Kdo bi vedel, verjetno vsakega po malo oziroma priljubljena slovenska forma, za vsakogar se nekaj najde.
Končno smo v 16. ediciji festivala dočakali premik in opazno velikopotezno in profesionalno zastavljen program. Igor Prassel, vodja 16. FSF-ja: "Glavni cilj, ki smo si ga zadali ob sprejetju te odgovorne rabote, je bil, da festival ustvarjamo za filmske ustvarjalce in skupaj z njimi, da tako omogočimo prostor za refleksijo in dialog, za strokovna predavanja in kakovostno zabavo, in če nam pri tem še uspe promovirati kakovostne slovenske filme, smo napravili dovolj." Letos je bilo očitno, da je šel končni program skozi več sit, da je na koncu postregel z res kakovostno slovensko in tudi koprodukcijsko filmsko bero, in z veseljem pozdravljam tudi prikaz filmov študentov, ne samo z AGRFT-ja, kar je že stalnica, ampak tudi z Visoke šole za umetnost v Novi Gorici.

Letošnji FSF bo ostal v spominu vsakega cineasta kot tisti, ki je naredil nekaj drugače, tisti, ki je festival trdno postavil v nove tirnice in bo, upam, da tudi v prihodnje, skrbel za to, da nas po ogledu filmov ne bo mučil dvom, po kakšnem ključu so se uvrstili v program. Zato klobuk dol pred Igorjem Prasslom in ekipo, vsemi odgovornimi pri letošnjem festivalu in le tako naprej (prosila bi vas le, da vseeno ne pozabite na predstavnike medijev in nam vsaj katalog priložite k akreditaciji).
Jožko Rutar, direktor Slovenskega filmskega centra: "… Želel bi se zahvaliti za sodelovanje in podporo tako sodelavcem na Filmskem centru, članom sveta in strokovnim programskim komisijam kot tudi vsem filmarkam in filmarjem, ki nas s svojimi pobudami, filmi in projekti navdihujejo in spodbujajo k predanemu in še boljšemu delu v prihodnosti." In zahvali se priključujemo tudi vsi, ki festival spremljamo v dvorani. Da bi le še naprej vse (ali skoraj vse) veje slovenskega filma tako dobro sodelovale.

2013 - leto slovenskega filma
Kljub trdni volji in nameri mi ni uspelo videti vseh filmov. Od 42 tekmovalnih in 21 netekmovalnih mi jih je uspelo pogledati iz obeh kategorij skupno 41. Hud nabor celovečercev je letos še skrajšal že tako kratke minute, ko lahko med projekcijami skočiš na kosilo ali posnameš intervju, kar pomeni, da smo od 13.00 naprej sedeli v dvorani, včasih tudi v naslednji dan, dopoldneve pa preživljali v kavarni Avditorija na zajtrkih z avtorji, kot so poimenovali bolj sproščene in družabne oblike novinarskih konferenc, ki so namenjene tako občinstvu kot novinarjem. Za prihodnje leto pa prosim za tih kavni avtomat, da ni treba čakati na odmore med pogovori, da prideš do kave. :)

Celovečerni igrani tekmovalni filmi
Glede na to, da je kar nekaj filmov premiero doživelo že pred festivalom, je o njih že marsikaj znanega in ste tudi že lahko zasledili kak intervju ali oceno. Zato jih bom predstavila bolj na kratko. Za vesno za najboljši film se je letos potegovalo sedem celovečercev:

