Mihela Zupančič je vodenje predstavništva prevzela od priljubljenega Irca Erwana Fouereja, ki je predstavništvo vodil tri leta, do 1. avgusta 2005. Prej je delala kot odgovorna urednica na Slovenski tiskovni agenciji, bila pa je tudi dopisnica te agencije v Bruslju.

Na začeteku bi me zanimale vaše izkušnje z Brusljem kot evropsko prestolnico. Ali v Bruslju obstaja evropsko vzdušje in ali ste med bivanjem tam prevzeli evropsko identiteto? Kaj ta za vas sploh pomeni?
Sicer ne da bi hotela Bruselj označiti za evropsko prestolnico, ker evropskih prestolnic je, dokler je Evropska unija zveza držav, več, ampak vsekakor ima Bruselj kot sedež osrednjih institucij neko evropsko vzdušje, že zato ker mesto gosti toliko ljudi iz vseh držav članic, ki se ukvarjajo z evropskimi politikami in vprašanji.

Mislim, da je predvsem pretok idej tisti, ki v mestu naredi evropsko vzdušje. Misli in ideje se nato prelijejo v skupne ideje, kar pa je poanta evropskih politik. Moram reči, da imam precej močen občutek pripadnosti Evropi in da bi lahko rekla, da je moja evropska identiteta dovolj močna. Pri tem se ne ustrašim prevzemanja evropske identitete, ker bi mi morebiti lahko zmanjšala nacionalno identiteto, saj čutim ravno nasprotno - nacionalna identiteta je zaradi evropske lahko le močnejša.

Veliko se govori o tem, da je nekaj »evropsko«. Države rade poudarjajo, da gre za »evropska« merila in da, denimo, ravnanje neke tretje države ni evropsko. Zakaj ta beseda tako intenzivno prihaja v vsakdanjo uporabo?
Monopolizacija evropskosti? Ja, seveda, lahko bi rekli, da si v določenih trenutkih EU lasti evropskost, ampak jaz mislim, da v dobrem pomenu besede. Mislim, da to odseva skupne evropske vrednote, ki temeljijo na univerzalnih vrednotah in so tudi za izvoz, mislim, da je EU ravno v tem najmočnejši.

Ali gledajo ljudje na uvedbo evra zgolj ekonomsko ali menite, da bo ta uvedba tudi dodaten korak k temu, da vsi evropski narodi pripadajo eni »družini narodov«?
Uvedba evra je do velike mere ekonomsko-denarni korak, ampak vseskozi je potrebno vedeti, da je bil to politični projekt in da je to nadaljnji korak k politični integraciji Evrope. Pri prevzemanju evra v Sloveniji ne gre samo za korak za Slovenijo, ampak tudi za EU, saj se bo evroobmočje znova razširilo. Evroobmočje je nedvomno tudi bolj politično integrirano, saj ima evro poleg svoje denarne vloge tudi veliko simbolno vrednost.

Financiranje Unije se je tudi izkazalo za problematično, saj so bili glasni predvsem kritiki, ki menijo, da države zgolj kupčkajo z denarjem brez dolgoročne vizije za Evropo. Kaj menite o tem in kakšno je vaše mnenje o uvedbi enotnega evropskega davka?
Da je ta sistem pogajanj o finančni perspektivi dejansko res izredno zahteven in da se obdobja pogajanj o finančni perspektivi znajo podaljševati premosorazmerno s povečevanjem partikularnih nacionalnih interesov, vsi vemo. Res je, da znajo pri pogajanjih o finančni perspektivi prevladati ozki nacionalni interesi nad skupnim evropskih interesom, kar pomeni v primeru naslednje finančne perspektive, da ta ni tako ambiciozna, kot so politično izražene ambicije evropskega sveta po drugi strani.

Države članice znajo politične ambicije zastaviti precej višje, kot pa je treba na koncu za te plačati. V ta kontekst gre tudi ocena, za katero jaz popolnoma stojim: Za manj denarja več Evrope preprosto ne moreš imeti. Glede na to, da je težko premakniti tudi strukturo proračuna, je bil sprejet tudi sklep Evropskega sveta, da je treba pripraviti vizijo strukture proračuna in da naj komisija s pripravo predloga sproži postopek v letu 2008/2009. V tem predlogu ne bo tabujev ne na prihodkovni ne na odhodkovni strani.

