Nepričakovano so nanje opozorili stavkajoči zaporniki na Povšetovi. Zahtevali so več televizijskih programov in boljšo hrano. Štrajkali so tako, da se z dvorišča niso hoteli vrniti v celice. Nevede, ali pa celo po premisleku, so stavkajoči zaporniki opozorili na generalno zahtevo vseh slovenskih moških. Tudi mi si želimo več TV-programov in boljšo hrano. Res pa se kljub neizpolnitvi teh zahtev vsak večer prostovoljno vračamo v celice.

Tako so zaporniki opozorili na dejstvo, da je vseeno, ali si zunaj ali so notri. Oziroma da si tisti, ki so znotraj, po nepotrebnem želijo ven, tisti, ki so zunaj z napotnico za noter, pa se tudi po nepotrebnem bojijo.

Ampak toliko le za uvod. Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO₂ na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.

Avtomobilski mediji, strokovnjaki za mobilnost in trgovci so se ostro postavili ali za ali proti takšni zavezi, nas pa zanima nekaj povsem drugega; vladni predlog odpira celo vrsto, natančneje, tri bistvena vprašanja o slovenski vladi.

Prvič: vlada je prepričana, da ve, kaj se bo v mobilnosti dogajalo leta 2030.

Drugič: vlada je prepričana, da bo leta 2030 imela vpliv na družbeno stvarnost.

Tretjič: vlada je prepričana, da ima vpliv na tehnološki razvoj.

Poskušamo lepo po vrsti, kot so parkirani avtomobili v Trsti, osvetliti omenjene trditve.

Prvič, vlada naj bi vedela, kaj se bo v mobilnosti dogajalo leta 2030 …

Nekako dvomimo o tem. Vlada namreč ne ve niti tega, kaj se je z mobilnostjo zgodilo prejšnjo soboto – kaj šele, kaj se bo zgodilo čez trinajst let. Prejšnjo soboto je namreč vsa Slovenija stala. Stala je Štajerka, stala je Gorenjka in stala je Primorka. Mislimo seveda na avtoceste. Ni bilo turistične sezone, ni bilo sredi tedna, ni bilo vremenske ujme, ni bilo nobenega sejma, ne informativnih dni, ne državne proslave in ne velikih športnih prireditev. A kljub temu je Slovenija stala. V soboto se nismo spraševali, kakšna mobilnost je, ampak zakaj je ni …

In nihče ni poznal odgovora, čemu so dela istočasno na avtocesti in istočasno na edini možni obvozni cesti. Se pravi, da del vlade, ki skrbi za avtoceste, ni vedel, kaj kani v soboto početi del vlade, ki skrbi za navadne ceste. Oziroma tega niso vedele ustrezne državne službe. In če danes in zdaj državne službe ne vedo, kje in kdaj bo kdo in čemu položil fliko asfalta, se zdi izredno malo verjetno, da bi ta ista logika uspela napovedati, s čim se bomo vozili leta 2030.

Drugič: vlada je prepričana, da bo leta 2030 imela vpliv na družbeno stvarnost.
Kot je ob precej razboritih razpravah, ki jih je sprožila napoved o električni mobilnosti leta 2030, pripomnil pionir alternativnih pogonov pri nas, gospod Andrej Pečjak, se bo scenarij, kot ga predvideva vlada, odvil sam od sebe. Ampak kar je neverjetno, je samozavest politike, celo politične opcije, če hočete, da se klonira trinajst let v prihodnost, ne da bi imela na voljo kakršen koli indic, ki bi kazal na dejstvo, da bo čez trinajst let kadrovsko, politično ali svetovnonazorsko imela še kakršen koli vpliv. Da se razumemo: napoved o prepovedi vozil z motorjem na notranje zgorevanje so za isto leto napovedali tudi Nizozemci in Parižani, pa še kdo, in slovenska vlada le skače v škaf, kjer se že medijo vplivni in bogati. Zlahka dane obljube in zaveze temeljijo na preprostem dejstvu, da čez trinajst let ne bo nikogar, ki bi pozval člane današnje vlade na odgovornost ali vsaj na smešenje, češ, "kakšne generalne neumnosti ste klatili leta 2017". Futuristične napovedi niso le privlačne, temveč so prav tako težko sledljive – pač po Nostradamusovem načelu, ko v sodobnosti upoštevamo le tiste napovedi iz preteklosti, ki so se dejansko uresničile. Povedano drugače; med državnim sekretarjem, ki si je zamislil slovensko brezogljično prihodnost, in Julesom Vernom je le ena majhna, a pomembna razlika. Francoz je znal pisati.

Tretjič: vlada meni, da lahko ima vpliv na razvoj tehnologij nizkoogljične mobilnosti.

Zadnja točka aksioma, ki smo ga izpeljali iz futuristične vladne napovedi, je hkrati tudi najbolj realna. Da, vlada ima lahko vpliv na tehnološki razvoj! Sploh v Sloveniji, kjer so avtomobilska industrija in bazične raziskave predvsem električne mobilnosti na zavidljivi ravni. Ampak edinič, ko bi lahko vlada znotraj napovedi presegla prag fantazme, ona odpove. Kot vemo, je naše gore list in stalna članica zmagovalnih stopnic na lestvicah priljubljenih politikov, evropska sekretarka za infrastrukturo Violeta Bulc, pred kratkim predstavila program, ki v višini 2,7 milijarde evrov podpira 152 projektov s področja okoljsko vzdržne in tehnološko napredne mobilnosti. Investicije v sodobne železnice, inteligentne transportne sisteme in pa raziskave enotnega upravljanja zračnega prometa nad Evropo so področja, kjer bi lahko ambiciozna vlada našla možnost za intenzivno udeležbo. Slovenija je uspela z enajstimi projekti, med katerimi sta le kopanje lukenj in polaganje tirov na Krasu ambicioznejše narave. Kar sedem med njimi jih je večnacionalnih in naša država je v njih samo eden izmed partnerjev. Ob drugem tiru v Sloveniji tako ni na vidiku nobenih visokotehnoloških posegov v mobilnost. Razen seveda prenehanja prodaje vozil z motorjem na notranje zgorevanje leta 2030.