Med drugim so dokaz za to tudi nekatere sosednje države. Imajo oni boljši DARS kot mi ali bolj učinkovite in skrbne politike?

Primer DARS-ove nesposobnosti uvedbe novega načina cestninjenja tovornega prometa je žal samo še en žalosten dokaz več, zakaj kot država in družba stojimo na mestu, saj bi težko našli lepši primer in dokaz, da smo sami sebi največja zavora.

To, da se lahko tovornjaki po celih krakih avtoceste s težkim tovorom vozijo zastonj, osebna vozila pa brez vinjet ne smejo narediti niti kilometra, ter dejstvo, da nas tako stanje vsak dan prikrajša za zelo lep dotok svežega denarja, s katerim bi država lažje krpala cestne, socialne, znanstvene, zdravstvene, kulturniške ali pa katere koli druge luknje, kar kliče po postavitvi temeljnega vprašanja: komu ustreza stanje, ko država ne zasluži več, kot bi lahko in hkrati podaljšuje neenakopravno cestninsko politiko?

Državi kot taki verjetno ne, saj manj pobranega denarja ne more biti v interesu nobeni od političnih strank, ki se hrani zgolj iz tega finančnega vira. Ne more biti voznikom osebnih vozil, saj obstoječe stanje ni zgolj skregano z logiko in nepravično, ampak je po mnenju nekaterih ustavnih pravnikov v navzkrižju z ustavnim vidikom načela enakopravnosti.

Način pobiranja cestnine za tovorni promet ne more ustrezati niti ekologom niti ekonomistom in še vrsto drugih zainteresiranih skupin bi lahko našli, ki jim obstoječi način ne ustreza. Na koncu bi utegnili celo ugotoviti, da pri tem vprašanju na istem bregu stoji velika večina slovenskega prebivalstva, ki se sicer lahko ne strinja pri vseh ostalih rečeh, a krivično pobiranje cestnine nas zagotovo lahko močno poveže. Drugačno mnenje bi verjetno imeli le lastniki prevozniških podjetij s tovornjaki in morda še kdo, kar pomeni, da če se vsi pristaši trenutnega stanja seštejejo, ne morejo priti niti do polovice promila prebivalstva.

V Sloveniji trenutno spet poteka diskusija o najprimernejšem sistemu cestninjenja tovornih vozil. To ni posebna novost, pravzaprav je bolj folklorna stalnica, saj se debate, razprave in občasno tudi poskusi razpisov na temo novega načina cestninjenja vrstijo v že skoraj predvidljivih časovnih intervalih.

V času, ko država in DARS nista opravila svojega dela, pa so strokovnjaki različnih strok opravili številne študije in analize, ki na trdne temelje postavljajo splošno znano dejstvo, da je vpeljava novega sistema cestninjenja za nas stroškovno in prihodkovno najučinkovitejša rešitev, ki je hkrati tudi edina z EU-direktivami skladna možnost. Na eno najbolj svežih nalog na to temo, objavljeno letošnjega februarja, se v tem prispevku večkrat naslonimo, opravil pa jo je Inštitut za strateške rešitve; naloga nosi naslov Učinkoviti sistemi cestninjenja, pregled, primerjava, analiza in posledice ter izzivi za Slovenijo.

Vpeljava sistema cestninjenja ostaja odprto vprašanje že vsaj od leta 2000. Priprava razpisne dokumentacije se vleče iz let 2005/2006, ko je bila razpisna dokumentacija pripravljena za oddajo, pa je bila tik pred oddajo umaknjena. Cestninjenje z zaračunavanjem po prevoženem kilometru je bilo odrinjeno v ozadje, za osebna vozila so se leta 2008 vpeljale vinjete, za tovorna vozila pa je ostal luknjast sistem pobiranja z omogočanjem prometa po AC brez plačila. Leta 2011 je bila razpisna dokumentacija znova spremenjena, razpis je bil objavljen, vendar prekinjen še pred oddajo ponudb. Leta 2013 je bila razpisna dokumentacija objavljena, vendar je bil razpis razveljavljen po oddaji samo ene zavezujoče ponudbe.

Ponovni poskus se je končal pravkar, 15. oktobra, in zanimivo bo videti, na kakšne težave bo DARS naletel tokrat.