Kljub temu, da se v britansko in svetovno zgodovino ta konzervativec ni zapisal tako globoko, kot njegova predhodnica, "železna lady" Margaret Thatcher, in sodržavljanov ni popeljal na "tretjo pot" kot laburist z veliko karizmo Tony Blair, njegovo osemletno vodenje nekdanje kolonialne velesile ni minilo neopazno.

John Major, ki je življenje posvetil politiki, je bil pred preselitvijo na Downing Street v vladi Thatcherjeve tako zunanji kot finančni minister. Če upoštevamo dejstvo, da je nato postal še predsednik vlade, Major sodi v zelo majhen krog Britancev, ki se lahko pohvalijo s tem, da so zasedali tri izmed štirih "najodličnejših državnih služb", kamor spadajo mesta premierja, notranjega in zunanjega ministra ter ministra za finance.

Po strankarskem še premierski stolček
Major je na položaj vodje kozervativne stranke prišel leta 1990. Ko je nekdanji minister za obrambo in okolje Michael Heseltine napovedal, da se bo za omenjeni stolček boril s Thatcherjevo, je slednja v drugem krogu glasovanja izstopila iz boja. Za položaj so se pomerili Heseltine, Douglas Hurd in Major, ki mu sicer ni uspelo dobiti zahtevane večine, a vseeno dovolj glasov, da je 27. novembra postal vodja konzervativne stranke. Naslednji dan ga je kraljica Elizabeta II. povabila v Buckinghamsko palačo in imenovala za premierja Velike Britanije.

Kako globoko se "zaplesti" v Evropsko unijo?
Njegovo osemletno vodenje države - veljal je za premišljenega, strpnega, zmernega in vljudnega politika -, je bilo predvsem v znamenju dveh stvari. Prva so bila strankarska nesoglasja pri vprašanju britanske integracije v Evropsko unijo, saj se je moral neprestano boriti s t. i. "evroskeptiki" v najbolj desničarskem krilu stranke, ki so Majorja porazili, ko jim je uspelo prvič preprečiti ratifikacijo Maastrichtske pogodbe leta 1992. Istega leta je bila država tudi prisiljena izstopiti iz Mehanizma menjalnih tečajev (ERM), ta dogodek se imenuje "črna sreda" (Black Wednesday).

Uspešnejši je bil pri vodenju gospodarstva, saj je pod njegovim vodenjem država okrevala iz recesije, v katero je bila pahnjena med letoma 1990 in 1992. Kasneje so konzervativci dejali, da so laburisti z Blairom na čelu leta 1997 nasledili "zlato dediščino". Stranki sta od leta 1992 namreč krmarili skozi najdaljše obdobje gospodarske rasti v britanski zgodovini.

Konzervativci leta 1997 "potlačeni"
Leta 1995 je zaradi stalnih napadov torijcev nanj Major odstopil kot vodja stranke in napovedal volitve, na katerih je sicer premagal Johna Redwooda, a položaja in avtoritete v stranki mu kljub temu ni uspelo utrditi. Laburisti so tako pred splošnimi parlamentarnimi volitvami leta 1997 ostajali v prednosti, nikakor pa jim javnomnenjske ankete niso napovedale tako veličastne zmage, kot so jo nato doživeli. Konzervativna stranka je namreč v novem parlamentu dobila komaj 165 sedežev, laburisti s Tonyjem Blairom na čelu pa kar 418, kar je pomenilo najhujši poraz torijcev po letu 1832.

"Ko pade zastor, je treba oditi z odra"
Majorju ni ostalo drugega, kot da je kraljici ponudil odstop. Od javnosti se je poslovil z besedami: "Ko pade zastor, je treba zapustiti oder" in nato dejal, da je namenjen na tekmo kriketa z družino. Nekaj mesecev je nato ostal vodja opozicije, nato pa se umaknil tudi s čela konzervativne stranke; zamenjal ga je Wi lliam Hague. Do leta 2001 je nato opravljal funkcijo poslanca v spodnjem domu parlamenta, nato pa se je upokojil.

Glasnik britanskega kriketa
John Major se je po upokojitvi skoraj umaknil iz britanske politične scene. Leta 1999 je izdal avtobiografijo, za katero je dobil veliko pohval, sploh, ker je vso, od prve do zadnje besede, dejansko napisal sam. V njej je odkrito kritiziral tudi nekatere poteze Margaret Thatcher. Od časa do časa je tudi nastopal v različnih oddajah in govoril v britanskem parlamentu.

Tako je našel dovolj časa za svojo veliko ljubezen - kriket. Postal je predstavnik različnih organizacij in združenj za ta šport, leta 2005 je bil celo izvoljen za člana odbora Committee of the Marleybone Cricket Club, ki bdi nad pravili in vodenjem tekmovanj v kriketu.

Varuh britanskih prin cev
Ko je leta 1997 tragično preminila britanska princesa Diana, so prav Johna Majora pooblastili, da je postal posebni varuh princev Williama in Harryja, kar je pomenilo, da skrbi za njune pravne in upravne zadeve.

Priznal, da je skočil čez plot
Čeprav si je želel predvsem miru, so britanski mediji pograbili zgodbo Edwine Currie, ki je leta 2002 javno priznala, da je imel Major, preden je postal premier, z njo štiriletno zunajzakonsko zvezo. Major je afero takoj priznal, dejal, da je osramočen in da mu je njegova žena to dejanje oprostila.

Iskani govorec
Svoje znanje, voditeljske izkušnje in vpliv je izkoristil, tako kot mnogi drugi upokojeni voditelji, tudi za zaslužek. Postal je iskani predavatelj in gost različnih konferenc in seminarjev, na katerih predstavlja svoja videnja o Evropski uniji, prihodnosti sveta v 21. stoletju in razvoju Velike Britanije. V povprečju za predavanje v žep pospravi okoli 30.000 evrov.

Leta 2006 je pozval k neodvisni preiskavi odločitve Tonyja Blaira o vdoru v Irak, omenjal pa se je tudi kot eden izmed možnih konzervativnih kandidatov na lanskih volitvah za župana Londona, a je kandidaturo zavrnil. Kot je dejal njegov predstavnik: "Majorjeva politična prihodnost je že za njim." Za svoje delo je bil nagrajen s kar nekaj naslovi in priznanji. Živi z ženo, s katero imata dva otroka.

Anja Pavlič