Adria Blues. Miroslav Mandić, produkcija Gustav film, koprodukcija Filmostovje, SCCA/pro.ba, Propeler Film
Mandić je rojen v Sarajevu, je diplomant univerze Columbia v New Yorku iz scenaristike in režije, od leta 2005 živi in ustvarja v Ljubljani.
Zgodba o rokerju, ki ni več roker, ampak kronični igralec tetrisa (Senad Bašić, Šanghaj), in o njegovi ženi (Mojca Funkl), ki preživlja oba z delom pri vroči liniji, je že v kinematografih. Mojca je res odlična in predvsem zaradi nje si bom film ogledala še enkrat.
Čefurji raus!, Goran Vojnović, produkcija Arsmedia
Goran je film posnel po lastnem istoimenskem romanu, po katerem je sicer že nastala gledališka predstava. Čefurji so njegov drugi celovečerni film, po Piran Pirano (2010). Tisto, kar naredi film res močan, so glavni štirje igralci: Benjamin Krnetić, Dino Hajderović, Ivan Pašalić in Jernej Kogovšek. Benjamin, ki igra košarkarja Marka, v resnici pred filmom ni nikoli igral košarke, Ivan prihaja iz Zagreba, edini, ki je res s Fužin, je tudi edini v četverici, kot v smehu pove Vojnović, ki nima prav nobenih 'čefurskih' korenin, Jernej. Odlično uigrano ekipo je prepoznala tudi žirija in Dinu, Ivanu in Jerneju podelila skupinsko nagrado za stransko moško vlogo. Benjamin pove, da jim je vsem štirim bilo zelo blizu to okolje in so se kljub različnim izkušnjam hitro znašli v scenariju in svojih vlogah, njega osebno pa je, ko je bral knjigo, najbolj skrbelo prvo poglavje, kako bodo to naracijo prenesli na film. Brez potrebe, uspešno. Čefurji raus! prihajajo v kino 3. oktobra.
Dvojina. Nejc Gazvoda, produkcija PERFO (Aleš Pavlin, Andrej Štritof), koprodukcija Beofilm, Studio Dim
Novomeščan Gazvoda je leta 2011 navdušil domačo in tujo javnost in kritike s prvencem Izlet. Dvojica iz tega filma, Nina Rakovec in Jure Henigman (sicer v manjši vlogi), igra tudi v Dvojini, kjer spremljamo srečanje Tine in Iben (Mia Jexen), ki ga iz uradnega opisa filma lahko zajamemo s stavkom: iskrena zgodba o dveh, ki se spoznata v popolnoma neprimernem trenutku, a sta navkljub temu malce srečnejši. Dvojina je že v kinu, nagrajena pa je dvema vesnama: Nina Rakovec za glavno žensko vlogo in Monkey Cup Dress za najboljšo glasbo.

