Ampak vedeti več, soočati argumente pravzaprav nikoli ni odveč.

Dne 10. 8. je bil objavljen zapis Antona Tomažiča, ki podaja izjemno koristne poglede na same razloge, zakaj je bilo treba pripraviti zakonodajo, kaj si misli o samo 5-dnevnem roku in kaj takšni zakoni pomenijo za RTV, zakaj niso primerni za nadaljnjo obravnavo in kako se lotiti novih. Ob tem pa podaja svoje poglede, ki pa zaslužijo vendarle določene pojasnitev »druge« strani. Tako se mi je zdelo treba pojasniti nekaj stvari, ki očitno njemu ne drugim niso dovolj dobro znane.

Poudarki iz zapisa Antona Tomažiča glede predlogov sprememb medijskih zakonov:

1. Njegovo mnenje je, da je »logična (je) reakcija Ministrstva za kulturo, da se takšno stanje (ko nacionalna RTV SLO praktično vodi medijsko vojno proti trenutni vladi) prekine s paketom medijske zakonodaje«. Mislim, da je v nekaj besedah povedal točno to, kar smo navajali tudi mi, da je namreč predlog zakonov objavljen ravno zdaj z namenom, da bi bil po »prekratki javni razpravi« sprejet in bi pripeljal do finančnega kolapsa in posledično nedelovanja javne RTV. Naj tu dodam, da so citati včasih sestavljeni iz več navedb, ker bi popolno citiranje močno podaljšalo besedilo.

2. Videti je, da je v ozadju še veliko več, da je zakonodaja namreč resnično delana kot dodatna grožnja, da se z zamenjavo vodstva doseže »sproščenost, saj bi se tudi drugi novinarji začeli obnašati bolj objektivno in enakopravno do vseh političnih opcij«, kajti sproščenost bo nastopila »ob umiku rigoroznih predlogov po »rezanju« finančnih osnov celotne hiše«. Povedano dodatno potrjuje tezo o želji po uničenju, vendar le v primeru, če se ne doseže zamenjave vodstva. Kar je seveda nonsens, če seveda ne bi bilo res.

3. Jasno zapiše, da ima »paket medijske zakonodaje nekakšno naravo sankcioniranja in celo tendence po razgradnji nacionalke preko finančnih pritiskov, dolgoročno pa več negativnih, kot pozitivnih posledic«. Tudi tu je potrdil tisto, kar vodstvo poudarja od samega začetka, da so predlogi zakonov delani brez analiz stanja RTV v tem trenutku in kaj bi dodatna obremenitev z 8 % in izločitvijo OZ pomenila za RTV (»razgradnjo nacionalke preko finančnih pritiskov«).

4. Njegovo stališče, ki ga je posredoval svoji stranki NSi, da »NE podpre Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o radioteleviziji Slovenija, saj je nepotreben, ker bo s takšnim parcialnim pristopom le oslabil financiranje in s tem tudi funkcioniranje obstoječega javnega zavoda, tako zaradi odvzema dela prispevka RTV kot tudi izločitve oddajnikov in zvez, ki sedaj pomagajo pri izboljševanju financiranja zavoda«, je praktično enako stališču vodstva. Kar daje upanje, da bo vendarle prevladala modrost nad željo po »sankcioniranju«. Tudi to, da bi se lotili spremembe zakona o RTV ali sprejema novega zakona v »bolj mirnem političnem ozračju« in na osnovi »temeljite sistemske analize obstoječega stanja«.

Mislim, da so njegova stališča resnično dragocena, predvsem ker kažejo, da ni »druge strani«. Skrb vseh, ki jim je mar za demokracijo, bi morala stremeti k temu, da bi spremenili obstoječi zakon o RTV Slovenija, da bi ta lahko pariral spremembam, ki se dogajajo na področju medijev, pri čemer pa ostaja vloga javne RTV nepogrešljiva. Ob tem, da imajo ideje o finančnih in kadrovskih »hujšanjih« svoje meje, ki bi se lahko spremenile v nepopolno delovanje. Tako se Antonu Tomažiču resnično zahvaljujem za njegov prispevek oziroma mnenje. Upam, da bomo skupaj dosegli želeni cilj.

