V obdobju 2014–2018 so prihodki teh organizacij realno padli za 4,3 odstotka, medtem ko se je povprečni bruto domači proizvod (BDP) v tem obdobju zvišal za 11,8 odstotka. Delež stroškov za javno RTV se je v istem obdobju znižal z 0,18 odstotka na 0,16 odstotka povprečnega BDP in kaže trend nadaljnjega zniževanja. V Sloveniji je ta delež še nižji – le 0,08 odstotka BDP, in je najnižji v Evropi!

V strukturi prihodkov javnih RTV v Evropi se delež prihodkov od RTV-prispevka znižuje, zvišujejo pa se prihodki iz državnih proračunov, kar je predvsem posledica spremenjenih modelov financiranja teh organizacij v Skandinaviji, se pravi alokacije virov, delno tudi sprememb modelov organiziranosti in financiranja v deželah Višegrajske skupine, kjer imata Slovaška od leta 2003 in Češka od leta 2008 zamrznjen RTV-prispevek, na Madžarskem se MTVA v celoti financira iz državnega proračuna, na Poljskem pa se nizek delež prihodkov iz RTV-prispevka zvišuje in se je z nekdanjih 39 odstotkov zvišal na 47 odstotkov. Ustrezno so se zato znižali prihodki od oglaševanja, kar pa je splošen pojav po vsej Evropi. V skupini sedmih držav, v katerih je RTV-prispevek zamrznjen več kot pet let, so še: Albanija, Grčija, Hrvaška, Irska in – Slovenija! Naša država je prav tako v skupini 18 držav, v katerih veljajo zmerne do zelo stroge omejitve oglaševanja v javnih medijih in so se komercialni prihodki javne RTV v obdobju 2014–2018 znižali.

Ob aktualni zdravstveni krizi EBU ugotavlja, da bo upad komercialnih prihodkov javnih medijev dolgoročen, zato je nerealno pričakovati, da bi katerakoli javna RTV lahko izgubo prihodkov iz RTV-prispevka nadomestila z višjimi prihodki od oglaševanja in drugimi komercialnimi prihodki. Možnost rahljanja omejitev oglaševanja sicer dopušča veljavna direktiva EU o avdiovizualnih in medijskih storitvah, in eden od predlogov sprememb medijske zakonodaje v Sloveniji gre tudi v tej smeri, a dejanskih učinkov takšne sprostitve ne bo. Razlog za to ni le kriza s COVID-19.

V ekonomski teoriji velja, da so medijski trgi oligopolni, in večina medijev deluje v pogojih tako imenovane monopolistične konkurence. Tržna koncentracija je na teh trgih praviloma srednje visoka do visoka, slednje ugotovimo, ko se vrednost Herfindahl-Hirschmanovega indeksa povzpne nad vrednost 1.800, in v letu 2019 je bila v Sloveniji vrednost HHI = 1.835 (navajamo po Nielsen Slovenija), v letu 2017 celo HHI = 1.924. Največji del vrednosti tega indeksa so prispevali komercialni mediji v tuji lasti. Z redkimi izjemami v Evropi velja, da so javne radiotelevizije po tržnih deležih na drugem mestu ali tretjem mestu, ker je vpliv velikih transnacionalnih TV-mrež in ponudnikov pretočnih AV vsebin vse močnejši in ponekod tudi zaskrbljujoče prevladujoč. Na slovenskih upoštevnih trgih je delež TV-programov RTV Slovenija (21,5 odstotka) drugi največji, pred njo je le CME s programi družbe Pro plus (28,9 odstotka), medtem ko je na trgu radijskih programov RTV Slovenija po deležu na prvem mestu (25,2 odstotka), na drugem mestu je mreža Infonet Media (20,9 odstotka). Na upoštevnem trgu TV-programov se v primerjavi s preteklimi leti znižujeta tako deleža CME kot RTV Slovenija, medtem ko se krepijo deleži gledanosti drugih TV-mrež in medijskih skupin.

