Morilec bo, po vsej verjetnosti v zaporu odsedel pol kazni, po 6 letih in pol bo torej že svoboden kot ptičica na veji, če se mu bo zahotelo, pa bo v oskrbo dobil še svoja dva mladoletna sinova. Vloga staršev je pri nas malikovana, še vedno namreč velja tista stara »ponarodela modrost«: bolje slab oče kot nobeden.

Zakaj omenjam 8. marec? Ker se mi zdi, da ta primer družinske tragedije zelo nazorno pokaže, kakšen je položaj žensk v Sloveniji. Razvpita družinska tragedija, ki se ja nadaljevala z afero »Koroška dečka, je boleče razkrila vse pomanjkljivosti državnih institucij, ki naj bi ščitile najbolj ranljive, kar pa je še huje, razkrilo se je tudi družbeno-kulturno nazadnjaštvo s krepkimi porcijami mizoginije, ki vlada v naši državi.

Kot prvo, matere in dečkov nobena institucija, niti pristojni velenjski CSD, ki bi moral posredovati, ni ustrezno zaščitila pred nasiljem. Mati je, med drugim, kakšno leto pred svojo smrtjo zatočišče iskala tudi v varni hiši, pa se je potem, kot je že znan vzorec pretepenih žensk, ponovno vračala k nasilnemu partnerju. Že takrat bi morali »zvoniti vsi alarmi«, materi bi morali nuditi terapijo, da bi se rešila ponavljajočih se vzorcev žrtve nasilja, dečka pa že takrat, vsaj začasno, odmakniti iz nasilnega družinskega okolja.

Samo nekaj dni po Lidijinem umoru so socialne delavke sporočile pretresenima starima staršema, da bosta dečka seveda imela stike z očetom, in to takoj, ko bo to mogoče. Če se bosta temu zoperstavila, jima bodo dečka nemudoma odvzeli. Ko sem se »neuradno« pogovarjala s socialnimi delavkami, so mi pritrdile, da so stiki z očetom pravica otrok in v najboljšo korist otrok. Ko sem izrazila dvom, so me, vključno s kasneje postavljeno skrbnico dečkov Alenko Gabrovec podučile, da je oče sicer res bil nasilen do matere, ni pa bil nasilen do otrok. Na takšen odgovor sem potem naletela še pri mnogih zastopnikih institucij, ki bi morali imeti ničelno toleranco do družinskega nasilja. Mar ni nasilje do otrok že to, da otroka gledata pretepanje matere? Da poslušata jok in kričanje in se z materjo skrivata pred očetom po varnih hišah? Ne, v Sloveniji to ni prepoznano kot nasilje do otrok ... Še več, če se izpostavi dejstvo, da je nekdo nasilen v odnosu do ženske, drugače pa je dober in skrben oče, kot so mi večkrat ponovili različni organi, postavljeni za zaščito najšibkejših, potem človek skoraj nehote dobi vtis, da je žrtev storilca izzvala, da je aktivno sodelovala pri tem, da je nasilnež odreagiral nasilno; saj veste, imela je predolg jezik, bila je nesramna, ni pospravljala, veliko je zapravljala za telefon ... Tako je kasneje na sodišču govoril Romeo Bajde. Te iste besed so mi skoraj šepetali – seveda spet neuradno – tudi ti isti ljudje z institucij, ki bi mater in otroka morali zaščititi, še preden se je zgodilo to, kar se je. Ni pospravljala. Imela je ljubimca, ljubimce, več njih ... seveda je »revežu počil film«, so namigovali, čeprav ne s točno temi besedami.

Ne samo, da smo kot družba »razumeli«, zakaj je »ubogi« morilec, ki je kdaj pa kdaj med sojenjem potočil tudi kakšno krokodiljo solzo, v obupu storil, kar je storil. Saj zdaj mu je žal, sicer se pa dejanja tako ali tako ne spominja in se je pač zgodila »nesreča«. Verjetno so ob tem silaku v solzah vse socialne delavke, ki so pisale mnenja v zvezi s tem primerom in so bila očetu izrazito naklonjena, dobile mehka kolena. Ja, takšna družba smo. Z objokanimi moškimi globoko sočustvujemo. In ženske bodo v mnogo primerih prve, ki bodo obsojale najprej žensko, pa četudi pokojno, še posebej če je kršila nenapisana družbenomoralna pravila. Mati ne zapusti svojih otrok, mati se ne napije ... očetu vse to zlahka oprostimo. Zato naletimo na trditve »strokovnih delavcev«, da je, čeprav je ubil mater svojih otrok in otrokom povzročil travmo za celo življenje, dober in skrben oče. Seveda pa pri tem priročno pozabljamo, da je Romeo Bajde za nasilje že bil večkrat obtožen. Svojo nekdanjo partnerko je leta 2006 na svojem lastnem sojenju napadel na sodišču, potem pred sodnikom pretepel partnerja svoje sestre in še varnostnika, da so ga komaj obvladali. Vendar ta incident ni bil dovolj, da bi se tega impulzivnega in nevarnega nasilneža pospravilo na varno. Leta 2011 je Romeo Bajde spolno napadel desetletno deklico. Ne samo, da je serijski nasilnež, tudi obsojeni pedofil je. Po letu in pol prestane kazni je bil na prostosti. Nedoumljivo mi je, pa ne samo zato, ker sem slučajno tudi mama desetletne deklice, da za spolni napad na otroka nekdo dobi tako kratko, simbolično kazen. Že nekaj let zatem je nekaznovano izvajal nasilje nad Lidijo Škratek, vse dokler je pač neke noči ni ubil. Pred tem ji je že leta grozil, da jo bo ubil, pa njuna otroka tudi.

In po vseh teh znanih dejstvih pristojni s CSD Velenje in skrbnica, mimo priporočil stroke, izvajajo stik otrok z očetom. Pa čeprav se otroka očeta bojita. Verjetno ne vesta, da strokovni delavci menijo, da je njun strah neutemeljen, saj otrokoma ni nevaren, če lahko cinično ponovim pavšalne ocene pristojnih s CSD Velenje. Te strokovno usposobljene delavke trdijo, da je za otroka dovolj hudo, da sta izgubila mater, in bilo bi res kruto, če bi ju prikrajšali še za očeta. »Oče pa se na vprašanje otrok, kaj je storil materi, elegantno izogne odgovoru,« je za medije pripovedovala skrbnica dečkov. Če se oče zna elegantno izogniti odgovorom, potem pa res ni težav. Verjetno jima bo nekoč, ko malo odrasteta, znal elegantno pojasniti razloge, tako kot jih je pojasnil na sodišču, zakaj je ubil njuno mamo. Saj veste, »mati še zdaleč ni bila nedolžna«, ni pospravljala in imela je ljubimce.