Književnici ustvarjanje že prej ni bilo tuje, saj je plesala balet, imela je tudi roko za risanje, z velikim veseljem pa je tudi brala. A kot pravi, se za nobeno izmed del, ki ga je prebrala pred več kot 60 leti, ne spomni več, kako je zgrajeno, kar je ne odvrača od ustvarjanja. Pri tem pogreša kritiko, saj pravi, da njenih del, med katerimi so tudi soneti, nihče ne ocenjuje, zato se je zelo težko izboljšati.

Svojo slepoto Vuk Novakovičeva opisuje kot tragikomično. Tragičnemu delu slepote se upira s pisanjem kratkih proznih del in pesmi, pri katerih ji je v veliko veselje kovanje rim. A sama rima ni dovolj, z njo je treba nekaj pametnega tudi povedati, zahteva književnica.

Po izgubi vida pa je Vuk Novakovičeva spoznala še eno stvar – ko izgubiš eno čutilo, se ti izostrijo druga. "Človek ima preveč čutil, zato pa je tako površen," je dejala in dodala, da se ob izgubi vida nato človek "grabi za bilke": vidi s tipom in celo z mislijo ter se bolj poglobi v svoj notranji svet, iz katerega se rojevajo tudi pesmi. Te so v zbirki Bela palica izšle leta 2003, ob avtoričini 80-letnici.

Vaša zbirka Bela palica je izšla pred tremi leti. Koliko časa je nastajala?
V knjigi izdane pesmi so nastajale več let, ampak niti ne tako dolgo, med njimi je bilo treba samo izbrati, katere uvrstiti v zbirko. Vse skupaj je potekalo zelo hitro, niti ne vem natančno, kako dolgo je trajalo, preden je knjiga izšla. Pred izidom je pesmi pregledala prav tako slabovidna lektorica, dobili smo papir in tiskarja in Bela palica je šla v tisk.

Pri stvareh, kot je organizacija, se sama ne znajdem najbolje, mi je pa pomagalo Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Ljubljana. Pri pisanju (Vuk Novakovičeva svoja dela sama tudi natipka, op. a.) pa težav nimam, sploh ne z idejami. Ko dobim idejo, vsakič mislim, da je zadnja, potem pa se kar spomnim, o čem vse bi še lahko pisala.

V pesmi Kaj je lepše …? pišete, da vam je izmed vseh lepot najlepše "našega jezika blagozvočje". Ste pisali tudi že prej, ko ste še videli?
Videla sem do svojega 19. leta, v tem času pa sem pisala le malo – enkrat, ko sem bila stara 8 let, in enkrat, ko sem bila stara 17 let. Saj veste, kako je, ko je človek v teh letih, kar fantazira … A bolj ko sem vid izgubljala, več sem pisala. Bolj ko izgubljaš vid, bolj se poglabljaš v svoj notranji, duhovni svet.

V zbirki je zbranih tudi nekaj pesmi, ki ste jih napisali ob rojstnih dnevih, smrtih in podobnih priložnostih. Vas pogosto angažirajo za take priložnosti?
Ne, ne pogosto, to se spomnim sama. Pesem v zahvalo ali pohvalo napišem nekomu, za katerega vidim, da je posebna oseba.

Vaše pesmi so že dobile svojo zbirko, kratke pripovedi pa so bile objavljene v revijah. Lahko pričakujemo tudi zbirko proznih del?
Ja, do zdaj sem imela v Cicibanu izdane tri "otroške pripovedi", nekaj pa jih je bilo v Kururčku in Kekcu. Skupno imam napisanih približno 60 takih del, med katerimi bi bilo treba izbrati najboljše. Zelo bi me veselilo, če bi tudi moje otroške pripovedi dobile svojo knjigo. Dela sicer niso značilno otroška, imajo svojo poanto. V pripovedih prikažem neko človekovo lastnost, živali, rastline in predmeti, ki v zgodbi nastopajo, pa mi omogočajo, da prek njih povem nauk pripovedi.

Kako to, da ste se posvetili predvsem ustvarjanju pesmi in kratkih del, ne pa tudi na primer romanov?
Svoj življenjepis sem že natipkala, 108 strani ima, ampak v njem povzemam samo čas do "moje prelomnice", do leta 1941. Že prej je bilo pomembno leto 1939, ko mi je umrl oče, tik pred vojno pa mi je tudi začel slabeti vid. Leto 1941 pa je bilo prava prelomnica. O življenju, v katerem ne vidim, mi je zoprno pisati. Takrat sem bila jaz ena druga oseba. Dokler sem bila videča, sem bila drug človek, nato pa sem se morala preseliti v neki drug svet. O tem "nekom drugem" pa se mi upira pisati.

V Sloveniji je približno 10 slepih ali slabovidnih književnikov. Se poznate?
Poznamo se med seboj, če smo člani društva Slepih in slabovidnih Slovenije. Kot pesniki in pisatelji pa se ne družimo in pogovarjamo, ker se le redko videvamo. Po telefonu že pade kakšna beseda, sicer pa ne delamo skupaj na tem področju.

Kdo vaše delo kritično ocenjuje in vam pomaga pri ustvarjanju?
Kritik sploh nimam. Ne želim komplimentov, ampak bi rada, da mi kdo svetuje, tega pa ne dela nihče. Jaz se sama ne morem ocenjevati. Potrudim se po svojih najboljših močeh, ne vem pa, ali je to tudi dobro, tako domišljava pa nisem. Zapišem misli in čustva in duha, iščem besede, prave besede, s katerimi povedati, kar mislim. Besede še kar najdem. Do vojne sem brala kot obsedena, ampak se ne spomnim vsebine, da bi vedela, kako zgleda en roman. Vem, da je Mali vitez ena debela knjiga, polovica katere je bila zelo dolgočasna, polovica pa izredno napeta.

Dolgčas je nič videti pa se poglabljam v notranji svet …

Kaj pa dela, napisana v Brailovi pisavi, jih je dovolj?
Brailovo pisavo znam že 60 let, a bolj teoretično, praktično pa zelo trpim, ko berem. Čeprav se sliši absurdno, me bolijo oči, ko berem kaj v Brailovi pisavi. V njej vsak mesec izideta dva časopisa, v katerih preberem dejansko vse. A ker ne morem brati tako hitro, kot bi želela, me začnejo boleti oči. Oči hočejo, da berem, hočejo prst porivati naprej, a ne gre. Tragikomedija je moja slepota.

V Brailovi pisavi so napisane tudi knjige, ampak ni govora o tem, da bi zmogla branje. Članke še zmorem, ampak knjig pa ne bi mogla tako brati. Knjige so zbrane tudi na kasetah in zgoščenkah, ampak jih ne morem poslušati, ker se mi zdi to zelo monotono, zraven vsakič zaspim. Nisem slušen tip, ampak vizualen …

Koliko spremljate sodobno slovensko književnost in kako?
Ogromno poslušam radio, zlasti 3. program Radia Slovenija. Zanimajo me ne le drame in igre, ampak tudi odlomki iz knjig, Literarni nokturno in podobne stvari. Hodim pa tudi na literarni krožek za 3. življenjsko obdobje k Nevi Pirnat; čeprav sem že v letih, se mi zdi, da sem se naučila kar nekaj stvari.

Mateja Tušek