Ob dejstvu, da jim ni več mogoče očitati prevladujočega monopolnega položaja, in ob pričakovanju javnosti, da bo javna RTV proizvedla čim več "dobrin z dodano vrednostjo", kot so dokumentarne, izobraževalne, kulturne in vsebine za otroke in mladino, predvsem pa, da jih bo, kot je to poimenovala britanska ekonomistka Gillian Doyle, proizvedla "več, kot bi jih pod pogoji tržnega povpraševanja«, se soočamo še s pojavom »nedelovanja trga". Če bi se katerokoli podjetje iz neke tradicionalne industrijske panoge spopadalo z visokimi stroški dela, nezadostnimi prihodki, domnevno preveč zaposlenih, premalo lastne proizvodnje in nižjimi tržnimi deleži, bi te težave lahko reševalo s tradicionalnimi ukrepi: z zniževanjem materialnih stroškov, z zniževanjem plač, z odpuščanjem zaposlenih, z nadomeščanjem izdelkov, ki jih trg noče, s tistimi, ki bi šli bolje v prodajo, z optimiziranjem, to praviloma pomeni zniževanjem obsega proizvodnje, z nadomeščanjem vhodih surovin s cenejšimi, z akcijami za pospeševanje prodaje, z nagradnimi igrami za potrošnike. Pa poglejmo, katere od morebitnih težav veljajo za RTV Slovenija, in s katerimi od tradicionalnih ukrepov bi se dalo rešiti njene težave?

Iz prve tabele je razvidno, da smo v primerjavo poleg Slovenije vključili tudi vse njej sosedne države, katerih programe lahko spremljajo tudi slovenski uporabniki, vse države Srednje Evrope, kamor se zgodovinsko in deloma kulturno uvršča tudi Slovenija, skandinavske države, ki se ponašajo z najvišjimi indeksi medijske svobode, in so uspešno preizkusile prehode na drugačne načine financiranja javnih radiotelevizij, poleg teh pa še Francijo in Združeno kraljestvo, saj BBC še vedno velja za »pramater« vseh sodobnih javnih radiotelevizij.

Po letni porabi za javno RTV po prebivalcu ali na milijon prebivalcev je Slovenija na 9. mestu med 16 državami, in očitno je, da je ta poraba mnogo višja v bogatejših in velikih državah, medtem ko imajo nekdanje socialistične države problem z izhodiščno gospodarsko (ne)razvitostjo, s katero so vstopile v EU. Njihova politična kultura pa je, ko govorimo o sistemskem odnosu do urejanja položaja javnih medijev, obremenjena s kulturo "enakosti v revščini". Slovenija pri tem izstopa po svoji majhnosti, kar se, kot je razvidno iz druge tabele, ne odraža na obsegu lastne premierne proizvodnje programov. Če jo primerjamo z Avstrijo, Belgijo, Dansko, Hrvaško in Madžarsko, ugotovimo, da RTV Slovenija proizvede skoraj toliko programa kot te države, a z bistveno manj denarja in za najmanjše število uporabnikov. Skupno pa je po obsegu proizvodnje Slovenija na 11. mestu med 16 državami, denimo pred vsemi skandinavskimi državami! Iz primerjave, torej, ni mogoče sklepati, da ima RTV Slovenija premalo lastne proizvodnje, saj na milijon prebivalcev proizvede daleč največ lastnega programa med vsemi 16 državami.

Ali ima preveč zaposlenih, kar je v sedanji javni razpravi eden od pogostih očitkov? Primerjava pokaže, da v primerjavi s Slovenijo imata manj zaposlenih na javni RTV edino Slovaška in Madžarska. Pri Slovaški RTV je opazno, da ima 33 odstotkov manj zaposlenih, toda sama zato proizvede tudi 43 odstotkov manj programa kot RTV Slovenija. Primerjava med MTVA in RTV Slovenija, žal, ne more biti povsem natančna, saj imajo na Madžarskem dve medijski hiši, poleg MTVA še Duna TV, ki opravljata funkcijo javne RTV, število zaposlenih na Duna TV pa ni zajeto v skupnem številu vseh zaposlenih, ki ustvarjajo lastno produkcijo (podatka v dostopnih virih nismo našli!), prav tako ni znano število najetih produkcijskih delavcev za športne in druge prenose, glede na dejstvo, da je eden od TV-kanalov MTVA tudi tematski športni kanal. Zato številki preprosto nista neposredno primerljivi!

