Minister Ivan Žagar, ki vodi službo za lokalno samoupravo in regionalno politiko, nam je odgovarjal na vprašanja o črpanju evropskih sredstev, natančneje o porabi, distribuciji in načinih črpanja teh sredstev. Beseda je seveda nanesla tudi na nekončano zgodbo ustanovitve pokrajin, za katere Žagar upa, da jih bomo imeli že do konca tega mandata.

Zakaj voditelji trdijo, da ima država v naslednji finančni perspektivi zagotovljena sredstva, Slovenija denimo 2 milijardi evrov, ko pa je treba ta sredstva še dobiti na razpisih?
Kar zadeva ta sredstva, sta pravzaprav dve možnosti. En del sredstev se nanaša na sredstva iz naslova kohezijske politike, za katera smo mi tu pravzaprav tudi odgovorni, kar zadeva upravljanje. Ta so dejansko zagotovljena posamezni državi, saj so to sredstva, ki so izpogajana. Teh sredstev ima Slovenija na razpolago 3,7 milijarde evrov. Ta sredstva oblikujejo trije evropski skladi in država teh sredstev ne pridobiva več na dodatnih razpisih. Edino posamezna ministrstva, ki so potem nosilci posameznih ukrepov, pa dejansko potem lahko ta sredstva delijo na razpisih. Drugi del pa so sredstva, ki se delijo po tako imenovanem načelu odličnosti. Gre za sredstva, kjer posamezni subjekti iz posamezne države sodelujejo na razpisih EU-ja. Ta sredstva niso razdeljena po posameznih državah.

Črpanje evropskih sredstev se je v mandatu te vlade izboljšalo. Kakšni so razlogi za to?
Konec leta 2004 je bilo črpanje evropskih sredstev praktično na ničli, razen seveda posredovanih avansov. V letu 2005 pa smo se resno lotili intenziviranja postopkov. Posledica tega je bilo izboljšanje administrativne usposobljenosti, kar se je izkazalo v ukrepih na številnih področjih, to je od dodatnih usposabljanj, bolj jasnih navodil, boljše priprave projektov, izboljšane komunikacije med ministrstvi in do same optimizacije sistema.

Gre torej za cel niz ukrepov, v katerega se je vključila celotna vladna ekipa. Ocenjujem, da je stanje sedaj tekoče, Slovenija pa je postala vodilna država pri črpanju sredstev. Moram pa še povedati, da za nas ni najbolj važno, da smo prvi. Tu ne gre za nekakšen vrstni red, ampak za to, da bodo vsa sredstva do konca programskega obdobja 2004-2006, t. j. leta 2008, počrpana in to v skladu s cilji, ki si jih je Slovenija zastavila.

Katera slovenska regija oziroma kateri del Slovenije je pri črpanju najbolj uspešen in kje se dodaten denar iz evropskih razpisov razvojno najbolj pozna?
V tem trenutku je zelo težko iti v detajle. Kar zadeva vse strukturne sklade, pa je bilo v enotnem programskem dokumentu zapisano izhodišče, da je več sredstev namenjenih tem tako imenovanim manj razvitim statističnim regijam in te regije se nahajajo znotraj vzhodno-južnega dela kohezijske regije, ki smo jo predlagali. Ocene, ki so bile do zdaj narejene, kažejo, da se iz naslova strukturnih skladov koristi 55 odstotkov sredstev.

Zelo težko je definirati, koliko sredstev se porabi znotraj posamezne regije, saj je to lažje spremljati po programih. Bomo pa na koncu programskega obdobja naredili bolj natančne analize. Dosedanje kažejo, da bomo zastavljene cilje dosegli. Zelo težko je gledati, koliko sredstev se porabi znotraj posamezne regije, saj je to lažje spremljati po programih. Bomo pa na koncu programskega obdobja naredili tudi bolj natančne analize. Dosedanje kažejo, da bomo cilj načrpanega denarja dosegli.

Ali imajo posamezne regije oziroma deli Slovenije določene cilje in programe pri črpanju sredstev? Kakšni so ti programi?
Statistične regije, ki jih je 12, so svoje cilje in programe opredelile v okviru regionalnih razvojnih programov, na osnovi katerih so bili pripravljeni konkretni projekti. V te programe je vključen tako strateški, kot tudi izvedbeni del. Slednjega sestavljajo posamezni programi in prioritete, za katere naj bi se ta sredstva koristila. Vseeno pa je potrebno izvedbeni del usklajevati še s posameznimi ministrstvi kot nosilci proračunskih postavk. Regije se trenutno že pripravljajo na novo finančno perspektivo, pri čemer si želimo, da bi imele tudi v tistem delu, kjer bodo za sredstva kandidirale same, postavljene jasne prioritete in programe.

Ali ima Slovenija kakšne prioritete pri črpanju sredstev?
Slovenija ima prioritete, ki sledijo Strategiji razvoja Slovenije, ki vključuje nova delovna mesta in povečano gospodarsko rast. Za novo programsko obdobje imamo pet prioritet: hitrejša gospodarska rast, nova in kakovostna delovna mesta, učinkovitejša in cenejša država, socialna država in povečana zaposlenost ter ukrepi za povečan trajnostni razvoj. Ti cilji in ukrepi so tesno povezani z izhodišči Evropske komisije znotraj lizbonske strategije. Temu sledimo, na nekaterih področjih pa smo se temu še bolj dosledno zavezali.