Naj dodam tu še njegovo stališče, da je »tudi Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o Slovenski tiskovni agenciji nepotreben«, ker »bi bilo s tem tudi oteženo financiranje RTV SLO«, in da bi bilo bolje, da člana NS STA še naprej imenuje DZ.

Najraje bi tu končal, pa vendar mislim, da je treba razčistiti tudi nesporazume, ki so razvidni iz preostanka zapisa. Sicer sem na njegov daljši zapis na casnik.si odgovoril kot Igor Kadunc na svojem FB profilu in na svojem blogu. Tako bom tukaj skušal biti kratek.

Zelo dobro bi bilo, če bi Anton Tomažič pojasnil, kaj misli, ko uporablja besedo vodstvo. Je to samo generalni direktor ali so zraven tudi vsi, ki bi bili lahko krivi, da naj bi bila RTV v »vojni z vlado«. To je pomembno, ker je treba javnosti povedati, ali je problem le Igor Kadunc, ali pa bi morala na »novo postavljena močna osebnost, ki ne bo le politično usmerjena v eno smer, ampak bo avtonomna ter povezana s kolektivom« takoj predlagati Programskemu svetu tudi zamenjavo obeh programskih direktorjev in ti vsaj odgovorne urednike informativnih programov, pa regionalnih programov pa še koga. Če prav razumem, je vse to potrebno, da bi se potem »mnogi drugi novinarji začeli obnašati bolj objektivno«. Ampak, začeti je treba pri Kaduncu, ker brez tega se nobena od nujnih kadrovskih sprememb za dosego »sproščenosti« novinarjev ne da doseči.

Če prav razumem, ste to hoteli predlagati na sklicani seji NS 29. 7. Pri tem pa ste v celoti spregledali, da NS NE MORE predlagati PS razrešitve zaradi tega, ker naj bi RTV vodila vojno proti Vladi. Naj tudi dodam, da uporabljate izraz, ki izvira iz zapisa na strani Vlade in ki so ga vnesli v prostor predstavniki neke stranke. Ko smo »napadali« ministra Lebana pa Prešička, nikomur ni padlo na pamet, da se gremo kakršno koli »vojno«. Novinarji RTV Slovenija so tedaj in tudi zdaj samo opravljali svoje delo. To se od njih pričakuje. Za pravilnost sklepov in ukrepov vlade ter osebno integriteto naj skrbi vlada in funkcionarji. Imate morda podatek, koliko zahtev za popravek navedb smo prejeli od nastopa nove vlade? Izjemno malo! Od vlade oz. ministrstev manj kot 10! Ali veste, kolikšno je bilo razmerje med nastopi politikov oz. predstavnikov vlade in opozicije ali predstavniki civilnih iniciativ? Vladi je bilo namenjeno krepko čez 70 % časa, kar je ob času epidemije in z nastopom ekonomske krize povsem normalno. Ali ni ravno RTV zagotovila organizacijo tiskovnih konferenc in za to bila deležna zahvale tako vladne strani kot od večine medijev? Torej je jasno, da RTV Slovenija ni v nobeni vojni, še najmanj pa z Vlado.

Če programska politika RTV, ki je po anketah v času krize dobila izjemno pozitivno oceno na osnovi dveh neodvisnih medijskih raziskav, ni primerna, bi bila celo teoretično možna osnova, da bi 10 članov PS podalo pobudo za začetek postopka za moj odpoklic. Če bodo imeli še argumente, ki bi zdržali na sodišču, res ne vidim problema.