Za oceno števila zaposlenih je pomembno tudi, kakšne vrste programov proizvaja neka javna RTV? Za RTV Slovenija je značilno, da sama proizvaja višji delež informativnih in njim po značilnostih produkcije sorodnih programov, za katere je značilno, da angažirajo več zaposlenih kot druge oblike produkcije. Če razlike izenačimo: za iste vsebine in funkcije, za katere danska DR zaposluje 3.075 ljudi, RTV Slovenija zaposluje samo 2.032 ljudi.
Posebej smo ugotavljali, kolikšen je delež programskih stroškov v vseh letnih stroških javnih RTV v 16 opazovanih državah. Ti deleži se gibljejo od 42,5 odstotka na Norveškem do 80,2 odstotka na Danskem, na RTV Slovenija je ta delež 72,9 odstotka, podoben kot v Belgiji, na Finskem, Irskem, Italiji in na Švedskem. V teh državah za igrane programe porabijo od 6,5 odstotka (Slovenija!) do 23,7 odstotka (Italija) vseh programskih stroškov. Sloveniji sta po nizkem deležu še najbližje irska RTE (9,6 odstotka) in belgijska RTBF (9,8 odstotka), Italiji pa sta blizu irska TG4 (23,3 odstotka), Francija (21,1 odstotka) in Avstrija (20,4 odstotka). Delež plačil za športne pravice se v programskih stroških javnih RTV giblje med 3,3 odstotka (Belgija) in 18,1 odstotka (irska TG4), v Sloveniji je ta delež 5,4 odstotka. Enak delež kot Slovenija imata Hrvaška in Češka, nekoliko nižjega Slovaška (5,1odstotka), obe naši veliki in bogati sosedi Avstrija (8,3 odstotka) in Italija (8,1 odstotka) imata podobno višja deleža. Poseben primer je Madžarska, kjer je delež programskih stroškov v vseh odhodkih najnižji v Evropi, le 33,8 odstotka, od tega pa 31,5 odstotka porabijo za plačilo športnih pravic in še 11,8 odstotka za produkcijo igranih programov. Iz tega lahko sklepamo, da tam zelo veliko denarja porabijo za najeme zunanjih produkcijskih kapacitet s kadri, in za proizvodnjo ali nakupe omejenega nabora vsebin na tematskih kanalih. Na ta način pa javna RTV ne služi nujno vsem državljanom!?

Za skandinavske javne RTV, pri katerih po vrsti, spet z izjemo Danske, opazimo, da imajo relativno skromen obseg lastne proizvodnje, velja, da te združujejo veliko denarja v skupne koprodukcije visoko proračunskih filmov in nadaljevank (Norveška porabi a igrane programe 15,4 odstotka, Švedska pa 16,7 odstotka vseh programskih stroškov), zaradi razvejanih mrež regionalnih uredništev pa imajo večje število zaposlenih, saj s svojimi kadri dosledno pokrivajo ozemlje države. Finska YLE, denimo porabi 17 odstotkov svojega letnega proračuna za financiranje regionalnih enot, čeprav te proizvedejo le 4 odstotke predvajanega programa! In, tovrstnih kulturnih in političnih razlik med državami je veliko, zato primerjave niso vedno in povsod niti mogoče, niti smiselne. Slovenija je tozadevno v izrazito podrejenem položaju, saj smo majhna država, z majhnim številom prebivalcev, a regionalno precej raznolika, in še jezikovno smo zamejeni, saj slovenščine ne govori nihče drug v Evropi, razen nas.

Še najbližje bi bili resnici, če bi odgovorili, da bi RTV Slovenija lahko imela manj zaposlenih, toda za dosego tega cilja bi bilo potrebno izpolniti nekatere pomembne pogoje. Prvi je dokončanje procesov integracije in spreminjanja delovnih postopkov in procesov, za kar je RTV Slovenija že ustvarila tehnološke pogoje, nima pa še normativnih podlag za takšne spremembe. Drugi je izobraževanje kadrov za prehod na nov način dela in morebitno novo organiziranost. Nujno je vedeti, da vsako tovrstno izobraževanje potegne s seboj dodatne stroške, kar pomeni, da javna RTV za dolgoročno zniževanje stroškov dela ali števila zaposlenih mora nekaj časa delovati z višjimi stroški, da lahko doseže dolgoročne cilje. Zraven sodijo še stroški odpravnin in drugi iz delovno-pravnih razmerij, ki jih pri nas predpisuje zakonodaja, in se jim ni mogoče izogniti. V bistvu bi za njihovo pokrivanje, če že v imenu javnega interesa postavi takšno zahtevo upravi javnega medija, po zakonu morala poskrbeti država, ki nastopa v vlogi ustanovitelja. Sedanja blokada finančnega načrta RTV Slovenija, zapleti z imenovanjem članov nadzornega sveta in grožnje z odvzemom prihodkov iz RTV-prispevka v resnici preprečujejo ustanovi, da spremembe izpelje do konca.

