Pomembnost mest in vasi se decembra meri po številu lučk. V veliko veselje trgovcev z elektriko so vsi drogovi, vse javne stavbe, vsi mostovi in vsi historični objekti prekriti z lučkami. Več lučk ima mesto, bolj je pomembno. In seveda nihče ne prehiti prestolnice! Potovanje v Ljubljano na lučke se je v zadnjih letih vzpostavilo kot eno velikih slovenskih romanj. Provinca se v prestolnici ne naslaja nad muzeji in gledališči, niti nad gradom in Prešernom, niti nad Tromostovjem in NUK-om, niti nad plinskimi avtobusi in modnimi lokali … provinca v Ljubljani občuduje lučke. Romanje v Ljubljano na lučke se je pridružilo krofom na Trojanah, Mariji na Brezjah in Ikei v Celovcu kot ena najbolj svetih poti slovenskega naroda.

Da ne bi izzvenelo cinično ali bog ne daj celo sarkastično: praznično okrašena Ljubljana je resnično prekrasna in gen, ki smo ga ljudje podedovali od vešč, poskrbi, da turistični delavci v prestolnici služijo milijone, kult župana pa se že ozira za primernim trgom, na katerega bi postavili doprsni kip še za življenja.

Z božično okrasitvijo ni nič narobe, razen dejstva, da je nepotrebna. Oziroma da bi morala biti decembrska energetska potrata visoko na lestvici problemov podnebne konference v Parizu.

Za začetek analize se je treba vprašati, kaj to božično-novoletno vzdušje sploh je. Na originalnih dokumentih, risbah in fotografijah ob prazničnih likih Miklavža, dedka Mraza in Božička praviloma ne manjkata osnovna praznična elementa, to sta sneg in mraz. Sneg in mraz sta osnovna gradnika zimskih praznikov, kot sta morje in sonce osnovna gradnika poletnega dopusta. V snegu in mrazu je potrebna ena sama lučka, pa je praznično vzdušje zagotovljeno. Če poenostavimo: vsak centimeter snega več in vsaka stopinja Celzija manj z lahkoto nadomestita gigavat energije za lučke. Ljubljana v snegu z zaledenelo Ljubljanico in škripajočim mrazom bi bila veliko bolj praznično čarobna, kot je klavrno utopljena v oceanu lučk, ki brlijo v jesensko vlago … Z nostalgijo se spominjamo nekdanjega prazničnega vzdušja; sneg, mraz, nekaj stojnic z blagoslovljeno medico, ki jo je danes tako nasilno izrinilo banalno kuhano vino; popoldne, ki se izlije v večer, mraz v okončinah in toplota v srcu ter pozabljena darila na avtobusu - pa je božično-novoletna idila popolna.

A vse to so nam vzele podnebne spremembe!

Izrečene klevete je sorazmerno enostavno preveriti. Potrebujemo strahovitega inkasanta Pepeja Lučko iz Zvezdice Zaspanke in njegov: »Fc, pa bo tema!« V neosvetljeni Ljubljani praznično vzdušje avtomatično izgine.

Kakšne praznike živimo, če si jih vbrizgavamo v žilo s kilovati? Kajti zaslepljenost z lučkami počasi že postaja odvisnost. Osvetlitev traja vedno dlje, širi se iz središča mesta v predmestje, kljub zamenjavi tehnologije pa so stroški prazničnih diskotek še vedno izjemno visoki.

Ker smo obljubili, da bomo danes opustili nataknjeno kritizerstvo, samo preprosta ugotovitev; redko se zgodi, da občine tako intenzivno in s takšnim uspehom investirajo javni denar neposredno v srečo svojih občanov. Kajti tisoči, ki se sprehajajo po mestnih ulicah, so ob občudovanju lučk srečni. Srečni so turistični delavci, srečni so pobiralci parkirnine, srečni so trgovci in srečni so otroci … Tako kljub vsemu logično vprašanje: "Kakšna vrste je potemtakem praznična sreča, če je odvisna od električne vtičnice?" Ali še drugače: "Bolj kot se razsvetljujemo, dlje smo od razsvetljenstva!"

Povsem ekonomsko oportuno je, da so najlepša mesta na svetu v prazničnem času še bolj najlepša … a kot podobna najlepša mesta se bo morala tudi Ljubljana odločiti, ali praznične lučke s seboj prinašajo samo svetlobo za obiskovalce, ali skrivajo v sebi tudi kaj vsebine za prebivalce.