Ko je Rado Pezdir pred nekaj leti izrekel legendarni »boli me k...«, so se avdiovizualni mediji nekako še trudili prekriti kletvico s piskom. Pustili so »Boli me« - »k...« pa je skrit pod piskom otrpnil v domišljiji! A ko je pred dnevi poslanka SMC-ja Maruša Škopac med sejo v parlamentu izrekla še bolj ikonično kletvico: »Pi... mat...!«, se s piskom ali prekrivanjem ni trudil nihče več. Še več; če si hočeš posnetek parlamentarnega preklinjanja ogledati na spletu, v katerem od medijskih arhivov, se moraš najprej prebiti skozi običajni nabor spletnih reklam. Tako najprej pogledaš reklamo za pršut, nato pa doživiš še poslankino »pi... mat...«

Naivno smo mislili, da se je z »boli me k...« preklinjanje javno izpostavljenih posameznikov končalo. A ne bi se mogli bolj motiti! Z »boli me k...« smo dobili zgolj kronskega princa slovenskih kletvic, »pi... mat...« pa je logično nadaljevanje njegove ženske paralele. Tron je tako zaseden in čakamo le še na »jeb... mat...«, pa bo troedinost preklinjajočega panteona dosežena in medijska nedolžnost dokončno vzeta.

A nekaj vprašanj se kljub vsemu postavlja:

Prvič: poslanka, ki je to pač postala po bogve kakšni čarovniji slovenskega demokratičnega modela, se je nekje ob poti utemeljevanja primernosti nove finančne ministrice zmedla. Vsakemu se to zgodi, in se je nam že tudi. Vsaj 90 odstotkov bi nas v takšni situaciji, ko je treba nekaj povedati, pa se besede, podatki in listi izmikajo, kolega poslanec pa noče pomagati, zaklelo. Dobro, »pi... mat...« ni nujno prva izbira prav vseh, a vsaj šestdeset odstotkov populacije bi uporabilo to neverjetno in dokazano uspešno skovanko za pomirjanje stresa in frustracij. Zaradi tega poslanko licemersko javno zasmehujemo, intimno pa jo razumemo.

Drugič: tisti, ki vsaj intimno branijo poslankino javno preklinjanje, razmišljajo po znani logiki. »Poslanci so predstavniki ljudstva in ljudstvo ima ravno take predstavnike, kot si jih zasluži.«

Po tej analogiji poslanci preklinjajo, saj kot je znano, preklinja tudi ljudstvo. In to na veliko. Preklinja se pri nas s kletvicami, ki so ostale iz nekih drugih časov. Čeprav je bila v obdobju intenzivnega državotvorja živa pobuda, da bi prešli na izvorno slovenske »krščenmatičke«, so se namesto »žaltavih« obdržale težkokategorne kletvice nekdanje države. In »pi... mat...« je njih kraljica.

Torej je poslanka le naredila to, kar počne ljudstvo; »kajti če ga hoče predstavljati, mora kot ljudstvo tudi preklinjati«. Razumljivo se na tak argument posamezniki ujezijo in zatrdijo, kako oni ne preklinjajo in da je takšna teza zgolj nesramna insinuacija. A dovolj je poznati prevladujoči kulturni vzorec v naši deželi, in opazovalcu je jasno, da preklinjanje ne more biti daleč - če poznamo najbolj poslušano glasbo, najbolj brane medije, popularne televizijske in radijske oddaje, raven javnih razprav in obnašanje v prometu - ob vsem tem kultura preklinjanja po definiciji ne more biti odsotna, najprej iz zasebnega, posledično tudi iz javnega prostora. Preklinjanje je neposredna posledica, ne pomanjkanja kulture, kot mislijo nekateri, temveč razrasle in vseobsegajoče nekulture.

A konec afere s kletvico je nadvse zanimiv. Povedno je to, da je ženska poslanka za žensko ministrsko kandidatko uporabila žensko kletvico. In čeprav sklepamo, da je poslanka preklinjala izgubljene papirje in vsesplošno zmedo v poslanski klopeh, obstaja tudi teorija zarote, po kateri se je s kletvico spravila kar nad ministrico. Ministrica je namreč članica napol kulta, napol katoliške sekte, imenovane »Zdrava atmosfera!« In društvo ima na spletni strani tudi darila slovenskim ministrstvom oziroma institucijam v obliki dobronamernih misli. Za finančno ministrstvo, na katerega čelu je njihova članica, društvo priporoča naslednjo modrost:

»Finančni tokovi so tako kot vodni tokovi, in če pretok preneha, vse stoji!«

Te dni smo izvedeli, da obstaja izračun, po katerem smo davkoplačevalci za milijardo in pol preplačali dokapitalizacijo bank.

»Pi... mat...«

Opomba avtorja: Poslanka se je opravičila na Twitterju stranke. Kaj pa vsi tisti, ki nismo v njeni stranki in ne uporabljamo Twitterja? Besedilo je nastalo kot posledica ugotovitve, da je meja dopustnega v javni izreki zabrisana pri tistih, ki bi jo morali varovati.