Evropski davek ni nobena nova revolucionarna ideja, večkrat je v evropskih krogih bila že omenjena. Pred leti jo je, denimo, še kot predsedujoči EU-ju omenil Guy Vehofstadt (belgijski premier), v zadnjem času smo jo slišali predvsem od predsedujočega EU-ju Wolfganga Schüssla, kakšen val navdušenja drugih evropskih voditeljev pa se za to idejo ni vsul. Če bi začeli govoriti o evropskem davku, bi se morali odločiti točno, o kakšnem evropskem davku bi to šlo, na kakšen način bi ga določili itd., kar je tehnična stran dogovarjanj. Evropska komisija je prepričana, da bi se o tej tehnični strani dalo dogovoriti. Druga stran pa je seveda politična odločitev. V danem trenutku o tej politični volji ne moremo govoriti. V vsakem primeru pa po reviziji strukture proračuna, ki bo pripravljena v obdobju 2008/2009, tabujev ne bo, kakšna pa bo politična volja, od katere pa je nazadnje vse odvisno, bomo videli v tistem danem obdobju.

Mnoge skrbi povzroča naraščanje evroskepticizma v EU-ju. Kako se institucije Unije spopadajo s tem pojavom in kaj menite, da bi morale storiti države članice?
O naraščanju evroskepse se je začelo govoriti predvsem po dveh neuspelih referendumih o evropski ustavni pogodbi. Menim pa, da ne gre toliko za skepsko do EU-ja, ampak bolj za apatijo, in menim, da to ni samo pojav v okviru evropskih institucij, ampak gre za splošen pojav, razširjen na nacionalni in evropski ravni. Če pa konkretno govoriva o krizi, ki je nastala po zavrnitvi ustave, in posledično zmanjšanem zaupanju v institucije Evropske unije, pa lahko povem, da se je komisija tega lotila z načrtom spodbujanja dialoga z državljani oziroma s t. i. planom D.

Bi pa o tem še nekaj več povedala, saj je bil ta plan narobe razumljen, češ da gre za komuniciranje o komuniciranju, kar pa ni res, saj gre za spodbujanje razprave o tematikah, ki zanimajo državljane. V to smer skuša komisija obrniti razpravo in tudi zato se zdaj ne želi toliko pogovarjati o institucionalni reformi, ampak o tem, kaj je sploh vsebina evropskih politik. To je okvir plana D in mislim, da komisiji to sorazmeroma zelo dobro uspeva. Konec koncev je komisiji uspelo zagnati lizbonski proces, prestavo dati na višji nivo. Tudi zelena knjiga o energetski politiki sodi v isti sklop, in mislim, da je bilo na tem področju zelo veliko narejenega. In to lahko evropske institucije danes naredijo - z resničnimi dejanji se odzivajo na to, kar državljani želijo.

V državah članicah je težavna slaba obveščenost državljanov o evropskih tematikah in EU-ju nasploh. Kako poteka sodelovanje med vami in slovensko vlado na tem področju in kako so Slovenci obveščeni o EU-ju?
Po eni strani imamo klasične načine obveščanja, kot so, recimo, informacijske kampanje, spletne strani, organizacija raznih razprav itd., po drugi strani pa bi morali ta proces komuniciranja pogledati v malcem širšem kontekstu. Jaz sem prepričana, da je poznavanje evropskih politik ni slabo le pri slovenskih državljanih, ampak tudi pri drugih. To je posledica enega bolj kontekstualnega razloga, ki sega daleč nazaj v začetke gradnje EU-ja, saj je bila ta sprva predvsem elitističen proces za zaprtimi vrati.

Povezovanje in koristi tega povezovanja so prinesli koristi državljanom, kar je opravičevalo to zaprtost. Bolj ko so se politike širile in poglabljale, bolj so vplivale na posameznika, bolj ko so ga začele zadevati, bolj se je začel posameznik spraševati, kdo v mojem imenu sprejema odločitve. Tega problema se ne da rešiti samo s klasičnimi načini obveščanja, zato se je treba pogovarjati o prioritetah, kaj kdo hoče oziroma želi. Drugo pa je obveščanje na nacionalni ravni. Predstavništvo Evropske komisije in slovenska vlada na tem področju sodelujeta zelo dobro, skupaj želimo pripraviti programe obveščanja, predvsem zato, ker je Slovenija majhen prostor, na katerem je najbolje sile združiti, da se ne prekriješ in da tako narediš največ, kar je možno. Predstavništvo deluje tudi regionalno, pri čemer si pomaga s šestimi informacijskimi točkami po Sloveniji. Evropska komisija je lani s slovensko vlado podpisala okvirni sporazum, v okviru katerega sodelujemo. Trenutno najbolj sodelujemo pri kampanji za evro oziroma pri obveščanju javnosti o posledicah uvedbe evra.