Kakšno vlogo ima vaša služba pri črpanju sredstev?
Naša službe je organ upravljanja, to pomeni, da na eni strani črpanje spremljamo v vsebinskem delu v skladu z določili, ki so zapisana v programskemu dokumentu, na drugi strani pa skrbimo za same postopke. Imamo korelativno vlogo in na tem delu so bile v preteklem obdobju izvedene številne dejavnosti, da smo pospešili vse te postopke. Nosilci proračunskih postavk so posamezna ministrstva.

Kakšen izkoristek imajo projekti, ki jih prijavi Slovenija, oziroma koliko projektov procentualno dobi sredstva, potem ko se prijavijo na razpis?
Moram reči, da je to po uvedenih ukrepih zelo različno. Denimo, na področju ribištva so bile težave z udeležbo na razpisih, saj je bilo več sredstev razpisanih, kot pa dodeljenih, medtem ko je bilo pri regionalnem skladu popolnoma drugače, saj so bila že s prvim razpisom vsa sredstva dodeljena.

Občine se še vedno drobijo in jim predvsem kadrovsko ne uspe, da bi se prijavljale na razpise. Kakšne rešitve ima vlada na tem področju, da bi bile občine kljub razdrobljenosti in majhnosti sposobne črpati evropska sredstva?
Občine v tej finančnih perspektivi sodelujejo na treh področjih. Pri poslovnih conah, kjer so sredstva praktično že pošla, v drugem segmentu so občine nosilec projektov pri kohezijskem skladu, ki je povezan z varovanjem okolja, najbolj so razširjene, denimo, gradnje čistilnih naprav. Gre tudi za večje projekte, pri čemer se občine med seboj ponavadi združujejo. Tudi v tem drugem delu je bilo prijavljenih več projektov, kot je bilo na razpolago sredstev. V tretjem delu pa občine sodelujejo v projektih čezmejnega sodelovanja, kjer je projektov bistveno več, kot pa je sredstev.

V tem smislu se občine po moji oceni dobro vključujejo v črpanje evropskih sredstev. Kar pa zadeva naslednjo finančno perspektivo, jih naša služba želi s pripravo dokumentov na to ustrezno pripraviti, tudi v smislu oddajanja svojih projektov, ki so v skladu s prioritetami. Ocenjujem, da bodo lahko občine ne glede na to, kar ste omenili, pripravljene in bodo del teh sredstev porabile za lasten razvoj na dveh nivojih – občinskem in regionalnem. Na slednjem se občine povezujejo z namenom, da bi uresničile cilje iz svojih regionalnih razvojnih programov. Kar zadeva te programe menim, da bomo kmalu naredili bistveni premik z ustanovitvijo pokrajin, še posebej, ker je bil glede tega dosežen potreben konsenz v državnem zboru.

Ali se ministrstva skupaj prijavljajo na razpise? Se tudi več občin skupaj poveže z ministrstvom in prijavi projekt prek ministrstva? Kakšne oblike prijavljanja na razpise za evropska sredstva so najbolj običajne?
Ministrstva se ne prijavljajo na razpise, saj so le nosilci proračunskih postavk. Možna sta sicer dva načina dodeljevanja. Prvi so razpisi ministrstev, pri čemer posamezne projekte prijavijo gospodarski subjekti, občine, društva itd. Drugi je programski pristop, kjer se s sredstvi strukturnih skladov financirajo nekateri t.i. nacionalni programi ministrstev. Ministrstva so dolžna nacionalne programe pripraviti na transparenten način, tudi v sodelovanju z občinami, ko gre npr. za objekte ali infrastrukturo v občinski lasti. Tretja stvar pa je kohezijski sklad, kjer pa gre za projektni pristop. V to sta vključeni dve ministrstvi: ministrstvo za promet pridobiva sredstva za železniško infrastrukturo prek agencije in sredstva za gradnjo avtocest prek Darsa, medtem ko ministrstvo za okolje in prostor skupaj z občinami pripravi določen projekt, nato pa se ti projekti posredujejo komisiji v odobritev.

Kakšni bodo nadaljnji koraki pri njihovem ustanavljanju oziroma kdaj menite, da bomo pokrajine tudi dejansko ustanovili?
Kot sem že omenil, je bil velik korak narejen z dosego konsenza v DZ-ju, ki se nanaša na spremembo ustave v delu, ki govori o ustanavljanju pokrajin in omogoča pospešitev postopkov. Pri oblikovanju spremenjenega člena ustave je sodelovala tudi naša služba. Člen bo predan v presojo ustavni komisiji, tako da je dinamika ustanavljanja pokrajin odvisna predvsem od hitrosti postopkov. Moram pa priznati, da sem v tem trenutku bistveno večji optimist, kot sem bil v prejšnjem obdobju; v primeru »zapleta« pa menim, da je vredno poskusiti tudi brez tega.

V naši službi bomo v vsakem primeru pripravili celoten paket zakonodaje s tega področja, ki bo vseboval naloge, pristojnosti, načine financiranja administracije, ki bi se preselila od zgoraj navzdol, torej iz državnega nivoja na pokrajinski nivo, kar je tudi bistvo tega projekta. Možna bo tudi selitev pristojnosti od spodaj navzgor, se pravi iz občin na pokrajine, seveda če bodo občine to želele. Ta paket zakonodaje nameravamo pripraviti do konca letošnjega leta. Upam, da bodo stvari tekle hitreje kot do sedaj in bodo pokrajine ustanovljene še v tem mandatu.

M. K.