Gremo mi po svoje 2. Miha Hočevar, produkcija Vertigo Emotionfil (Danijel Hočevar)
Miha Hočevar (Jebi ga, Na planincah, Gremo mi po svoje) je junake prvega dela znova poslal na taborjenje v gore, kjer jim štrene tokrat meša rod štajerskih tabornikov, ki jih vodi Šefe (Tadej Toš). Starešini (Jurij Zrnec) pa za povrh še krati spanec inšpektorica, ki preverja, ali je vse v skladu z evropskimi predpisi, in vsi vemo, da birokracija ni hec. Razen na filmskem platnu, seveda. Film bo v kinu 7. novembra, utrinke s snemanja pa si lahko preberete tukaj.
Panika. Barbara Zemljič, produkcija RTV Slovenija, koprodukcija A Atalanta
Barbara je diplomantka Filozofske fakultete v Ljubljani in AGRFT-ja iz filmske in televizijske režije, scenaristka filma Kruha in iger (Klemen Dvornik), Panika pa je njen celovečerni prvenec. Hitro najdemo vzporednice med Paniko in Bridget Jones v mislih protagonistke in srečno/nesrečno zaljubljene ženske, ki ima največjo težavo v tem, da, kot za nemajhno ceno ugotovi na koncu, nima težav. Za vrhunsko igro zafrustrirane Vere poskrbi Janja Majzelj, ki je zagotovo glavni adut tega filma. Njenemu bombažnemu modrcu (ekvivalent velikim 'gatam' Bridget) se res od srce nasmejiš. Barbara je prejela posebno omembo žirije za postavljanje novih mej z oblikovanjem pronicljive in inteligentne zabave za širše občinstvo s filmoma Panika in Pravica ljubiti.
Razredni sovražnik. Rok Biček, produkcija Triglav film
O filmu je bilo povedanega in napisanega že toliko, da zdaj pa res morate že vse vedeti o njem. :) Film je že v kinu, nagrajen pa je bil s petimi vesnami, Stopovo nagrado za najboljšega igralca (Igor Samobor), nagrado občinstva za najboljši film teleking in nagrado žirije kritikov, ki so jo sestavljali Nina Cvar, Tina Bernik in Živa Emeršič.
Zapelji me. Marko Šantić, produkcija RTV Slovenija
Marko je diplomant AGRFT-ja, požel je nagrade in pohvale kritikov že s kratkima filmoma Srečno pot, Nedim in Luknja, Zapelji me pa je njegov celovečerni prvenec. Luka (Janko Mandić) med raziskovanjem preteklosti in lastnega izvora naleti na družinsko skrivnost, in edina stvar, ki njegovo življenje še drži pokonci in mu nudi uteho, je ljubezen do sodelavke Ajde (Nina Rakovec). Marko je prejel vesno za najboljšo režijo, mnenje mnogih navzočih pa je bilo, da bi si Nina zaslužila skupno vesno za Dvojino in Zapelji me.
Nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo filmskega ustvarjalca je letos dobil Karpo Godina, ki je v plodni karieri prejel več kot 40 domačih in tujih nagrad, med drugim leta 1979 nagrado Prešernovega sklada in 2006 Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Strokovno žirijo 16. festivala slovenskega filma so sestavljali Hanna A. W. Slak, avtorica mednarodno priznanih in nagrajenih igranih, dokumentarnih in animiranih filmov, Hrvoje Hribar, filmski režiser in direktor Hrvaškega avdiovizualnega centra, in Olmo Omerzu, ki je prvi kratki film Almir posnel pri rosnih trinajstih v produkciji RTV-ja, sicer pa je ljubljanski režiser, diplomant praške univerze FAMU.
Kratki film v vsako vas
Kratki, študijski in/ali animirani filmi so, predvsem zadnja leta, odlični in vsako leto so prav ti filmi tisti, ki se jih na festivalu najbolj veselim. Tudi letos niso razočarali in škoda je, da razen nekaj izjem, recimo v Kinodvoru, na LISFF-ju in v mariborskem Kinu Udarnik (hvala vam in se opravičujem, če sem še koga izpustila, te imam pač najbolj v spominu), skoraj ni priložnosti, da kratki filmi pridejo do širšega občinstva. Ustvarjalci si zaslužijo in potrebujejo vseslovensko prisotnost kratkih filmov na velikih platnih. Pozivam tako Kolosej kot tudi Tuš, da bi uvedli projekcije kratkih filmov, če že ne na samostojnem, rednem programu, pa vsaj pred projekcijami drugih filmov rednega programa.

Za konec
Letošnji FSF je postregel tudi z nadpovprečnimi, tako celo srednjemetražnimi, dokumentarnimi filmi, in ko bodo pot našli tako ali drugače tudi do vas, ne zamudite letošnjih biserov, med drugimi Zelene utopije Urbana Zorka in Marka Kumra - Murča o ekovrtičarskih bitkah v Mariboru, Projekta: rak Damjana Kozoleta, enoletnega videodnevnika radikalnega konceptualnega umetnika Ulaya, Priletnega parazita ali kdo je Marko Brecelj Janeza Burgerja (vesna za najboljši dokumentarni film in montažo), Style wars 2 Velija Silverja in Amosa Angelesa o popotovanju po sceni grafitarjev in uličnih umetnikov od Maribora, prek New Yorka do Bližnjega vzhoda, če naštejem le nekatere.

Oceno letošnje bere Festivala slovenskega filma lahko zajamem v enem samem stavku: slovenski film je dober. In če se boste odpravili v kino odprtega duha, in ne s predsodki o 'zateženem slovenskem filmu', se boste o kakovosti domače produkcije lahko prepričali na lastne oči.

Panika film trailer from NuFrame on Vimeo.