Vprašanje produktivnosti se na javnih radiotelevizijah rešuje na en sam način: proizvesti je treba čim več kakovostnega programa, ki je namenjen najširšemu možnemu naboru različnih ciljnih skupin uporabnikov, in jim ponuditi storitve, da te vsebine čim lažje dosežejo! Gillian Doyle, ki se pri svojih ugotovitvah opira tudi na druge mednarodno priznane ekonomiste in specialiste za ekonomiko medijev (Picard, Albarran, Fillistrucchi, Sherer), pravi, da so dodatni stroški, ki nastanejo z zaposlovanjem novih delavcev, da bi z uporabo razpoložljive opreme proizvedli več programa in povečali obseg ponudbe, "družbeno opravičljivi", programski učinki so "družbeno koristni", hkrati pa "povzročajo ekonomski učinek padca učinkovitosti in produktivnosti vseh redno in honorarno zaposlenih." To je bistvo delovanja vseh medijev na tem planetu in paradoks, ki ga v slovenski družbi in v pogosto gostilniško obarvanih razpravah o javnih radioteleviziji nočemo razumeti!? Za zdaj ni videti, vsaj mednarodne primerjave tako kažejo, da bi bila RTV Slovenija manj produktivna od drugih javnih RTV v Evropi. Število ur letno proizvedenega programa pokaže, da je RTV Slovenija s 6,2 ure programa na zaposlenega v samem vrhu med 16 državami, prav tako po deležu lastnega programa v skupnem letnem predvajalnem času.

Poglejmo še, ali je RTV Slovenija že uporabila ali lahko uporabi katerega od tradicionalnih ukrepov za izboljšanje poslovanja? Ustanova že vrsto let znižuje posamezne skupine materialnih stroškov (varčevanje pri nabavi pisarniškega materiala, skupne tiskalniške točke, povečan obseg elektronskega poslovanja, ki nadomešča papirnato, energetska sanacija objektov, zniževanje porabe različnih energentov, in podobno). Prav tako nadomešča stare izdelke z novimi, in je v skladu z medijsko konvergenco svojim uporabnikom med prvimi ponudila sodoben spletni portal, aplikacije za podcaste in odložen ogled televizijskih vsebin, nadomestila je teletekst s sodobnejšimi spletnimi storitvami, uporabnikom omogoča ogled svojih in tudi tujih vsebin, za katere so pridobljene pravice, na celotnem območju EU, prav tako dostop do arhiva svojih oddaj. Po drugi strani, nima možnosti za "pospeševanje prodaje", saj "prodajo" medijskih izdelkov ne določata klasični ponudba in povpraševanje.

Tega, žal, večina kritikov RTV Slovenija ne razume, nekateri pa tega tudi namenoma nočejo razumeti. Toda, v ekonomski teoriji ta ugotovitev velja tako za javne kot komercialne medije, zato nam slednji ob svojih programih ponujajo še celo vrsto dodatnih plačljivih vsebin in storitev, ali pa plačilo zanje prenesejo v stroške, ki jih uporabnik plača operaterju za izbrani "trojček". Vlada pa s tem, ko hoče RTV Slovenija vzeti prihodke iz prispevka in jih nameniti zasebnim medijem, ter z ustanavljanjem "sklada za slovensko televizijsko produkcijo", v katerega bodo prek naročnin operaterjem denar dejansko vplačevala gospodinjstva (za 3,5 evra prispevka v sklad vam bodo operaterji zaračunali 4,3 evre, to so že javno napovedali ob objavi vladnih predlogov!), uvaja nekakšen razširjeni RTV-prispevek, ki bi letno namesto sedanjih 153 evrov znašal 204,6 evra. Če k temu dodamo še 8 evrov, ki jih mesečno že plačate zasebnim medijem prek naročnin operaterjem, in jih uporabnik niti ne zazna, pridemo do podatka, da bi javni RTV vsako gospodinjstvo letno namenilo okoli 128 evrov, zasebnim medijem pa okoli 172 evrov?! Skupni letni "RTV-prispevek" bi tako v resnici znašal 300 evrov!??? Kot sedaj v Avstriji, le da Slovenci, žal, nimamo tudi avstrijskih plač.