Če pa bi takšno pobudo dali Programskemu svetu člani Nadzornega sveta, bi se pa seveda s tem osmešili. Oziroma ste se že, ker ste zapisali, da ste imeli tak namen. Seveda lahko da pobudo NS, če ugotovi neetično obnašanje (za zdaj je vse pobude KPK zavrgel oz. ni zaznal kršitev, z izjemo enega primera, ko sem dobil opomin), če bi ravnal negospodarno ali protizakonito. Seveda tudi, če ne bi izpolnjeval sklepov NS. Ne vem, od kod vam osnove za popolnoma napačno trditev, da naj bi se v zadnjih letih trmasto branil izvajati sklepe in pozive Nadzornega sveta RTV SLO. Če bi to delal, bi zagotovo že prišel nov predlog za razrešitev! Še bolj lovska je, da naj bi zavračal sklepe NS z zahtevami po racionalizaciji in izogibanju izgubi. Vsak Finančni načrt, ki sem ga predlagal in ga je NS sprejel, je imel elemente racionalizacije in sanacije. Kako si drugače predstavljamo, da smo leta 2019 delali s 6 mio manj prihodkov kot daljnega leta 2012, ko je bila določena sedanja višina RTV-prispevka? Če boste pogledali analizo »Z manj denarja kot v 2012 se v letu 2020 ne da delati«, ki ste jo prejeli, se boste za napačne navedbe, upam, opravičili. Ali vi in ostali moji kritiki sploh veste, da smo leta 2018 izgubo iz poslovanja povečali le za 420 tisoč evrov – glede na 2017, ob tem, da so stroški dela narasli za 3,9 mio evrov. In da smo v letu 2019 izkazali izgubo predvsem zato, ker NS ni sprejel predloga za prodajo delnic, čeprav je bilo to jasno zapisano v Finančnem načrtu! Pa smo vseeno načrtovan primanjkljaj, če ne upoštevamo predvidene nerealizirane prodaje delnic, zmanjšali za 2,2 mio evrov. Vam je znano, da je bil primanjkljaj 2019 večji kot 2018 le za 2,1 mio, čeprav so se stroški dela predvsem zaradi zunanjih faktorjev povečali za 5,0 mio evrov?
Res je, da bi si tako sam – kot bi tudi člani NS radi – želel, da bi se stvari na področju formalne ureditve pri sistematizaciji delovnih mest hitreje urejale, vendar verjetno tega ni tako enostavno urediti, če tega niso bili sposobni tudi generalni direktorji pred menoj.

Upam tudi, da imate toliko lastne integritete, da ne nasedate pogosto predstavljenemu sklepu ali napotilu, da naj se »zagotovi uravnoteženo poslovanje RTV Slovenije brez prodaje kapitalskih naložb z zmanjšanjem stroškov dela«. So ljudje, ki so trdili, da je to celo zahteva ustanovitelja, kar pa se je izkazalo kot laž. Vse, kar sem zapisal, so preverljiva dejstva, tako da bo NS zelo težko resnično argumentiral predlog za razrešitev. Seveda pa odločajo glasovi članov.

Seveda pa imamo spet en problem. Ali vam kot članu NS ni bilo znano, da je treba predloge za dnevni red NS s predlogi sklepov podati vsej en teden prej, da se lahko na seji soočijo argumenti? Zakaj te točke, če ste nameravali predlagati sklep o predlogu za mojo razrešitev, niste predlagali tako, kot predvidevajo običaji v javnem sektorju in poslovnik nadzornega sveta? Res je predsednik pri prejšnjem predlogu našel sporen način, da je bila točka uvrščena direktno na sami seji (po predhodnem usklajevanju z nekaterimi člani na sedežu SMC, če se ne motim). Ampak to ni znak dobrega delovanja, kajti verjamem, da tudi pri vas argumenti štejejo in da se v takšne sklepe ne gre zaradi nekje sprejetih odločitev.

Naj tu končam, ker to nima več povezave z obravnavo zakonodaje. Ocenjujem tudi, da mi ni treba razlagati, da vodstvo ne spodbuja ali usmerja nikogar v tej hiši glede poročanja o komerkoli. Ko bo kdorkoli predložil kakršen koli dokaz za te trditve, se bomo pa lahko pogovarjali z dejstvi. Do tedaj pa samo vzamem na znanje, da bi nekateri radi zasedli mesta nekaterih odgovornih urednikov.