Kako bo Unija premostila trenutno krizo zaradi nesprejetja ustavne pogodbe? Od tega je odvisna tudi širitev Unije in nato delovanje Unije 27 držav z Bolgarijo in Romunijo, kar naj bi bilo pod obstoječimi pogodbami še težje?
Evropska ustavna pogodba bi nedvomno prinesla boljše rešitve, ki bi zagotovile bolj učinkovito in transparentno delovanje Evropske unije. Trenutno je realnost, da sta dve članici pogodbo zavrnili. Za uveljavitev pogodbe pa je jasno, da je potrebno soglasje vseh članic. Trenutno je več kot polovica držav ustavo ratificirala, dve sta jo zavrnili, druge države pa so proces ratifikacije preložile. Vmes teče, kot se je odločil Evropski svet, obdobje premisleka, ki naj bi bilo sestavljeno predvsem iz samospraševanja in dovolj dobrega dela z državljani, kako naprej, kaj so tiste rešitve. Komisija se je odzvala na to s planom D. Kar se tiče držav članic, se je vsaka posebej tega lotila po svojih najboljših močeh.

Ali je to obdobje pripeljalo do takšnih sklepov, ki nam bodo pokazali pot naprej, je v danem trenutku še zelo težko reči. Kaže pa ne ravno dobro, da bi se na vrhunski ravni vzpostavil političen konsenz, kako naprej. Dejstvo je, da ne vidimo konsenza, ki bi se v danem trenutku lahko zgodil, zato je po vsej verjetnosti najbolje, da se to obdobje premisleka pač podaljša, če konsenza do junijskega vrha ne bo. Obdobje premisleka naj bi se podaljšalo, dokler EU skupaj ne pride vsaj do zasnove nekih rešitev oziroma do soglasja o tem, kako se dogovarjati naprej. Kar pa se tiče institucionalnega delovanja EU-ja v smislu nadaljnjih širitev in danih pogodb, pa moramo biti trenutno zadovoljni s tem, kar imamo. EU lahko deluje tudi znotraj teh pogodb, deloval pa bo tudi v primeru nadaljnjih širitev. Bi bilo pa nedvoumno boljše, če bi imeli rešitve, ki so že bile predložene, tudi sprejete. Seveda pa nikakor ne želim zmanjševati demokratične volje ljudi, če se ljudje odločijo proti nečemu.

Vse večji problem je tudi zagotavljanje prostega pretoka delovne sile v EU-ju kot ene od temeljev evropskega povezovanja. Kako se bo po vašem mnenju odvijala ta problematika in ali menite, da bo morebitno nadaljnje blokiranje prostega pretoka delovne sile negativno vplivalo na že obstoječe probleme EU-ja?
Državam članicam je bila dana v sklopu pristopnih pogodb možnost, da za sedem let zaprejo svoje trge delovne sile v primeru novih držav članic. Na začetku se je le peščica odločila, da odpre trge delovne sile. Ta vaja je pokazala, da strah pred nekim množičnim prilivom delovne sile, ki bi zmotil delovanje trgov delovne sile v starih državah članicah, ni upravičen. Evropska komisija je v nedavnem poročilu sporočila, da z veseljem ugotavlja, da se vse več držav odloča za odprtje trgov delovne sile. Hkrati je potrebno vedeti, da je še vedno pravica 15 starih članic, da imajo trge zaprte, kot to določajo pristopni pogovori. Evropska komisija in jaz osebno menim, da bi bilo smisleno, da trge delovne sile odprejo čim prej, ker je tudi to nesporni del notranjega trga.

Kaj menite o napovedih nekaterih članic, da bi omejile tudi študij tujih študentov na svojih univerzah? To je na primer napovedala Avstrija.
Vsi skupaj vemo, da je prost pretok ljudi in tudi prost pretok na ravni študentov ena temeljnih vrednot. Načina, s katerim bi nekdo na podlagi nacionalne pripadnosti prepovedal tovrstno priseljevanje, ni. Če pa gre tukaj za avtonomnost univerz, na kakšen način določajo vpis, pa Evropska komisija nima pristojnosti vpletanja. Seveda pa nobena diskriminacija na podlagi nacionalnosti ni dovoljena.

Vse zanima tudi azilna politika EU-ja. Kako se bo EU spopadal s to problematiko?
Ja, skupna azilna politika je eno od večjih vprašanj, s katerimi se ukvarja Evropska unija. Povezano je z velikimi aspekti: po eni strani z varnostjo, po drugi strani s človekovimi pravicami, po tretji strani pa tudi z ekonomskimi vprašanji. Tovrstna vprašanja je potrebno reševati tako, da se ti aspekti, dovolj dobro uskladijo. Azilna politika je politika, ki se razvija in nadgrajuje. Evropska komisija želi z vsemi predlogi, ki jih na tem področju daje, zagotoviti, da ne bi ustvarjala vtisa, da se Evropa omejuje kot enklava. V sklopu razvijanja te politike morajo države članice sprejeti tudi, da je treba breme oziroma izziv enakomerno porazdeliti.

M. K.