlamentu zagotovili, da bodo spremenili zakon, zato upam, da bodo ženske le dobile status, ki jim pripada.

Zakaj ste o tej temi posneli dramo in ne dokumentarca, ki ste jih snemali predtem?
Do sedaj sem res delala dokumentarce in kratke filme, vedno pa sem si želela ustvariti tudi celovečerni igrani film. Vsak od teh kratkih filmov je bil pravzaprav korak do celovečernega filma, vendar film s to tematiko ne bi želela posneti kot dokumentarec, ker se mi zdi, da ne bi nikoli mogla toliko zahtevati od žensk. Da se toliko odprejo, da gredo ponovno skozi vse travme, ki bi jih sprožilo pripovedovanje njihove boleče izkušnje. Menim, da je igrani film veliko boljši način, kako priti do enakih emocij. Še enkrat ponavljam, da to ni film o posilstvu, ampak o ljubezni, današnjem življenju, intimnem razmerju med materjo in hčerjo. Če bi v filmu nastopile posiljene ženske kot stvarne figure, bi to film usmerilo le k tej temi.

Ali po vašem mnenju (ter glede na precej optimističen konec vašega filma) nova generacija prinaša s seboj novo upanje za spravo, odpuščanje? Kako vidite prihodnost v BiH-u?
Ker živim v BiH-u in si želim živeti v BiH še naprej, si to zelo želim. Še vedno pa trdim, da se to ne more zgoditi, dokler ne bodo prijeli vojnih zločincev. Vse dokler bodo otroke v Republiki srbski učili, da so srbski vojaki osvobodili Srebrenico, dokler ne bodo izvedeli za resnico, da je bil to eden izmed največjih zločinov v Evropi v 20. stoletju, do takrat ne bo mogoč dialog med ljudmi. Mislim, da je zelo pomembno, da mladi izvejo, kdo so ljudje, ki so storili zločine, in da ti ljudje z njimi nimajo povezave, saj so se rodili kasneje in vojni niso prisostvovali. Pomembno je, da se osvobodijo tega bremena.

Zakaj so po vašem mnenju vojni zločinci še vedno na prostosti?
To je problem politične narave. Mislim, da si je veliko evropskih politikov umazalo roke v bosanski vojni, da je veliko od njih na grd način sodelovalo v njej, zato nimajo interesa za prijem vojnih zločincev. Mislim, da je popolnoma znano, kje se nahaja Mladić, pa še vedno ni volje, da se ga privede v Haag.

Kako komentirate odzive na film v Srbiji in na Hrvaškem? Kaj pričakujete od Slovenije?
Srbski radikalni mediji še vedno ne želijo govoriti o tem, kar se je zgodilo. Potvarjajo resnico, tako da film v Srbiji še vedno ni distribuiran kot tudi ne v Republiki srbski. To je zame ponižujoče, saj je to del moje domovine in žalostno je, da je v 21. stoletju prepovedano predvajanje nekega filma. Na Hrvaškem pa se film zelo dobro gleda. Kar se Slovenije tiče, še ne vem, upam, da si bodo ljudje film ogledali, saj sem film naredila za publiko, in to najiskreneje in najboljše, kot sem lahko.Upam, da bodo gledalci to začutili.

Kaj vam osebno pomeni nagrada zlati medved in kaj pomeni nagrada za razvoj in prepoznavnost bosanskega filma?
Vedno sem ustvarjala filme za publiko, moj cilj ni bila nikoli neka filmska nagrada. Sedaj pa, ko smo zlatega medveda dobili, mislim, da je to odlično, saj se je veliko pozornosti posvetilo filmu in obravnavani temi, ki mi zelo veliko pomeni. Mislim, da nagrada veliko pomeni tudi za bosansko kinematografijo, njeno razpoznavnost in državljane na splošno. Že dolgo ni bilo v BiH-u toliko pozitivne energije, kot po Berlinalu. Ljudje, ki so nas pričakali, so bili tako srečni, kot da bi doživeli neko vrsto katarze. Dobili smo občutek, da se bodo stvari začele obračati na bolje.

Kakšen naj bi bil odnos do "otrok vojne", kakršna je Sara v vašem filmu? Jim povedati resnico ali ne?
To je težko vprašanje. Zelo je tvegano, če se otrokom ne pojasni nekaj, kar obstaja okrog njih, saj oni to občutijo. Po drugi strani pa jih ne smeš zastrupljati s stvarmi, ki ne pripadajo njihovemu svetu. Veliko mojih znancev pravi, da bodo otrokom povedali vse, zato da se zločini ne bi več ponovili. Tudi jaz imam otroka, ki ima pet let, in ne vem, kako naj mu razložim situacijo. Ko sem prvič slišala svojo hčerko govoriti o vojni, sem bila šokirana. Pojasnila sem ji le, da so vojno vodili zlobni ljudje in to je vse. Več pa postopno, z njenim odraščanjem.

E. M.